david monroe
Število prispevkov : 56
Age : 29
Kraj : paradise island, caribbean
 |  Naslov sporočila: old bench Pon Jun 25, 2012 6:32 am | |
| [Only admins are allowed to see this image] |
|
ashton montgomery
Število prispevkov : 15
Age : 30
Kraj : paradise island.
| | Naslov sporočila: Re: old bench Tor Jul 17, 2012 5:30 am | |
| [Only admins are allowed to see this image]FOR: everlasting natalie  WORDS: 687 Zadnjih šest ur je sedel za kuhinjsko mizo in vztrajno strmel v prazen kozarec pred seboj. Šest ur je porabil zato, da je samega sebe prepričal, da so bile vse skupaj samo govorice polne pretiravanja in laži. Zagotovo bi bil prvi, ki bi vedel, da se je pojavila v mestu, če je prišlo do tega. Ni se nameraval slepiti in se prepričevati, da bi najprej kontaktirala njega, da bi pogoltnila svoj ponos in se na lepem pojavila pred njegovimi vrati z opravičilom na ustnicah. Toda to bi bilo prav, kajne? Da najprej pride k njemu, toliko mu je že bila dolžna – opravičilo in konkretno pojasnilo. V prvih dneh po njenem odhodu je bil prepričan, da bi jo brez razmišljanja nemudoma vzel nazaj k sebi. Prekleto, ljubil jo je. Danes ni imel pojma, kaj bi se zgodilo. Pet let kasneje so bile posledice njenih dejanj na njem še kako vidne, če ne bolj kot kadarkoli prej. Nič ni bilo iz tistih prepričevanj, da jo bo nekega dne lahko pozabil, pustil to poglavje za seboj in odšel naprej. Kako za vraga naj človek za seboj pusti osemnajst let življenja? Osemnajst let spominov, kjer je bila v vsakem prisotna prav njena podoba, njen smeh, njen glas. Šest ur je samo strmel v kozarec, ne da bi ga napolnil. Zaradi nje jih je napolnil že preveč in vendar je bila njegova krivda v celoti, da je bil danes beden izgovor za človeka, da je bilo njegovo življenje v razbitinah. A povod je bila ona, to tragedijo v kateri je igral, je sprožila samo ona. Vendar ni mogel nadaljevati s sedenjem na mestu in stalnim vračanjem nazaj v spomine, brskanjem po slednjih, da bi nekje našel neko malenkost, ki bi mu pomagala današnji dan razumeti bolje. Niti sanjalo se mu ni, kdaj točno se je odločila, da ji on preprosto ne zadostuje več in da potrebuje nekoga drugega. Lahko bi razumel, če bi ga nehala ljubiti, ga zapustila in bi jo čez samo teden dni videl z drugim. Toda ni mogel razumeti, kako se je lahko tihotapila za njegov hrbet in se dajala dol z njegovim lastnim bratom. Bratom, ki ga je sedaj preziral iz dna srca. Ne samo, da je razbila njega, razbila je tudi celotno družino Montgomeryev. S starši ni govoril od dne, ko so stopili na stran prešuštnice in izdajalca.
Sklepal je, da če govorice držijo, če se je res na lepem vrnila v mesto, potem jo bo našel na tisti stari klopici v bližini jezera, kjer sta pri starosti petnajstih let v les vrezala njune začetnice. Kako je lahko bil kdaj tako naiven? Kot furija se je z avtom zapeljal do bližnjega gozda, treščil vrata nazaj na njihovo mesto in moral nekajkrat pritisniti na gumb ključa, da se je avto avtomatsko zaklenil. Še vedno je napol pričakoval, da so bile govorice res samo govorice, da so ga zopet imeli za norca. V njem bi se moralo nekaj premakniti, če je prišla v mesto. Moral bi začutiti hlad, sovraštvo, prezir, vse kar se je v njem nakopičilo po njenem odhodu. Prekleto, moral bi začutiti še tisti zadnji košček njegove ljubezni do Natalie Palmer, ki bi zgorel v pepel. Pot je nadaljeval peš in spretno našel vsako stezico, da bi po bližnjici čimprej prispel do klopice. Prazna bo, samo to si je moral stalno ponavljati v mislih. Prazna, prazna, prazna. Kakor on. Le da je na klopici sedela svetlolasa postava, ki bi jo prepoznal s katerekoli smeri, s katerekoli razdalje – vedno. ''Kako si sploh drzneš priti sem?'' je brez obotavljanja naznanil svojo prisotnost in ostal oddaljen od nje, naslonjen na deblo enega od dreves. Vprašanje se ni nanašalo na otok. Ne, sklepal je, da bo slej kot prej že prišla v svoj domači kraj, kjer je živela toliko časa. Kako si je drznila priti na njuno klop ob jezeru, ki je nosila toliko najstniških spominov? ''Veš... pričakoval sem, da se boš na lepem pojavila tukaj, se preprosto narisala nazaj. Sklepal sem, da me bo nekdo tam zgoraj poskušal še bolj zajebati,'' je nadaljeval s ciničnim nasmeškom in odvrnil pogled od nje proti jezeru: ''Kaj in koga nameravaš uničiti tokrat, Natalie?'' |
|
