main pier

Naslov sporočila: main pier Pon Jun 25, 2012 9:34 pm

[Only admins are allowed to see this image]

Naslov sporočila: Re: main pier Tor Jun 26, 2012 5:30 am

tagged:

ni se še čisto odločila, ali ji je dejstvo, da je pristala sredi karibov, na otoku z večino študentov enake starosti kot je bila sama in nekaj zadrtimi profesorji, všeč ali ne. vsekakor je še vedno potrebovala nekaj trenutkov za premislek in dokončno odločitev ali sploh želi biti tu ali ne. na koncu ji navkljub njeni odločitvi, tako ali tako nebo preostalo nič drugega kakor, da ostane tu in preživi tiste dobre tri mesece tukaj pod prisilo ali v lastni volji. s pogledom je preletela okolico in globoko vdihnila. svež morski zrak, ki se je valil okoli nje, ko je stopala po dolgem pomolu v mestu, se je mešal z vonjem sveže pečenih vaflov, ki jih je na videz prijazen in prijeten starec prodajal na svoji stojnici ob ograji. sama je samo rahlo odkimala, ko ji je ponudil enega izmed slednjih in stopila nekaj korakov naprej. naslonila se je na ograjo, ki je bila postvljena ob robu pomola in s pogledom zrla v peneče se morje, ki je pljuškalo ob temelje desk, na katerih je stala ona in še dobrih deset drugih ljudi. čeprav se ji je zdel poseljen del otoka precej množično naseljen, tokrat tod okoli ni bilo moč videti prevelike množice ljudi. že res, da je bila ura zgodnja in je tudi sama tu stala bolj zaradi jutranjega teka kot česarkoli drugega, a vseeno. v kratkih tekaških hlačah, oprijeti majici, ki je bila prepotena od teka in teniskah, ki jih je nosila v roki, je z bosimi nogami stopila do robu pomola in sedla na rob, medtem, ko se je z glavo naslonil na enega izmed privezov za manjše čolne, ki je stal tam. misli so ji zopet ušle domov. v los angeles in staro stanovanje v katerem so nekoč živeli ona, njena starejša sestra in pa starša. ravno nekaj dni pred njenim odhodom na karibe, sta si s sestro ogledali stanovanje, kajti naslednje leto naj bi obe študirali na los angelski univerzi. in pot iz podeželja do samega mesta je bila preutrujajoča za vsakodnevno rabo. in glede na to, da so imeli še vedno v lasti tisto ogromno mansardno stanovanje v enem izmed blokov v centru mesta, crecsovi dekleti nista videli nobene ovire, zakaj ga nebi s pridom izkoristili. občutek, ko sta vstopili med bele stene sami, je bil sicer tegoben in zdelo se je kakor, da čas spominov pritiska na njena ramena, ampak ostali sta močni. lahko je samo čutila sestrino dlan, ki je nežno segla v njeno, ko sta stali sredi stanovanja. ampak dobrobit je prevladal nad spomini in soglasno sta se odločili, da jeseni preselita svoje kovčke v mesto. na podeželju sta konec koncev preživeli dovolj časa in strinjali sta se, da sta tudi pri starih starših odslužili svoje. nobena od njiju namreč ni bila več preveč navdušena nad nenehnim nadzorom malce preveč strogih starih staršev, ki sta vtikala svoj nos tudi tja, kamor ponavadi nebi bilo treba. in včasih je astrid celo pomilslila, da se je tisti temnolasec takrat pred nekaj leti ustrašil resnosti njene družine in zato popokal svoje stvari z trenutkom, ko je dobil kar je želel. zopet ji je v misli priplaval njegov obraz toda z rahlim sunkom glave ga je hitro izbila iz glave in za nekaj trenutkov zaprla oči. in ko jih je spet odprla se je s pogledom ozrla proti začetku pomola po katerem se je sedaj že sprehajalo nekaj več jutranjih sprehajalcev. med njimi je ujela tudi na videz precej znano postavo stvetlih las in oči pokritih z črnimi očali. in ravno to jo je prisililo k temu, da ni odmaknila pogleda z rjavolasca ampak je precej brez sramu zrla vanj, dokler ni bil le še nekaj metrov odmaknjen od nje. ustnice so se ji zavihale v rahel smehljaj, ko je segel proti svojemu obrazu in snel očala, ter se tudi sam uzrl v njeno smer. »david?« je vprašala povna navdušenja, čeprav je dobro vedela za katero osebo gre in je bilo vprašanje njegovega imena bolj retorično postavljeno. vstala je in stopila tistih nekaj korakov proti njemu, ki so ju še ločevali in mu veselo obvila roke okoli vratu, ko jo je stisnil v objem, »kaj počneš tu?« ga je vprašal in se zazrla vanj, »nisi dobil neke službe ali nekaj takšnega?« bil je moški, s katerim je zadnje dva tedna preživela največ časa. in zdelo se ji je, da bi bila lahko ravno on tisti, ki bi zapolnil tisti delček njenega srca, ki ga je takrat vzel matt. potem pa je tudi on odšel. in zakaj ga je sedaj srečala tu?

