bil je znova tisti čas v letu, ko je vso mesto obnorelo, ko se je trlo turistov po ulicah, in za katerega še zdaj ni vedela ali ga obožuje ali sovraži. bil je karneval. saj ne da je sovražila dejstvo da se je trlo turistov, navsezadnje je lahko dobro opravila s tem da je naredila celotno situacijo sebi v prid, a na živce ji je šla tista klasična precenjena postavitev celotnega karnevala. vsako leto je bilo isto – prišel si, ogledal sam sebe kako si predebel oziroma presuh, se šel voziti z avti in je bilo konec. morda je bilo krivo dejstvo da je veliko preveč pričakovala od tega, glede na to da prvi karneval na katerega je šla, je bilo z njeno prvo in zadnjo ljubezen, ki pa jo je zapustila. takrat se je spomnila – vzela sta nekaj tablet, spila nekaj kratkih, povlekla nekaj črtic in skadila nekaj šotk. takrat je bilo čudovito, takrat je točno vedela kaj želi od življenja, namreč zabavo. ni je bilo strah, ni bilo potrebe po igri, bila je samo ona in on, zavedno skupaj – ah, žal ne. vendar kljub morečih spominov se je še vedno spravljala na ta karneval, z morda kakšnim kančkom optimizma. navsezadnje je še vsako leto upala da bi jo čakal tam na stojnici, se ji opravičil za vse kar je bilo, ter ji segel močno v objem. še vedno je na to upala, kljub nočni mori ki jo je doživljala. na sploh ni verjela v dobro v človeku, le pri njemu je videla da morda ni tako pokvarjen kot vsi ostali, ne glede na to ali jo je pretepal ali ne, tudi če ji je pripravljal notranjo krvavitev organov, ali ne, bilo ji je malo rečeno vseeno. mogoče niti ne bi živela več če takrat ne bi bilo za tistega domačina, in niti mu ni bila hvaležna po eni strani. navsezadnje je izgubila edino stvar ki ji je bila v življenju kadarkoli pomembna. a po drugi strani ji je zdrava pamet govorila da je bila dobra stvar da se je tako končalo. pa vendar, ne bi bilo tega treba.

stopila je skozi vrata ki so odkrivala čare karnevala, ter se ozrla naokoli. ni ga bilo. a morda bo še prišel. morda. stopala je hitro po prizorišču, ter videla nekega svetlolasca, ki je tam obupano stal in očitno čakal na nekoga. »no, kaj pa ti tukaj?« ga je vprašala in se delala kakor da ji je bilo pretirano mar. »pridi, sigurno ti bo všeč v tej hiši,« je rekla ter ga oprijela za roko, tako da sta skupaj odvihrala proti hiši. vse je bilo bolje kot pa misel da je tukaj sama, navsezadnje, tudi če je bil pretirano čuden blondinec, ki je drugače najbrž sploh ne bi zanimal. počasi je hodila po hiši, točno vedela vsako stvar ki naj bi te ustrašila, pa vendar je bilo vse tako slabo narejeno da najbrž te niti ne bi tudi če ne bi že vsega videla poprej. kar naenkrat pa je čutila kako so jo neke roke zagrabile, ter jo povlekle proti nekemu črnemu kotu kjer ju definitivno ni mogel videti. mar je bil on? mar je resnično bil on, jo videl kako je odšla noter s tistim blondincem in jo je zdaj želel ubiti? pa tudi če, bilo ji je vseeno, kaj če so jo držale njegove roke. njegov oprijem, ki ga ni čutila že leta in leta, in kako bi lahko bile lahko njegove ustnice na njenih. pogledala je nazaj, še vedno v pričakovanju dokler ni videla oči – filipa. kanček nje je bil sicer pretirano razočaran, a zdaj je bila le sekunda da je lahko odpravila to zmedo imenovana čustva ki so bila kot odprta knjiga na njenem obrazu. »pozdravljen gospodič mykhalio,« je rekla ter se namrščila. »mislim, zdaj sem sicer pričakovala nekega vampirja, volkodlaka, skratka karkoli kar bi me spravilo do kretenskega smeha – tako pa si samo ti,« je rekla ter skomignila z ramo. »kakorkoli – imaš mojo popolno pozornost,« je še rekla brez resničnega interesa. ni bil ravno kriv filip, kdorkoli bi bil pa tudi če sam james dean, ko ji ne bi pretirano pomenilo. »ah daj no, se ti ne smili? mislim, poglej ga, najbrž izgubljen turist ki je iskal tukaj ljubezen svojega življenja. misliš da nisem zmožna ljubezni in čustev in vsega ostalega sranja da bi ga lahko spravila iz tega?« je rekla ter se nasmehnila. »filip, filip. mar si potreben?« je vprašala ter se znova nasmehnila. »mislim glej, vedno sem prosta – navsezadnje, tvoji študentje tako lahko vedno izostanejo s pouka. povej mi če bo kakšen luškan primerek ki ti bo šel na živce ali kaj. mu bom dala priporočila kako te še bolje provocirat,« znova se je namrščila, z roko pa segla po njegovi lici. prizor je bil pretirano znan, pa vendar, upala si je narediti naslednji korak, namreč, celotno stvar sploh izpeljati. »kakorkoli, kako pa ste, gospodič mykhalio?« je vprašala ter se ugriznila v ustnico. »navsezadnje, zdaj boš moral biti moje spremstvo, sama na tem pofukanem karnevalu tako ne bom. zdaj pa si lahko izbereš kam greva – ali ostaneva raje tu?« je še dodala ter se mu nasmehnila, ter spustila oprijem. mogoče ni ravno on, pa vendar, saj karneval bo tudi naslenje leto.

these 866 words are written for the most awesome filip, and I would just love to add that I adore filip and I kind of like them already :3 also, I am listening to lana del rey, for some inspiration