ADRIANNA PAULINNA EVANS
"I drove for miles and miles
And wound up at your door
I've had you so many times
But somehow I want more "
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M ADRIANNA AND THIS IS ME:

v moji glavi sem imela veliko boljši začetek kot preprosti živjo moje ime je adrianna in to sem jaz toda stvari so se izšle kot lahko vidite oziroma preberete veliko bolj klavrno, ko sem se s prsti sprehodila po tipkovnici in že ob prvi črki pritisnila tipko za izbris. včasih imaš v glavi stvari, ki si jih zamisliš tako dobro, da je skoraj neresnično potem pa te zadene realnost, prideš v situacijo in vse je drugače. tako sem tudi sama sanjala o drugačnem življenju, imela sem neko predstavo o sebi ko bom velika kaj bom in s kom bom ter kako bom toda mislim da se je bore malo stvari izcimilo iz mojih otroških sanjarij in pisarij po dnevnikih. po navadi pa je vedno tako. ko si otrok svet gledaš drugače, z tistimi velikimi očmi se sprehajaš po trgovini in si trmasto želiš neke igrače medtem ko se starši ne morejo ukvarjati z vsako tvojo željo ampak morajo razmišljati kaj bodo skuhali za kosilo, kaj morajo postoriti po hiši in ti preprosto v tem vidiš katastrofo in nisi niti malo zadovoljen, ter si užaljen nekaj časa potem pa ko potrebuješ mamo ob nočni mori se pa zaveš da je bila igrača nepomembna. to pa seveda ne pomeni da si je ne želiš. če imaš srečo jo mogoče še dobiš. sama sem vedno bila pridna, prišla sem v spalnico z največjim nasmeškom in povedala kako lepo sem pospravila sobo in da mi je dobra vila povedala, da si sedaj zares zaslužim tisto hišo za moje lutke. malce sem že znala obračati stvari v svojo korist, toda nisem se razvadila dobro sem se zavedala da sem staršema vse in da sem po mnogih neuspelih poskusih pravi čudež. namreč moja mama je imela kar nekaj težav in hodila je od zdravnika do zdravnika vsi so ji obljubljali čudežnega otroka toda nič se ni izcimilo za uspešno. toliko oploditev je dala skozi da bi lahko novo celino ustvarili in v nekem trenutku je obupala, odločena je bila da bo otroka posvojila in da bo njemu dala tisto kar mu starši, ki so ga zapustili niso mogli. odšla je do zavoda in ponudili so ji nekaj otrok na izbiro. precej strašljivo, kakor da bi kupoval avto. ko sem mamo povprašala po tem se je v njenih očeh pojavila neka groza kako je gledala v slike otrok in je preprosto morala jih izbrati, spoznati in se odločiti. mama je to vse s težavo premlevala v glavi, toliko otrok je bilo in ni mogla razumeti kako so lahko tako lep čudež oddali s tako hladnostjo v srcu medtem,ko bi ona dala življenje da bi imela otroka v svojem naročju. pravega njenega otroka. no, tako se je naposled odločila posvojiti otroka in tu se v zgodbi pred mano pojavil moj brat. star tri leta je prišel v našo družino in staršema narisal nasmeh na obraz ni trajalo dva tedna, da se je otrok navadil se je mama počutila čudno in obiskala je zdravnika, kaj pa bi drugega in izvedela da je noseča. tako je vrat na nos dobila dva otroka, enega ki je že tekal naokoli in zahteval nadzor v vsakem trenutku in enega, ki se je še razvijal. ni mi potrebno razlagati, da sem čez devet mesecev prišla na svet jaz in tako osrečila vse v družini, čeprav je bil brat malce ljubosumen da se je sedaj pojavil še eden otrok in lahko si mislite, da je imel v glavi idejo da ga sedaj ne potrebujejo. ampak mama ga je imela za svojega in se ni imela namena ločiti od njega pa