Naslov sporočila: Re: main pier Tor Jun 26, 2012 7:24 am

this was written for amazing ASTRID srcek

and there is about ninehunderd words.
comment: sorry hon', tole je pretty much
sucfest. -.- net will be better, promise.

otok je bil kot vedno čudovit in čeprav je bil odsoten manj kot mesec dni si je v teh nekaj dneh, ki jih je znova preživel na njem, podrobno ogledal. prehodil je že mesto, se sprehodil po gozdu, na kampusu pa je bil tako ali tak vsak dan. zadnja je prišla na vrsto obala in že zgodaj zjutraj se je z nasmeškom in sončnimi očali na nosu odpravil proti priljubljenem delu mesta. že ko je od daleč zaslišal pljuskanje valov so ga spomini odnesli v preteklost in vedel je, da ne bo trajalo dolgo preden se bo z desko znova zapodil med valove. in prav to je bil razlog, zakaj je tako oboževal ta otok. kljub temu, da je bil rojen londončan in je živel tako v evropi kot los angelesu ga je povsod motila zgolj ena stvar: da ni bilo obale v neposredni bližini, ampak si moral sesti v avto in se nekaj ur voziti. na njegovem obrazu je zaigral nasmešek, ko se mu je slan morski veter zagnal v obraz in v mislih se je prestavil nekaj let nazaj, ko je to plažo ljubil bolj kot karkoli drugega. sprva je bilo tako zaradi plaže same in seveda deskanja, nato pa so se temu pridružila še dekleta in sedaj je bil zopet tu s tistim, zanj tako zelo značilnim, poševnim nasmeškom na obrazu, ki je dovolj zgovorno pričal da so njegove misli vse prej kot čiste in nedolžne. zasmejal se je samemu sebi in se odpravil naprej ob plaži, premišljujoč o poletju, ki je bilo pred njim. o poletju, ki je imelo vse možnosti, da bo najboljše do sedaj. konec koncev je imel službo, ki mu je narekovala ravno to, kar je najraje počel – učil nemščino ter občasno tudi deskanje, v preostalem času pa razvajene lepotičke vodil naokoli po otoku in jim razkazoval lokalne zanimivosti. zadovoljno se je pretegnil in se za spremembo počutil povsem sproščenega, skorajda srečnega. kako prav je naredil takrat pred leti, da je vso to čustveno navlako potisnil na stran. če tega ne bi storil bi ga do sedaj verjetno že vsaj desetkrat zlomili, a na srečo je bil hiter učenec in mu lekcije ni bilo potrebno ponavljati. dve samcati stvari sta bili potrebni, da sta njegovo življenje postavili na glavo in mu pokazali, kaj se zgodi, ko se človek naveže in bili sta več kot dovolj zgovorni. prva je več kot očitno pokazala, da ženskam nikakor ne gre zaupati, pa tudi pravi prijatelji so več kot redki. druga… hja, druga je imela nekoliko zahtevnejše sporočilo, a dojel ga je in ne glede na to, kako zelo sta se stara starša