Bilo je skoraj smešno, ko se je pred dnevi srečal z obrazom, ki ga je nenavadno spominjal na dekle, ki je v njegovi zgodovini veljala za največjo prasico, a hkrati za nekoga, ki jo je v svojih časih ljubil iz dna srca. Dejstvo, da je imela ravno takšen nasmešek in lesk v očeh kakor Becca Lightwood, dekle, ki jo je spoznal zgolj na osnovi svojega brata, ga je precej begalo in hotel mu je uiti, kot je bilo to le mogoče. To je pomenilo, da jo je od tistega zadnjega srečanja, v katerem se je pokazala nastrojenost iz obeh strani, preprosto ignoriral – zdelo se mu je bolje, da se je izogibal tistim očem, ki bi ga nenehno spominjale na čustva, ki ga je imel do onega dekleta, pa čeprav je s tem dajal vtis, da je še večji kreten. Toda odkar mu ni bilo več pretirano mar, kaj si o njem mislijo ostali ljudje, to ni predstavljajo večjih težav, poleg tega pa je bil njegov dvojček zagotovo srečen, ker se jima ni več vsiljeval s sarkastičnimi pripombami in tako uničeval vso romantičnost, ki je kot vedno vladala med rjavolasko in njegovim bratom.

Potem, ko je zjutraj že precej rutinsko ignoriral na hodniku, se je poskušal prepričati, da ga rjavolaska v resnici sploh ni zanimala. Kdo je sploh bila, pravzaprav? O njej niti ni dosti vedel, razen tega, da je bila očitno mahnjena na ogromne plišaste živali in roza barvo – in na sladkorno peno, ob kateri je obstajala verjetnost, da se je popackala okoli ust. Namuznil se je svojim spominom, o katerih je bilo vsekakor več kot zabavno razmišljati, a je hkrati prek njih spoznal, da ji je morda ves čas delal krivico. Morda res ni bilo fer, da se je do nje obnašal kot neotesan osel, če je pri tem v misli znova priklical bratove besede, ko ga je tistega dneva takole označil. Toda kaj, ko ni bil oseba, ki bi si belil glavo s tem, da nekomu pač ni bil všeč – in tako je nazadnje prišel do zaključka, da se ni bilo vredno ukvarjati z mislimi, kakšno mnenje si je zaradi tega ustvarila o njem. Zanjo je bil kreten, tudi prav – saj tudi ni hotel, da bi zdaj hodila za njim in mu po roki pošiljala poljubčke zaradi tega, ker bi se slučajno zgodil čudež in bi zboljšal svoje manire in odnos do sveta.

Njegovo življenje je ostajalo popolnoma enako – ležanje v travi ali na kavču, druženje z dekleti in njegovim najboljšim prijateljem Viskijem. Nikoli ni mogel ugotoviti, od kje je gojil tolikšno ljubezen do te alkoholne pijače, morda zaradi tega, ker o tem ni nikoli zares razmišljal. Ni bil sanjač, ni bil oseba, ki bi ves dan prečepel na stolu in samo razmišljal, kako idealno bi lahko bilo, če bi na svetu obstajalo to ali ono, ali pač, če bi se stvari v njegovem življenju odvile drugače. Namesto tega je svojo rit raje odnesel na dvorišče, se izognil par idiotom, ki so ga tako ali tako venomer obdajali in se znašel v čisto ljubki hišici na drevesu. Na čase se je bilo prav prijetno izolirati od vse civilizacije in dan preživeti v nekakšnem skritem kotičku samo v svoji družbi – le da je dvomil, da je hišica na drevesu spadala med tako imenovane skrite kotičke, glede na to, da je bila precej popularna zadeva med študenti. A imel je srečo, da v njej ni bilo nikogar in se je lahko zleknil na tla in preprosto počel ničesar – morda bi popival, pa ni imel ničesar za poplakniti grlo, ki je že ob sami misli na viski kar gorelo od žeje.

Nenadoma se je zgodilo nekaj čudnega – steklenica viskija, o kateri je pravkar razmišljal, se je prikotalila do njegovih nog in ga navdala s tistim navdušenjem, kot da bi se popotniku v puščavi pred očmi nenadoma prikazala oaza. Brez pomislekov in tehtanja možnosti, od koga bi lahko bila, jo je z nasmeškom odprl in spil požirek, da bi pogasil svojo namišljeno žejo, ko se je skozi vrata nenadoma pojavila črnolasa glava še kako poznane osebe. »Becca!« jo je pozdravil s pretirano vznesenostjo in ob tem pomahal z miganjem vseh prstov. »Ne boš verjela, ampak dejansko tudi jaz ne vem, kako ti je uspelo, da si me takole razveselila.« Namuznil se je in pomahal z roko v kateri je držal načeto steklenico, ki je bila po vsej verjetnosti njena. »Ampak, hvala, se mi zdi,« je skomignil, kot da bi zahvala, ki je poletela iz njegovih ust, nekaj povsem omalovažujočega. »Torej si bova zdaj izmenjevala darila? Prav, potem sem jaz na vrsti, da ti naslednjič kupim slinček ali kaj že potrebuješ,« se je znova namuznil in popil še en požirek viskija, ne da bi nakazal, da steklenico dejansko namerava deliti z njo. »In sledila si mi zaradi česa, če smem izvedeti?« Radovedno je privzdignil obrvi in ošinil rjavolasko, za katero je bil prepričan, da ga sovraži. Zdaj pa je prišla naravnost v zverinin brlog? Gotovo se ji je bledlo in je bila prepričana, da se je pravkar srečala z gigantskim plišastim roza slončkom ali kaj podobnega, kajti vsaka ostala razlaga ne bi mogla razložiti njene nenadne zainteresiranosti, da bi se družila z njim.

