Kako krasno je bilo na tem otočku - svobodno. Nikjer nobenega človečka, ki bi ti na vsakem koraku opozarjal, da tvoje obnašanje ni primerno kraljevskim načelom. Ni ti bilo potrebno mahati in se prijazno nasmihati, ko si hodil po ulicah ali pa ti odgovarjati na vprašanja, ki so bila zadnje tedne tako ali tako samo povezana s tem, v kakšnem stanju je oče. Na Švedskem se je vedno počutil preveč utesnjeno, preprosto zaradi tega, ker je bilo preveč pritiska s strani medijev in ostalega sranja. Toda tukaj.. to je bila svoboda, o kateri je lahko sanjal zadnje dni. Svoboda, svoboda in še enkrat - svoboda, podkrepljena z znanim občutkom užitka, ko si se zleknil na plažo in bil nenadoma obkrožen lepoticami, ki so naokoli skakljale v vročih bikinkah. In svet je bil lep.

Na obrazu se mu je zarisal znani samozadovoljni polovični nasmešek, ko je odprl oči in se seznanil s prelepo resničnostjo. Prav, mogoče ni bilo vse tako briljantno idilično kot v pravljici, ampak tega niti ni zahteval - nikoli, pravzaprav. Časi, ko so na njegovem svetu obstajali samorogi in mavrice, nikoli niso zares obstajali - toda trenutek, v katerega je bil ujet zdajle, bi čisto lahko primerjal z rajem, čeprav njegovi možgani niso še bili sposobni določiti natančnega kraja, v katerem se je nahajal - le neka spalnica, ki je ni prepoznal in ji je lahko le slepo pripisal osebi, ki je ležala poleg. »Ilianaa.. wakey, wakey,« je zapel, medtem ko se je s svojimi rokami že stegnil prek postelje, da bi jo požgečkal. Žal pa ni imel energije, da bi se trudil, zato je nekje na sredi svojega dejanja odnehal in se vrgel nazaj na svoj vzglavnik. »Okej, resno?« je zastokal, še vedno strmeč v negibno postavo na koncu druge strani postelje. Prekleto, zakaj se mu je vedno zdelo, da leži poleg povožene mačke? Neodzivna in posledično popolnoma neuporabna. Ni bil namreč tip, ki bi nezansko užival ob opazovanju ljudi, ko si nabirajo svoj tako imenovani lepotni spanec - ni bil bedni Edward iz Somraka, ki je vsako noč umiral nad silnim navdušenjem, kakšna lepotica je njegova speča Bella. In tudi ni bil vampir, ki ne bi mogel spati in se zaradi tega mogel dolgočasiti, ko bi vsi drugi sanjali sladke, sladke sanje. »Iliana, dvigni že svojo rit.« Resnično se ni trudil, da bi bil pri bujenju nežen - za trenutek je celo pomislil, da bi si mogel za naslednjič nabaviti kakšen megafon ali kaj temu podobnega. Morda bi pa bolj učinkovalo, če bi ji piskal z vuvuzelo na uho - nekaj, kar bo definitivno poskušal, če se nadaljevala s tem nadležnim trdnim spancem. Namuznil se je in ravno, ko se je pripravljal, da skoči s postelje in teh nekaj minut porabi za kaj bolj koristnega, je zaznal, da se je telo njegove drage prijateljice končno le premaknilo. »Pozdravljena med živimi,« se je nasmehnil s tistim tipičnim nasmeškom, medtem ko se je zdaj z navideznem kozarcem v roki pretvarjal, da nazdravlja z njo - čeprav bi se resnično prileglo, če bi se viski čudežno pojavil v njegovih rokah. Ah ja, od nekdaj si je želel postati čarodej, ki bi bil sposoben česa takšnega.

