Zadeva, da je bil prvi v vrsti, da bo nasledil kralja, ga nikoli ni povsem navduševala - bilo je nekaj napornega, vse tiste manire, ki so mu jih že od nekdaj poskušali priučiti, so ga malodane spravljale ob živce. Vsekakor ni bilo nekaj privlačnega na tem, da si zaradi kraljeve krvi moral opustiti par resnično zanimivih interesnih točk - kot na primer žuranje dolgo v noč ali pa zabavanje z dekleti, ki jih je v diskotekah ponavadi kar mrgolelo. Namesto tega je v tistih najstniških letih z dvojčkom letal naokrog po državah, se udeleževal slavnostnih podelitev, ki so se ponavadi zaključile z obilno večerjo. Že od nekdaj je bil bolj uporniške sorte, pa vendar je v svojih časih še poslušno ubogal vsa navodila, ki jih je dobival od staršev ali iz raznih poučnih knjig, kot je bil bonton. Zdaj bi lahko rekel, da je vso to poslušnost že prerasel - ni mu bilo več mar, kakšen je bil v resnici njegov družbeni položaj, sploh pa na temle otoku, ki naj bi mu služil izključno le za počitek. Zatrl je vse splošne konvencionalne oblike primernega obnašanja, skrival je svoje poreklo, svojo kraljevsko kri - to je bil edini način, da bi postal tisto, kar si je že od nekdaj želel - da bi bil normalen kot so bili normalni vsi drugi.

Po nekaj dnevih življenja na tem otoku, bi lahko rekel, da mu je uspelo odlično zakriti svojo pravo identiteto. No, skoraj - po nekem čudnem naključju je med svojim potepanjem po otoku naletel na prikupno svetlolasko, ki je bila pravzaprav ena izmed redkih, ki je poznala njegov družbeni položaj. Spoznala sta se sicer že nekega daljnega dne, pa vendarle do zdaj ni vedel, da je živela na temle otoku in opravljala delo animatorka ali nekaj podobnega. Ni mu bilo mar, kot tudi dejstvo, da je bil sam v bistvu študent in udeleženec tega tečaja, kar je seveda zahtevalo določena pravila, na katera pa se je - logično - požvižgal. Zakaj bi se upiral slastni pečenki, ki je bila na dosegu njegove roke? Namuznil se je, ko se je zavedal, da je svetlolasko pravkar označil za slastno pečenko - lahko bi uporabil kakršenkoli drug izraz, ki bi boljše uprizoril njegovo poželenje do nje, pa vendar je bil preveč len, da bi brskal po svojem besednem zakladu za slikovitejšimi besedami.

In tam je bila v vsej svoji veličini - če je s tem lahko sploh poimenoval čiščenje vsega sranja, ki so ga študentje nastlali prejšnjo noč, ob zvokih glasne plesne glasbe s spremljavo razglašenih grl pijancev. Klasika. »Adrianna,« se mu je zazdel primeren trenutek, da razkrije svojo družbo, medtem ko se je s počasnimi koraki sprehodil do osebe, ki se je še vedno ukvarjala s smetmi. »Koliko enega sranja, kaj?« Pogled se mu je ustavil na polnih vrečkah za smeti, pri tem pa si ni niti trudil, da bi skril, kako ga celotna zadeva pravzaprav zabava. »Ne bodimo takole sitni.« Nenadoma se pojavil za njenim hrbtom in še preden ga je lahko odgnala, že zakopal svoj obraz v njen vrat. Zakaj bi se ji umikal? Bila je namreč njegov izvrstni plen, oseba, ob kateri mu - če se je spomnil svojih preteklih izkušenj - ni bilo treba dosti migniti, da se mu je pridružila pri posteljnih aktivnostih. Ni se mu mogla upreti - in to je, kot ponavadi, vzel v svojo korist. »Povej mi,« je zamrmral direktno v njeno uho, »naju je šef razglasil za prelep par?« Njegovih ustnic se je dotaknil rahel nasmešek, medtem ko je brez opozorila svoje roke ovil okoli njenega pasu in jo rotiral tako, da sta si gledala v oči. Začutil je, kako so se po njeni koži sprehodili drobci vročice - ponovno ni bilo potrebno dovolj, da mu jo je uspelo vznemiriti in to dejstvo mu je nasmešek le še razpotegnilo prek celotnih lic.