Ni bil prepričan, kaj je od njega pričakovala – glasen krohot na njeno nerodno vzpenjanje po lestvi in smešnim pristankom? Morda pa bi zares učinkovalo, če bi namesto igranega veselega pozdrava pričel od smeha zvijati po tleh ali kaj podobnega. Navsezadnje je imela rjavolaska očitno sposobnost ustvariti komičnost z vsako minuto njenega obstoja – ravno pravšnji razlog za posmehovanje, torej. Resnično ni bil kriv, če je bila sama takšna neroda, da ni uspela preplezati ene lestve do uboge hišice. »Ja, moj stil pač,« je skomignil na njeno pritoževanje glede njegovega načina življenja, pozdravljanja – karkoli pač že. »Mar ni to vseeno bolje od ignoriranja?« Obrvi so se mu čisto rahlo privzdignile, ko je zdaj iskal na njenem obrazu določene podatke, čeprav še sam ni vedel točno kakšne. Jasno pa je bilo, da se že ob samem pogledu nanjo resnično zabava. »Si prepričana, da v prejšnjem življenju nisi bila klovnesa ali kaj podobnega?« se je norčeval, potem ko je zdaj vlekla njegovo roko in se jo oklepala, kakor da bi bil trnek in ona riba. Res smešna poteza, s še bolj smešnimi besedami, ki se jih je očitno odločila dodati kot začimbo vsej cirkuški predstavi. »Enkratno dojameš moj lažni entuziazem.. ampak ja, recimo, da je bilo tole veselje, ko sem te zagledal res podobno tistemu, ko ti od Božička prejmeš.. kaj pa vem, krasnega Barbie ponija.« Ustnice so se mu razpotegnile še v širši nasmešek, ki se je obdržal celo, ko je k ustom znova prislonil steklenico podarjenega viskija. Ne, vsekakor je ni nameraval deliti z njo – podarjenemu konju se ne gleda v zobe, ali kako so ga že učili. Zavil je z očmi, ko se je zavedal toka svojih misli in hotel ga je nemudoma preusmeriti, četudi je pomenilo, da bo mogel poslušati njeno utrujajoče blebetanje ali sprejemati njeno navdušenje nad vsakim dogodkom ali pojavom. Ravno takšno navdušenje je sam hotel uprizoriti, ko se je po zares čudnem spletu okoliščin pojavila pred njim, z namenom da ga razsvetli s svojo osebnostjo. Resno? Odkašljal se je, kakor da bi ji hotel sporočiti, da ga takšne bedarije ne privlačijo, čeprav ni bil prepričan, če je bilo to sploh smiselno. »Na meni prošnje v smislu Hej, Adam. Prosim, poskušaj ne biti tak kreten, ne delujejo,« je nenadoma nanjo spustil vso težo boleče resnice. »Nice try.« Prijazni nasmešek mu je spreletel obraz, a se že po sekundi zgubil, ko je s pogledom dovolj jasno nakazal, da ga takšne stvari bolj dolgočasijo kot pa kaj drugega – in da je prijaznost, ki jo je hotel ohraniti pred njo, le del dramatičnega posega z vljudnostnim pridihom.

»Prosim, ljubica,« je takoj ob omembi njegovega imena zapel, ko se je nenadoma pretvarjal, da je njen ljubimec, ki ji je prišel pet podoknico. »Kaj te tare?« Kot ponavadi ni zdržal niti sekunde, da bi bil ujet v vsej melodrami, tako da je prekmalu ponovno obtičal v svoji koži, pripravljen, da jo sooči z bolečo resnico. Z resnico, da ga v bistvu ni niti zanimala, kaj šele, da bi se zanimal za njene probleme, vključno s tem, zakaj je sploh čepela pred njim in čakala, da se zgodi čudež. Nazadnje je prhnil – res bi lahko pričakoval neumorno lajnanje zakaj-si-tak-kreten zadev, pa vendar je upal, da jo je do tedaj že srečala pamet. Če je sodil po njenih besedah, je ni ravno. »Prav, butasta si,« je bil neposreden, kot je to od njega zahtevala in skomignil, kot da to ni nič novega. Seveda tega niti pod razno ni mislil o njej, a tega ji ni imel namena pokazati – ker tega ni počel in ker se je tako resnično zabaval, ko jo je malce provociral. »Kaj se spremeni, dejansko? Povedal sem ti, da si butasta, zdaj pa se obrni na petah in pojdi,« ji je z nasmeškom dal možnost umika – presneto, saj je ni prosil, da se druži z njim. Kaj je torej od njega hotela? »Matthiasa, Ki Ga Niti Ne Poznam? Ne bi rekel. Glede ljubega bratca se pa sama odloči. Ljubezen ti da odgovore.. ali nekaj takega.« Še vedno je bil prepričan, da se je nekaj pletlo med njegovim bratom in rjavolasko, toda da bi od nje zahteval dovoljenje? Saj ni bila resna. »Ja, nekako sem užaljen, ker od vaju še nisem dobil vabila za poroko,« je spodvil spodnjo ustnico, kakor da bi ga to resnično užalilo. »Oprosti, ampak res. Kaj iščeš tu? Me moje pripombe zabavajo? Ah ja, saj vem.. dejansko bi moral postati komedijant. Uh.« Naveličano je zavil z očmi. »Draga Becca. Sem kreten. Pika. In btw.. kar pomeni by the way,« je nemoteno nadaljeval, ne da bi se zmenil za njene besede. »Resnično hvala za darilo. Zdaj pa.. puf, puf,« je pomahal pred seboj, da bi ji nakazal, da resnično ne potrebuje njene družbe. Odkar je imel viski, je imel vse.