zadnja oseba katero je pričakovala v svojem stanovanju, sekundo zatem ko je stekla proti vratom in jih odprla, je bil damien. prav zaradi vsega kar se je dogajalo med njima se je izogibala njega kot njunega doma in se je vselila kar v domovanje delavcev na kampu kot pa da bi sedela doma in se srečevala z njegovimi pogledi in soočala z njegovimi poznimi prihajanji domov. če bi vedela tistega dne, ko je njun zakon zapečatila z lastnim podpisom na neštetih dokumentih da je pravzaprav se spuščala v neko nočno moro tega ne bi storila. ampak bi vzela posel v svoje roke in poskrbela, da bi se iz dolgov izvlekla z lastnim delom ne pa z lastnim odrekanjem. kaj je sedaj imela od življenja ? prstana, da res da ni nosila in nikomur niti ni govorila da je poročena…vseeno pa je videla moškega v katerega bi verjela tako kot bi on verjel v njo a bi morala odkorakati od njega in njegove zvestobe katero bi ji obljubljal preprosto ker je ona svojo obljubila drugemu pa še to je prekršila, ko je ugotovila da bi drugače lahko samo še živela kot nuna poročena z nekom ki bi živel svobodno življenje. to ni bil niti več zakon ampak ječa. » želiš kaj možek ? « je dejala in zavila z očmi, ko je zaprla vrata za njim. prekleto lahko se je delala hladno, ne navdušeno in kakor da ji je vseeno vendar globoko v sebi se je bojevala s popolnoma drugačnimi zadevami o katerih damien ni imel pojma in bilo je bolje. vsaj svoje dostojanstvo je lahko ohranila in igrala srečen zakon medtem ko ni bilo tako. radovednost pa je vedno bila njena napaka in tudi sedaj je hotela vedeti kaj ga je od vseh sob in apartmajev in krajev na otoku pripeljalo prav v njeno. navsezadnje ga tu ni pričakovala, niti najmanj. zato pa je bilo presenečenje toliko večje. »kolikor vem nimava o ničemer posebnem govoriti. « je dejala in pogledala nazaj proti njemu medtem, ko se je sama prebijala do kavča. » razen, če ni v igri spet kakšen dogodek kjer moram igrati srečno ženo, ki je noro zaljubljena. pa še to jim reči da boleham za bog ve kaj. raje dobivam šopke rož in dobre želje kot da celo noč igram kako zelo noro srečna sem s teboj. « je pripomnila in se usedla na kavč kjer je še malo prej prebirala zanimivo knjigo, dokler jo seveda ni damien zmotil v čistem miru. » ali pa si prišel preveriti kako sem ? no naj ti povem da sem bolje kot kadarkoli in da se s sostanovalcem precej dobro razumem. « in se nasmehnila ko je noge iztegnila pred seboj ne da bi se ozirala na to ali hoče on prisesti ali ne. saj se tudi on ni oziral na njo ko je skakal od postelje do postelje. » celo bolje kot z lastnim možem. presenetljivo. « je dodala za konec in segla po knjigi, da bi preprosto pozabila na to da je on tu. naj odide kamorkoli hoče manj ga je videla bolje je bilo. sploh pa je vedela da bo vse skupaj lažje, če bo le pozabila nanj. na vsa ta čustva katera si ni zaslužil. niti malo si jih ni in to si je morala vbiti v svojo glavo. potem ji je bilo lahko vseeno. pač bo poročena z njim in odšla bog ve kam, v francijo tam si je vedno želela biti in preprosto pozabiti da sploh obstaja. ne da bi bilo lažje za njo ampak za njega tudi medtem, ko bo njena družina oziroma ona priskrbljena. ali pa da prepriča domače, da je zakon nepotreben se loči in zaživi tako kot je treba da. zavzdihnila je in nadaljevala s svojim branjem, kjer je majhen zavihan rob kazal da je ostala predno je pozvonilo pred vratih. » damien odidi, prosim. samo brez veze izgubljaš svoj čas. « je pripomnila med branjem, ko je še vedno čutila njegovo pozornost in prisotnost. ampak ni mislila zapreti knjige in poslušati še par njegovih tipičnih zgodbic. sita jih je bila. sita je bila vsega skupaj, preprosto je bila edina ki se je trudila. na začetku je bil vsaj še on ob njej sedaj pa je bilo vse skupaj drugače in težje za njo ter lažje za njega.