Še vedno ni mogel verjeti, da sta z bratom pristala prav v isti sobi – pa ne da bi ga to posebej motilo, glede na to, da je bil z njim navajen živeti že celih dvaindvajset let. Toda, zakaj sta preprosto morala biti skupaj še na tem otoku? Presneto, saj nista bila siamska dvojčka, da bi morala čisto povsod tičati skupaj – ker to preprosto ni bilo možno. Včasih sta že bila morda kot rit in srajca, takrat, ko sta bila še otroka in sta imela še skupne interese. Ali pa bi morda ob tem mogel izpostaviti tisti dogodek, ko se je stari Adam poslovil in je na sceno prišel novi – tisti Adam, ki je dajal vtis, da mu za ničesar ni bilo zares mar, čeprav je bil na svojega dvojčka zares navezan. Le da mu je včasih šel pošteno na živce, še posebej takrat, ko se je odločil igrati vlogo njunih staršev – takrat, ko ga je opozarjal na manire in na to, da bi se resnično moral posvetiti študiju, namesto da je vabil v njuno sobo neznane ženske. Pač, njegov bratec ni bil za takšne vrste zabavo – ampak vseeno ni pomenilo, da bi mu njegova načela morala omejevati njegovo, mar ne? Tako mu tudi ni bilo važno, kaj si je Mikael o vsem skupaj mislil, ko je vsako jutro srečal nov obraz, ki se je sprehajal po njunem domovanju, morda včasih naletel nanj v nadvse kočljivem položaju. Ta otok je bil drugačen od Švedske in vse te stvari si je lahko privoščil – nekaj, kar njegov brat očitno ne bo mogel nikoli dojeti, čeprav tudi on ni bil tako zelo nedolžen, kot se je zdel na prvi pogled. Angelski nasmešek, podkrepljen z nedolžnim pogledom je morda na druge – še posebej na pripadnice ženskega spola - že deloval, nanj pa ni puščal nekega pravega učinka, preprosto zaradi tega, ker ga je preveč dobro poznal.

Poznal ga je tako dobro, da je vedel čisto vsako podrobnost njegove rutine – zbujanje ob zgodnjih jutranjih urah, pisanje dnevnikov ali seminarskih nalog, branje knjig. Flirtanje z dekleti njegove sorte. Bil je že navajen, da je vsako jutro zginil nekam, bogve kam. Morda na jutranja predavanja, ki so bila v okviru tega jezikovega tečaja, nad katerim je bi morala biti oba nedvomno navdušena, resnica pa je bila, da je bil samo njegov brat tisti pridni šolarček. Namuznil se je sam pri sebi, potem ko se je mu je po večminutnemu poležavanju vendarle uspelo spraviti iz postelje in lenobno zavil proti njuni dnevni sobi, ki je bila kot ponavadi povsem prazna. In malce bolj razmetana kot ponavadi – očitno se je ubogemu Mikealu nekam tako zelo mudilo in je pozabil na svoje čudovite sposobnosti za čiščenje – tiste, ki sta jima starša že od rojstva hotela priučiti. Kakorkoli že, njega ni nič motilo – če bi bilo po njegovo, bi vsak dan bilo tako razmetano, če ne bi Mikael vedno znova poskrbel, da je bilo vse kot iz škatlice.

Zavil je z očmi in počil na kavč, v roke pa prijel zvezek, ki ga je našel med knjigami, ki so nerazporejeno ležale vse povsod okoli njega. Ni mu bilo najbolj všeč, da je bil takole obdan z debelimi bukvami, a ga je na nek način vseeno zabavalo. »Dragi dnevnik,« je naglas prebral, ko je zaznal, da je njegov brat vstopil v sobo in pogled za trenutek odmaknil od ličnih črk, da bi se lahko srečal z njegovim zgroženim pogledom. »Adamu je zelo všeč, če ni pospravljeno,« se je pretvarjal, da bere nekaj najbolj razburljivega, nazadnje pa dnevnik vrgel nekam čez glavo. Ni mu bilo potrebno brati njegovih dnevnikov, ko pa je bil superduper dvojček in je vedel natanko vse, kar se je dogajalo v bratovem življenju in njegovi brihtni glavi. »Mega,« je še pripomnil z lažnim navdušenjem, ko se je s pogledom znova ustavil na njem in mu namenil enega izmed svojih najbolj znanih zabavljočih nasmeškov.