da bi se kdorkoli pojavil pri vratih in ga zahteval nazaj. ne morem vam govoriti o tragediji, res ne. imeli smo preprosto srečno življenje z vzponi in padci ter prepiri. z bratom sva se vedno cukala za lase, ko pa sva morala skupaj kako ušpičiti pa sva bila najboljši tim na svetu. pravzaprav dobro sodelujeva in se ujameva sva pa si nekako v nekih točkah podobna, da se tukaj že ustvari trenje, ki je v mlajših letih vodilo v cukanje in brcanje ter praskanje sedaj pa v pravi besedni dvoboj. počasi pa mislim, da je tudi čas da se premaknem v leta naprej v čas ko se je že pričela osnovna šola. ne bom rekla da sem bila ljubko bitje. bila sem precej debelušna, nosila sem očala in imela težave z aknami. otroci so me zbadali in to me je precej prizadelo. koliko dni in mesecev sem prihajala domov v solzah ne bi mogli prišteti in to mi je dalo vedeti da sem navadna ničla, da nisem vredna in da ne spadam nikamor. na tej točki se je brat precej zavzel zame in hvaležna sem mu toda nisem mogla spremeniti mišljenja o sebi. preprosto se je zarezalo vame. potem pa se je zgodil preobrat in akne so izginile, z tekanjem gor in dol po zelenici sem dobila neko obliko telesa in preprosto sem sedaj bila videti veliko bolj normalna. še vedno z aparatom in očali toda na boljše je že šlo. v srednji šoli pa je bilo veliko bolje. očal sem se znebila prav tako aparata a še vedno sem bilo tisto dekle, ki se ni metalo v ospredje. samo preprosto bila sem jaz. vesela in pozitivna, precej energična in navdušena nad odbojko katero sem kasneje pričela še trenirati. vsem sem risala nasmeh na obraz, v učilnicah sem sedela v zadnjih klopeh in brila norce še vedno pa izdelovala z lepimi ocenami. čas je mineval in počasi sem tudi jaz pridobivala nova poznanstva, se prič zaljubila, jokala pač stvari skozi katero dekle gre in še vedno sem sanjala o princu kot takrat ko sem bila majhna punčka in ko sem spoznala njega, damiena se mi je zdelo kakor da sem našla nekoga ki bo z mano v dobrem in slabem. res ne vem zakaj toda preprosto je bilo nekaj na njemu. znal mi je narisat nasmeh na obraz, znal me je razumeti in znal me je obnoreti. znal me je ukrotiti in zresniti, ko sem se morala. preprosto bilo je popolno. postala sva par, rožice so mi bile postlane in vesela sem bila da je vse teklo tako lepo. potem pa je očetova služba izgubljala denar in oče je postal le senca sebe, vedno je bil živčen in v skrbeh. še se spominjam tistega kosila pri damienu doma, ko so starši prosili da jima prisluhneva. čudno sva se spogledala ko je kar od naenkrat planila iz vseh ideja da se poročiva. da bo poskrbljeno zame po očetovi smrti, če se ne spravi na bolje in da bo damienov denar moj denar. definitivno sem bila premlada za poroko in čeprav sem ga ljubila nisem bila prepričana. ampak sem storila, če ne drugega za očeta medtem ko je med nama teklo vse po starem. s časom sem še vzljubila zakon katerega sva imela dokler se ni spremenilo. odtujila sva se, on se ni zmenil zame, prepirala sva se, prizadela sva se. marsikaj se je dogajalo. in sedaj. sedaj sem le ujeta v tem zakonu zaradi misli na očeta, zaradi njegova skrbi o moji prihodnosti. moje sanje, moji upi in moje želje pa so bile porušene. in preprosto druge nisem imela kakor da sem se še sama odtujila od človeka, ki ga ljubim in ga bom ljubila za vedno. tako kot ne bom nikoli odšla od otoka stran tudi moja ljubezen do njega ne bo izginila.

--------------------