še slab teden nazaj trudila, da bi mu ugodila in bi mu bilo udobno si ni pustil, da bi se nanju kakorkoli navezal. resnici na ljubo, bila sta stara in dejstvo je bilo, da smrt zanju ni več daleč, zakaj bi se torej trudil navezati? da bi potem več mesecev žaloval za njima in se pobiral po smrti še praktično zadnjih živečih bližnjih sorodnikov? na-a, hvala lepa. misel na stare starše je sprožila asociacijo in kmalu se je v njegovih mislih pojavila slika nedolžnega rdečelasega dekleta z bledim nasmeškom in žalostjo v očeh. bila je soseda njegovih starih staršev v los angelesu in srečal jo je že prvi dan, kmalu po prihodu, ko mu jo je babica z velikim navdušenjem predstavila. dekle je bilo čedno in je po stari navadi hitro vzbudilo njegovo pozornost, vse dokler n ugotovil, kako zelo drugačna je pravzaprav od vseh, ki jih je poznal. prvih nekaj dni je ni noben večer ujel v mestu in šele ko jo je povprašal po tem je izvedel, da ven pravzaprav skoraj ne hodi. kriva je bila bojda stroga vzgoja starih staršev, a david je imel dober občutek za ljudmi in je začutil sled grenke bolečine v njenem glasu. no, ne glede na vse – dekle je bilo še vedno zabavno in s svojim načinom razmišljanja ga je spravila v smeh večkrat kot kdo, ki se je trudil za to. in, ko smo že pri rdečelaskah – ko je zavil na pomol iz katerega je kot mulec tolikokrat skakal je v daljavi zagledal dekle, katerega bujni lasje so valovili v vetru in ga je prekleto spominjala na omenjeno dekle. radovedno je stopil nekaj korakov bliže, ne, da bi umaknil pogled in čez nekaj metrov se je na njegovem obrazu znova pokazal nasmešek. res je bila ona, sedela je na njegovem pomolu, kot bi bila to najbolj naravna stvar na svetu. očitno ga je tudi sama opazila in ko je zaslišal svoje ime je med režanjem snel očala in jih potisnil v žep. ''poglej no, le kdo bi si mislil.'' je začel, ko se mu je dekle veselo vrglo okoli vratu in ji je tudi sam navdušeno vrnil objem. ''astrid crecs osebno na mojem otoku.'' jo je zamišljeno pogledal in ji pomežiknil. ''živim tu.'' je odvrnil na njeno vprašanje, nato pa se nasmejal ob naslednjem. ''bingo. dobil sem službo profesorja nemščine na nekem poletnem taboru ali karkoli že.'' je lenobno razložil, nato pa vrnil radoveden pogled. ''kar naju pripelje do naslednjega vprašanja: kaj za vraga počneš ti tukaj?'' njegov glas je bil radoveden, čeprav se ni kaj prida posvečal odgovoru. ker, lepo prosim, kdo pa bi se, če bi imel pred seboj čedno dekle v tesno oprijeti mokri majici? še enkrat jo je ošinil s pogledom, nato pa pogled dvignil k njenemu obrazu in se zarežal''si tekla?''

