ILIANA MARISELA, LLORENTE
"we cannot change our past. we can not change the fact that people act in a certain way. we can not change the inevitable. the only thing we can do is play on the one string we have, and that is our attitude."
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M ILIANA AND THIS IS ME:

verjetno ne bi bilo slabo že na začetku položiti vse karte na mizo s priznanjem, kako pravzaprav moje pravo ime ni iliana llorente in se slednje na sceni pojavlja šele zadnja štiri leta, pred tem pa - kakor da ne bi obstajala. človeka posebne okoliščine prisilijo v takšne drastične ukrepe, ko se moraš čez noč odpovedati vsemu kar si poznal doslej in postati neka nova oseba zgolj zaradi grehov svojih staršev in ker si se slučajno znašel ob napačnem času na napačnem kraju med zelo napačnimi ljudmi. družba sina šefa mafije res ne spada med najboljše, če seveda nisi tudi sam del podzemlja, kar jaz kot brucka na oxfordu vsekakor nisem bila. za zahvalni dan sem se polna vtisov in vsa na trnih vrnila v domači los angeles ter namesto na toplo dobrodošlica naletela na nekaj nepredstavljivega za moje možgane, ko sem vpadla v našo svetlo kuhinjo z rumenimi ploščicami, sedaj poškropljenimi s krvjo obeh staršev in nad trupli je še vedno stal moški oblečen v plašč s pištolo z dušilcem v rokah iz katere se je po mojem mnenju še kadilo, četudi se morda ni. prizor bo za vedno vtisnjen v mojo glavo, v mojo zavest in nikoli ne bom pozabila obraza staršev z luknjo v glavi ter obraza temnolasega moškega, ki je vse skupaj zakrivil. nihče si ne zna pojasniti kaj se je v tistih delčkih sekund zgodilo, da se kot še eno telo nisem pridružila na tleh ob materi in očetu, ampak sem jih odnesla zgolj z udarcem kopita pištole po glavi, ki mi je za nekaj časa vzel zavest. mogoče bi bil prvi scenarij boljši, ne bi se mi bilo potrebno ukvarjati s težkimi spomini in bežanjem. ne bi mi bilo potrebno pričati na sodišču kot ključna priča in kasneje pristati v programu zaščitenih prič, zaradi česar sem za sabo morala zapustiti vse - giselle vasquez je tistega meglenega novemebrskega jutra, skozi katero meglo so se prebijali šibki sončni žarki, za vse in vsakogar prenehala obstajati. na oxford se nikoli nisem več vrnila in za seboj sem morala pustiti svoje življenje, svoje najbližje prijatelje in takratno mojo največjo ljubezen, ki je niti sedaj ne morem pozabiti. s trenutkom, ko sem sedla na tisto letalo, ki je odletelo v meni neznano smer, se je moje dotedanje življenje izbrisalo kot da nikoli ne bi bilo tam. kar naenkrat sem ostala povsem sama, v rokah pa stiskala mapo z novimi dokumenti, z novim - lažnim imenom. bilo je kot bi se znašla v vrtincu svojih najhujših nočnih mor in če ne bi ves čas nekoliko na pomirjevalih, bi se verjetno zlomila in pristala na zaprtem oddelku. tako pa nisem čutila drugega kot otopelosti, ki se je še nisem uspela povsem otresti. stara nasmejana giselle je postala le še oddaljen pokopan spomin, nikdar več ga ne bom uspela doseči. življenje - če se je temu sploh lahko reklo življenje - sem nadaljevala v buenos ariesu, v argentini. jezik mi kot napol španki po očetu ni predstavljal težav, vseeno pa sem potrebovala precej časa za asimilacijo v novo okolje. težko je kar obrniti ploščo, pozabiti vse kar si poznal in brez spominov iti dalje. nič lažje se ni konstantno ozirati preko ramena s sumničavostjo v očeh in v vsakem človeku videti morebitno nevarnost. navezovanje stikov in sklepanje novih prijateljstev postane prava muka, četudi si sicer komunikativna oseba z namazanim jezikom. tvoja osebnost se spremeni v vsakem oziru in ne zamenjaš zgolj nekaj dokumentov, katero sliko ob strani krasi novo ime, z novimi podatki. postaneš robot kateremu so zamenjali nekaj elementov in jih nadomestili z novimi, drugačnimi kosi. napisati novo zgodovino, po svoji volji in jo kot olepšano predstavljati svetu, ni tako zabavno kot se sliši in kot bi si človek v normalnih okoliščinah želel - vsaj ne za ceno, ki si jo s tem moral plačati, bila je občutno previsoka. v vmesnem času sem se precej spremenila in sem zgolj še senca tiste stare radožive mlade ženske na pragu odraslosti, kateri je pod nogami ležal ves svet in je življenje zajemala z veliko žlico. v veliko stvari sem prenehala verjeti in vse skupaj je postala navadna farsa. izpopolnila sem svojo veščino laganja in vse kar sedaj veste o meni je pravzaprav velika kosmata laž. svoje srce in dušo sem ogradila z visokim debelim zidom, preko katerega ali skozi njega se ni dalo prebiti. ljubezen ni več nekaj s čimer bi se ubadala, postavljena je na stranski tir in jaz se otopelo predajam posteljnim aktivnostim vsako noč z drugim moškim, z drobno iskrico upanja, da bom kdaj še lahko čutila in ne več živela v tem zamrznjenem stanju s preveč razbito notranjostjo. doslej ni bilo še nobene spremembe in na trenutke me skrbi, da je nikdar ne bo ali morda ko bom prenehala bežati ter bom svoje staro življenje dobila nazaj. prav mešanica vsega me je pripeljala na karibe, ki je le še eden izmed obiskanih krajev v zadnjih letih. morda bo čudovit otoček v meni vzbudil pozabljene občutke in mogoče bom končno lahko se spoprijela grabežljivim lovkam preteklosti in jih premagala.

--------------------