matthieu boileau
Število prispevkov : 18 Kraj : france, bordeaux
| Naslov sporočila: bedroom no. 14 (matthieu) Sre Jul 11, 2012 8:09 am | |
| words written 820 he's wearing [Only admins are allowed to see this link] notes written it's not good start, but i love them every single minute ;3
dnevi na otoku so minevali veliko hitreje kot bi si človek lahko predstavljal. vsak zase je bil izziv preživetja, po tem ko sta se zaročenca odločila da odideta od doma in pustita preteklost za seboj. verjetno bi se marsikateremu zdelo otročje dejanje, glede na to da živimo v svobodnem svetu in sta imela vso pravico živeti skupaj, a kakorkoli že. po dolgem potovanju sta se navsezadnje za nekaj časa le ustalila na karibih in si z jezikovnim tečajem privoščila majhno, preprosto in udobno stanovanje. za razliko ni bilo tako sodobno opremljeno kot tisto udobje, kot sta ga bila vajena od prej, a nič za to. večina denarja, ki sta ga prihranila za potovanje jima je pošlo zato sta pri nakupi skoparila in si privoščila le tisto najcenejše. življenje jima tako ni bilo z rožicami postlano, pač pa sta se morala resnično potruditi, da sta nezaposlena premagala mesec in brez večjega stradanja obiskovala predavanja. smešno, kajti ne glede na to kako močno krščanska in židovska vera verjameta v ljubezen do sočloveka – ob takih primerih nihče ni gledal na tisto pravo ljubezen. nihče se ni zares vprašal ali nista imela pravice živeti skupaj? življenje v dvajsetem stoletju navsezadnje le ni bilo tako lahko in svobodno, kot je bilo videti na prvi pogled. jutra na karibih so bila tiha, sončna in topla. topel vetrič je premetaval liste dreves, ob potem pa zibal krošnje dreves. eno izmed njih je bilo tudi balzovec, ki so ga domačini uporabljali predvsem za gradbene materiale. dobra stran domačinov je bila zagotovo to, da si od njih izvedel veliko več kot si si mogoče sploh želel. na otokih jih je živelo dobra polovica, med tem ko je druga polovica odšla živet v večja mesta, kjer so bili boljši pogoji za življenje in izobrazbo. večina domačinov je bila ob tako zgodnjih urah kot je ta že davno pokonci. sonce je prijetno božalo njegovo oprsje in obraz, med tem ko je njegova roka je počivala na golih bokih plavolaske, ki je ležala ob njem. po odhodu od doma se je počasi navadil, da si je delil posteljo z njo in se tako vsako jutro prebudil ob njej. njen umirjen ritem dihanja ga je pomiril in mu dal vedeti, da je še vedno povsem varna z njim. verjetno zveni pocukrano, a v tistemu trenutku si je z njo želel do konca sveta in še čez. ljubil jo je bolj kot se je tega zavedala in poleg poroke je bil z njo pripravljen ustvariti si družino. mogoče na to sploh ni bil pripravljen, a slep od ljubezni je bil pripravljen vreči se iz pečine. navsezadnje je ljubezen tista, ki odloča kako in kaj. pa naj si je bila to pametna ideja ali ne - usoda združena z ljubeznijo bo odločala kako naprej. z roko je zdrsel do nadlahtnice in se tam za trenutek ustavil, nato pa spolzel vse do pordelih ličnic, ki so bila na pol zakopana v njegov objem. nežno jo je poljubil, nato pa kakor tiho se je le mogel, izmotal izpod medvedjega objema in sedel na rob postelje. njeni lasje so v takšnem jutranjem videzu štrleli na vse strani, a vse to jo je naredilo še veliko bolj privlačno kot sicer. na obrazu se ji je razgibaval prijeten jutranji nasmešek, sonce pa jo je za dobro jutro počaščeno obsijalo s svojimi žarki, da je njeno povsem golo telo sredi postelje kar zažarelo. nekaj časa jo je tako tiho opazoval in ji zaščitniško dal vedeti, da je ob njej. bila je čudovita kot takrat, ko sta se prvič spoznala. leta na koncu koncev le niso igrala pomembne vloge, četudi je bil on toliko let starejši od nje. avtomatsko jo je nežno pokril z odejo nato pa se splazil s spalnice vse do majhne zanikrne kuhinje čez katero bi se najbrž pritoževale še najslabše gospodinje. a povsem vsakdanje je spregledal popoln nered in še od prejšnjega večera neoprane ostanke večerje. v rdeče-belo posodico je nalil vroče mleko in ga še dokončno zavrel, nato pa vanj stresel kakav in ga prelil v dva lončka. nato je s pekačem naredil še štiri toaste s sirom in slanino ter zajtrk zložil na modro rdeč pladenj. ko se je s temle v roki vračal v spalnico se plavolasa princeska še vedno ni prebudila. najverjetneje se v najslabšem primeru tudi sam ne bi, a le kdo bi potem poskrbel za dvoje lačna usta? pladenj je odložil na omarico ob postelji, nato pa z nežnim glasom izgovoril njeno ime, da se je lahkotno zdrznila iz spanca in se prebudila. " deborah? " z nasmeškom na obrazu je v roke zopet prijel pladenj in ji ga pomolil pod nos, češ da je zajtrk v postelji že pripravljen. " zajtrk za vas, princeska, " pustil ji ga je ležati na stegnih, nato pa legel k njej in jo poljubil za boljše jutro. " ljubim te, pa saj to že veš, ne? " tiho se je zahahljal in opazoval njen naslednji korak.
|
|