Naslov sporočila: Re: main pier Tor Jun 26, 2012 9:30 pm

tagged: david, smitten

pravzaprav kar ni mogla verjeti, da david resnično stoji tam pred njo. pa ravno, ko se je že skoraj prepričala, da se je življenje zopet kruto poigralo z njo in njeno ljubezensko usodo. potem pa se on prikaže pred njo, sredi otoka v karibih, z nasmeškom od enega ušesa do drugega in še bolj postaven, kakor ga je imela v spominu. verjetno o njem nebi smela razmišljati na tak način. konec koncev niti n vedela kako se on počuti v njeni družbi, medtem, ko je njo kar razganjalo vsakokrat, ko je stopil v njeno bližino. in ravno tako se je počutila tudi sedaj, ko je še vedno držal roko okoli njenega pasu in jo spustil le nekaj centimetrov stran, »tvojem otoku?« mu je namenila vprašljiv pogled in se z dlanmi naslonila na njegove prsi, da si ga je lažje ogledala. nikoli ji ni nič omenil o tem s kod pravzaprav prihaja in skoraj smešno je že bilo, da bi bil pravzaprav ravno s tega otoka. kaj takšnega bi si lahko zamislil človek samo v pravljici, ali v filmu. in sedaj je torej izgledalo kakor, da sta zgolj dva akterja v norem filmu, ko se dva spet srečata sredi ničesar. ob njegovih naslednjih besedah se je nekoliko umaknila in s pogledom uzrla v morje za njim, »profesor praviš?« vprašanje je obviselo v zraku, ko je rdečelaska zlagala skupaj dele sestavljanke, ki se je počasi postavljala pred njo v popolni izvedbi, »na jezikovnem taboru?« je še dodala in mu vnovič namenila vprašljiv pogled, čeprav je njegov odgovor že vedela. konec koncev je samo preverjala dejstva, ki ji jih je sam že prej dovolj jasno sporočil. kislo se je nasmehnila in odmaknila svoje dlani z njegovega telesa, »no, kaj naj rečem, vesela sem zate.« pa čeprav ni bila. če bi on ostal doma, oziroma na obisku pri njegovih starih starših, potem nebi bilo potrebno, da sta sedaj tu. in nebi bilo treba, da sta se znašla v situaciji v kakršni sta. za trenutek je celo pomislila, da bi se mu zlagala. konec koncev ni vedela kako tretirajo kakršna koli prijateljstva med profesorji in udeleženci tabora. kar pa sta onadva pravzaprav bila. skomignila je z rameni, »njah upam, da v taboru nebodo preveč najdela z dejsvom, da prijateljuješ z eno izmed študentk,« je stisnila skozi priprte ustnice in se spodbudno nasmehnila rjavolascu, ki jo je še vedno držal v svoji neposredni bližini, z roko na njenem hrbtu. to se ji je zdelo nekaj povsem običajnega, glede na to, da sta v los angelesu dostikrat zaspala objeta pred televizijskim zaslonom, oziroma ona z glavo v njegovem naročju, njegova roka na njenih bokih, oziroma okoli njenega pasu. nič posebnega. tokrat pa je njegov dotik v njej vzbujal povsem drugačne občutke. to, da bi bilo mogoče prepovedano prijateljevanje med profesorji in študeti se ji je prvič zdelo pravzaprav zabavno. kljub temu, da sama nikoli ni kršila pravil in se jih je držala kot pijanec plota, jo je tokrat zamikalo, da bi storila kaj, kar pravzaprav nebi bilo prav. »sicer pa, saj smo vsi že odrasli, zakaj bi imel kdo kaj proti,« je po nekaj trenutkih tišine nadaljevala, »no, ne razumi me narobe, saj ne, da bi imela v mislih kaj posbenega, samo, pač...no saj veš kaj mislim,« se je v naslednjih trenutkih zavedala, kako so njene besede pravzaprav zvenele. kakor, da si je predstavljala med njima noro poletno romanco, polno užitka in strasti. zakaj je sploh pomislila na to, da bi si moški kakršen je bil david ob sebi želel dekletce kakršna je bila ona, medtem, ko je verjetno lahko imel katerokoli drugo žensko, ki mu je prečkala pot. pregnala je svoje misli ob stran in ob tem zgolj upala, da ni preveč zaredla. prikimala je in s tem ošinila kratke hlače in premočeno majico, ki ju je imela na sebi, medtem, ko so teniske ležale na robu pomola, kjer jih je pustila, ko je skočila v njegov objem. »pa ti? zgolj jutranji sprehod kaj?« je vprašala in preverila njegovo opravo. v kratkih hlačah kakršne je imel na sebi in polo majici, bi bolj težko počel kaj drugega kot pa zgolj šarmiral okoli po otoku. »vedno bolj se mi dozdeva, da tebe nebomo prepogosto srečavali ob športnih aktivnostih,« ga je zbodla in se mu prijetno nasmehnila, ko je stopila korak stran od njega in iz sebe potegnila majico. pod njo je imela kopalke in ob tem je začutila njegov pogled na svojem napol golem telesu, »predvidevam torej, da se mi ne misliš pridružiti v vodi?« je pomignila proti morju, stoječ na robu pomola, medtem, ko je on sam še vedno stal tam kjer je stal prej. za trenutek se ji je zazdelo, da je njeno obnašanje malce preveč predrzno, toda glede na to, da jo je doma videl okoli skakati tudi v spodnjicah, se ji to, da je pred njim stala v kopalkah, ni zdelo prav nič čudnega. vsaj ne v primeru, ko ga je jemala kot prijatelja in ne profesorja.