»Ne ni mi, če že hočeš vedeti,« je brezbrižno skomignil z rameni, ko je bil kot ponavadi direkten in si ni trudil olepševati resnice, kot so to počeli drugi. Zakaj bi lagal, da mu je bilo mar za vse smeti, ki so bile raztresene naokoli, ko pa je imel možnost iskreno priznati, da se mu jebe za vse okolje, ki so ga študentje nespametno onesnažili? »Pravzaprav tudi če vpišeš v google who cares?, sem prepričan, da me ne boš našla na spisku,« si je kljub njenemu svarečemu pogledu, ki bi vsaki normalni osebi zaprla usta, dovolil duhovičiti. Kaj pa mu je mogla? Prav nič, bila je povsem nemočna, ko se je odločil, da ji bo delal družbo kot danes, čeprav je bilo tole v resnici bolj naključno srečanje – vsekakor ni bil oseba, ki bi kogarkoli iskal in tudi ni bil oseba, ki bi ga zanimalo, ali je območje, kjer je še prejšnji večer gorel ogenj, čisto kot solza. Vzdihnil je, kot da bi ga opazovanje, kako je letela gor pa dol in v travi iskala najmanjšo smet, nenadoma začela tako na dolgočasiti, da je za trenutek celo pomislil, če bi resnično odšel početi kaj bolj pametnega, a nazadnje se je vendarle premislil. Vsekakor je bilo v tem primeru provociranje svetlolaske veliko bolj pametnejša zadeva, kot da bi se spravil v eno izmed tistih zatohlih predavalnic in naslednjih nekaj ur umiral ob monotonem pripovedovanju predavatelja.

»Prekleto dolgočasna znaš biti, veš?« se je nenadoma namrščil, ko je po nekaj sekundah pogovor z njim preprosto prekinila in se ukvarjala s tistimi trapastimi smetmi. »Sitna si, nikar ne zanikaj. Ampak nisem pa vedel, da imaš raje te smrdljive ostanke.. kaj pa jaz vem česa, kot pa osupljivega temnolasca s prijetnim vonjem,« je dramatično razprl svoje dlani v pahljačo in pomahal pred svojim vratom, kakor da bi ta gib kaj bolj pripomogel k temu, da bi vonj njegovega parfuma prispel do njenega nosu. Namuznil se je, ko je nenadoma zakorakal proti njej in brez vnaprejšnjega opozorila vstopil v njeno zasebno območje, v področje njene intime. »Vohaš? Dišim?« se ji je ponujal, hkrati pa je preverjal njeno dišavo, ko je z nosom počasi spolzel preko njenega vratu. »Mmm.. mamljivo.« Zavedal se je, da jo je znova imel popolnoma v vajetih in bi z njo lahko počel karkoli, kar bi se mu v tistem trenutku zahotelo – in to mu je ugajalo, kar se je dalo opaziti v njegovih jasnih očeh, s katerimi je se je zastrmel naravnost vanjo. Morda pa so imele prav njegove oči nek magični učinek, da je ljudi prepričal v tisto, kar je hotel do njih, kdo ve. »Torej, ni izustil nič pametnega,« se je ob njeni iskrenosti nasmehnil z nekim nedoločljivim nasmeškom, ki je bila mešanica zabavanja in pretirano dobrega mnenja o svojem občutku, ki ga očitno znova ni pustil na cedilu. »Ampak to sva tako ali tako že vedela, kajne?« jo je dražil s tem, da jo je nalašč spominjal, da se že od začetka zavedata pravil. Oziroma bolj ona, odkar se sam resnično požvižga na trapaste prepovedi, da se študent ne sme zapletati z osebjem. Sploh pa, kaj bi mu lahko storili, četudi bi izvedeli? Prav, vrgli bi ga s tečaja, ampak tega se tako ali tako že od začetka ni nameraval redno udeleževati in se tudi ni. Nobene škode ne bi bilo, torej, razen če bi ga izgnali z otoka, za kar pa navsezadnje niso imeli pooblastil in ga v to ne bi mogli prisiliti. »Ne ocenjuj mojega nasmeha s takšnimi besedami,« ji je nenadoma prepovedal, svoje ustnice pa ob tem raztegnil v polovični nasmešek. »Obožuješ moje nasmeške,« jo je takoj za tem tudi spomnil z dobršno mero samovšečnosti v svojem glasu, ko se je ob njenem umiku tudi sam premaknil, kot da bi se nenadoma odločil slediti. »Morda bi bilo fino, če bi se nehala pretvarjati, da jih ne. In sploh, sem že omenil, da si danes videti naravnost.. očarljivo?« S ponovno bližino ji je ponovno nakazal, da se nikakor nima namena umakniti, četudi je vedel, da je to od njega pravzaprav pričakovala. Ah ja, kako trapasta je bila, če je z njegove strani pričakovala čudež nenadnega umika.