Skomignil je – ker je bil to pač edini način, da je pokazal, kako zelo mu ni bilo mar, da je bil njuno domovanje v čistem razsulu, nato pa si kot ponavadi znova privoščil malce pretiravanja, ko so se njegove oči zdaj ustavile na knjigah, ki jih je njegov dvojček privlekel od nekod. Še več knjig. »Mikael, daj noo,« je zastokal, veliko preveč teatralno, kot bi bilo v resnici potrebno – toda to je počel, bilo je namreč zabavno upravljati z energičnimi potezami, medtem ko se je znašal na svojega nič hudega slutečega dvojčka. Tistega dvojčka, ki je očitno žrl knjige kar zapovrstjo. »Nič več knjig. Mar ni to bil najin.. dogovor?« ga je spomnil z nasmeškom, čeprav se je zavedal, da ni uporabil ustreznih besed – med njima nikoli ni bilo nikakršnih dogovorov oziroma je bilo potrebno dosti sile, da sta svoje interese združila in se pogodila. Včasih sta bila kot dva magnetka, ki jih na vsak način nisi mogel združiti, pa četudi si to poizkusil neštetokrat – in večkrat samo zaradi tega, ker je bil sam tako trmaste sorte, da ni hotel prek svojega ponosa. »Vem, Mikeal. Vem,« se je znova pretvarjal, da ga vsa zadeva izredno žalosti, medtem ko je zaprl oči in stisnjeno pestjo, ki jo je držal pod vzdignjeno brado poskušal ustvariti še boljše vzdušje samega pretiravanja. »Adam,« je nenadoma je odprl oči in si predstavljal, da sta se njuni vlogi zamenjali in da je bil sam ujet v njegovi koži, »ti si tako… tako.. nesramen.. osel. kreten. kreten-osel.« Poteze so se mu nenadoma preuredile, potem ko je za kratko sekundo prasnil v smeh. »Ja, bratec,« se je nenadoma zresnil, »natanko to – ubilo bi me.« Namuznil se je – kako krasno se je bilo takole zabavati z dvojčkom – vedno je znova preizkušal level njegove potrpežljivosti, medtem ko si je dal duška s trosenjem nesmislov. Bilo je nekaj, kar je lahko počel – vedel je, da mu brat ne more ničesar preprečiti in tako je vedno znova izkoriščal njegovo mirnost za svoje sarkastične izpade.

»Oh, bratec.. od kdaj te zanima moj dan?« je radovedno privzdignil obrvi, medtem ko je zdaj umikal knjige, ki so mu bile v napoto – in te je dočakala prav enaka usoda kot njegov preljubi dnevnik, ki je ležal nekje za kavčem. »Saj veš.. še več oseb, katerim bi lahko postregel čaj. Žal te ni bilo tukaj,« je skomignil in zavzdihnil, kot bi se zavedal neznanske škode. »Sem si kar mislil, da si v knjižnici pripravljaš zajtrk.. večerjo, karkoli že,« je s pripombo znova namignil na svojo prepričanost, da je dvojček dejansko goltal knjige, nazadnje pa naveličano skomignil. »Oh ja, veliko solz, veliko joka. Saj veš – klasika.« In laž – pravzaprav se je po nekem čudežu danes celo zbudil v svoji postelji brez nikogar ob sebi, a je s svojimi besedami hotel ustvariti neko dramo, svojega dvojčka prepričati v to, da je njegov način življenja veliko bolj zabaven kot celodnevno čumenje v predavalnicah ali kjerkoli že. »Moral bi poskusiti, veš. Zabavno je.« Vrnil mu je širok nasmešek, medtem ko mu je v tem času že uspelo s svojega preljubega kavča že odstraniti nepotrebno navlako, da je lahko raztegnil svoje utrujene noge. V resnici sploh ni bil utrujen, le lotevala se ga je lenoba, za katero bi se celo reklo, da je bila zadnje čase že skoraj del njegove rutine – odkar sta se z bratom pojavila na temle otoku si je pač to lahko privoščil.