Naslov sporočila: Re: main pier Čet Jul 12, 2012 9:33 am

this was written for amazing ASTRID srcek

and there is about sevenhunderd words.
comment: smitten

''točno tako: mojem otoku,'' se je narejeno ponosno izprsil, nato pa ji smeje požugal s prstom: ''tako da glej, da se boš lepo obnašala, sicer bom zanikal vsako povezavo s teboj.'' njegove besede so bile seveda zgolj šala, kar je nakazal tudi s tem, da ji je pomežiknil. to zgovorno rdečelaso dekle ga je resnično znalo pripraviti do smeha in dobre volje, kar je včasih znal biti že pravi dosežek, a trenutno je bil vsekakor zelo dobre volje. ''ja, to bo to: jezikovni tabor. vedno pozabim, kako se presneta reč uradno imenuje,'' je zamahnil z roko in ob tem popolnoma spregledal, da je nasmešek na njenem obrazu nekoliko zbledel, vse dokler se ni odmaknila od njega. vprašujoče jo je pogledal in že hotel vprašati, kaj jo je nenadoma pičilo, ko ga je prehitela. dejstvo, da je nekaj narobe, je potrdil tudi njen glas in za trenutek je bil skoraj zaskrbljen, dokler ni njegovih skrbi odpravila s svojimi naslednjimi besedami. ''pa ne, da te nenadoma skrbi kršenje pravil?'' se je nasmešek vrnil na njegov obraz. ''aja, pozabil sem, da govorim z 'dobro vzgojeni mladim dekletom'.'' uporabil je besede, ki jih je sama izrekla med enim izmed njunih srečanj, ko jo je skušal pripraviti do tega, da bi si sredi noči sposodila enega izmed sosedovih čolnov na jezeru za hišo njegovih starih staršev. seveda se je vztrajno upirala, vse dokler si je ni naložil čez ramo in jo na dol postavil šele v smem čolnu. ja, astrid je včasih veliko preveč razmišljala in govorila. presenečen pogled, ki je sledil njenemu malemu uporniškemu govoru, je preprosto moral pospremiti z aplavzom, kajti to je bilo verjetno prvič, od kar jo je poznal, da je takorekoč neposredno rekla požvižgajmo se na pravila. ''tako se dela,'' je pohvalil njen napredek in privzdignil levo obrv ob izbiri besed, nato pa se zresnil, čeprav se je moral hudičevo truditi, da si nasmešek ni utrl poti na plano. ''pravzaprav nimam niti najmanjšega pojma, kaj misliš,'' ji je stvar namenoma še nekoliko otežil, a kaj, ko je bilo tako zelo zabavno gledati, kako menca in se trudi rešiti iz neprijetne situacije. rdečica, ki se je čez nekaj trenutkov pojavila na njenih licih je vsekakor več kot poplačala njegov trud. ''nekaj takega,'' je potrdil njeno domnevo in sledil njenemu pogledu, ki je ošinil njegovo opravo, nato pa se od srca zasmejal njenim besedam. ''narobe. ti še nikoli nisem omenil, da sem v prostem času tudi učitelj surfanja?'' zmajal je z glavo, češ, kako je lahko sploh pomislila, da ni športen tip, nato pa nekoliko privzdignil majico. ''to ni nastalo kar samo od sebe, veš,'' je seveda mislil svoje 'radiatorčke', kot so temu dan danes pravila dekleta. pri čemer seveda niso imele pojma, koliko truda je bilo potrebno vložiti za takšno postavo. ravno ji je hotel vrniti zbadljivko, a ko je dvignil pogled jo je ujel ravno v trenutku, ko je s sebe potegnila majico, in nekako pozabil, kaj je nameraval reči. za trenutek ali dva je le užival v razgledu, potem pa tudi sam slekel majico in jo s samozavestnim nasmeškom opozoril: ''sama si prosila za to.'' med hojo proti robu pomola se je hitro znebil še čevljev, trenutek za tem pa se ji je s popolnim skokom na glavo pridružil v vodi. nagajiv nasmešek je bil več kot le opazno opozorilo, da ima nekaj za bregom, ko se je nato znova potopil in pod vodo zaplaval poti njej, vse dokler je ni z roko zagrabil okoli pasu in jo potegnil pod vodo. nato je hitro splaval nad površje, kjer se mu je sekundo kasneje z globokim vdihom pridružila še sama. ''ne reci, da te nisem opozoril,'' se je zarežal in naredil nekaj zamahov , da se je obdržal nad gladino, medtem, ko jo je opazoval, čakajoč na njeno naslednje dejanje. če jo je vsaj malo poznal mu bo to prej ali slej vrnila in samo upal je lahko, da v bližino ne bo zaneslo nikogar iz tabora, kajti prizor je bil vse kaj drugega kot predpisan odnos med profesorjem in učenko. samo kratek trenutek nepozornosti je bil potreben, da je na sebi začutil njene roke, ki so ga poskusile potisniti pod gladino, prav tako, kot je predvideval, da bo storila. ''nazadnje, ko sem preveril, načrtna utopitev ni bila na seznamu načinov, kako se obnašati do svojega profesorja,'' jo je zbodel, nato pa čakal, da se bo znova prikazala tista prikupna rdečica.