Po tem, ko jo je že s stotimi načini poskusil spraviti iz postelje, se je nazadnje vendarle vdano zleknil na hrbet in se zastrmel v strop. Presneto, zakaj je mogel biti prav on tista oseba, ki je umiral od dolgčasa, medtem ko je rdečelaska sanjala sladke sanje? Ali pa tudi ne – ni bi se mogel bolj zabavati ob njenih besedah, ko ga je zdaj na vse pretege pritoževala, ker je slučajno ubral drugačno taktiko bujenja od tiste, ki jo je bila vajena. »Oh, daj no, Iliana,« je zavil z očmi in lenobno premaknil oči v smeri, da je lahko ujel povoženo mačko, ki je očitno končno le oživela. Resnično se mu ljubilo premakniti na bok. »Dolgočasiš me, če spiš. In mimogrede, videti si res obupno,« je brez zadržkov pripomnil, ko je zdaj ocenjujoče strmel v njen obraz in ravnokar prišel do zaključka, da je bila videti še slabše kot na njegovo prvo oceno. Namuznil se je. »Prav, naslednjič se bom potrudil, da ti bom zapel kakšno optimistično pesmico, da boš iz postelje vstala kot rožica,« se ni nehal zabavati, medtem ko je zdaj zaposlil z opazovanjem velikih prstanov, ki so mu krasile dlani – bili so družinska zapuščina, baje nekaj najbolj dragocenega in seveda, kraljevskega. Ah ja, nikoli ni bil posebno navdušen nad nakitom, ampak kaj, ko sta mu starša vedno znova vsiljevala in ga prepričevala, da se takšne stvari spodobi nositi. Ampak zdaj jih tako ali tako ni bilo tukaj in bi jih z lahkoto snel – pa jih ni, morda zaradi tega, ker se jih je v vseh teh letih že tako navadil, da bi se brez njih počutil popolnoma oropanega. Kakorkoli, saj ni bilo važno – opazoval jih je v tem trenutku izključno zaradi tega, ker se je tako hudičevo dolgočasil. Morda pa je bil to znak, da se mora prenehati družiti z rdečelasko, ampak kaj, ko je bila v postelji preveč dobra, da bi jo kar tako pustil za seboj. To bi bilo zanj velika izguba.

»Veš kaj? Tukaj mi je kar prijetno,« ji je podaril nasmešek, ne da bi se zares zmenil za njena odslovila – nikoli niso užgala, to bi do zdaj že morala vedeti. Pa ni, očitno. »Nikamor ne grem,« je poblisnil z očmi, kot da bi na vsak način zahteval, da bo obveljala njegova beseda – bil je tisti pogled, ki ni prenesel ugovorov, le da je tega zdaj pospremil z umetnim nasmeškom. Toda rdečelaska vse skupaj tako ali tako ni mogla videti, ko pa se je skrivala pod trapasto rjuho in čakala, da jo bo rešil sam Jezus. »Ne, Iliana, ne bom šel pod rjuho s tabo,« je zaklical, kot da bi jo opozarjal na nekaj prepovedanega in med muzanjem radovedno opazoval njeno telo, ki se je pod rjuho počasi premikalo proti njemu. Kako tipično za nekoga, ki se mu ni mogel upreti. »Tukaj sem.. ker naravnost obožujem, kako moja princeska drema.« Nezgrešljivi sarkazem, podkrepljen z značilnim polovičnim nasmeškom. »Ne, resno, Lila,« se je zresnil in nalašč uporabil enega izmed vzdevkov, za katerega je vedel, da nad njim nikoli ni bila preveč navdušena. »Zbudi se. Ura je.. ne vem koliko,« se je namrščil ob nevednosti namesto, da bi se obrnil in preveril na elektronski uri za njegovim hrbtom – preveč energije bi bilo potrebnega za kaj takega. »Ampak definitivno ni več noč. Vprašaj svojega medvedka,« je pomignil na plišasto žival, ki jo je v tistem momentu opazil na njeni nočni omarici in jo hkrati grobo odrinil stran. »Morda je bolje, da ga vprašaš tudi za kakšen lepotilni nasvet,« jo je zbodel, da bi jo znova spomnil, da je že zadnji čas, da se pogleda v ogledalo. Saj ne da bi mu bilo zares važno, kako je izgledala, a preprosto ni mogel mimo očitnega dejstva, da je imel v postelji – ki sicer ni bila njegova - pravo strašilo.