Naslov sporočila: Re: main pier Pon Jul 16, 2012 11:08 am

[Only admins are allowed to see this image]
david,! smitten

here is unknown words and they're so amazing! like forbidden love so yes!

z nasmeškom na ustnicah je počasi zmajala z glavo, »na to je to,« se je rahlo zasmejala, »posledica tega, da nisva nikoli direktno obdedala od kje točno pravzaprav prihajaš.« pravzaprav je bilo precej stvari, ki so bile pri njiju zavite v velike kupe vate in niso bile nikoli direktno izrečene. in ni bil greh, da sta le malokrat govorila o dejanskih stvareh, ki so se dogajale okoli njiju in ne zgolj o teorijah in nečem, o čemer si lahko le govoril, sanjal ter vedel, da se nebo nikoli zares zgodilo. pomežik, ki je sledil njegovim besedam je njen začuden obraz takoj razodel z nasmeškom in z rahlo rdečico na obrazu je sklonila pogled. »no saj pravzaprav ne morem zahtevati od tebe, da tega ne narediš zares,« je skušala ostati kar se da mirna in ni pokazala, da bi jo pravzaprav to precej prizadelo, če bi to zares naredil. četudi je bila po naravi zelo zgovorna in klepetava, je včasih znal rjavolasec iz nje iztistniti tisti delček astrid, ki je bil tiha in sramežljiva in nič kaj podobna sama sebi. toda temu se ni branila. ne dokler je bil za takšno stanje kriv ravno david. ravnodušno je prikimala in na obrazu poskušala ohraniti ravno takšne izraz, »mnja tabor. nič posebnega pravzaprav.« dobro je vedela, da v resnici ni tako. in v resnici je tudi brigalo ni kako zelo odmeven je bil ta 'tabor' in koliko sta morala njena stara starša pravzaprav vplačati, da je sploh pristala tu. nikoli ni bila preveč materialistično dekle in to je bila pravzaprav glavna razlika med njo in njeno preostalo družino. vsi so velikokrat oziroma prevečkrat gledali zgolj na denar in to, koliko ima nekdo. sama pa je človeka vzela drugače, po duši. in čeprav je bila njena družina navdušena nad njenim prijateljevanjem z davidom glede na to, da je prihajal iz ugledne družine, sama ni nanj niti najmanj gledala na tak način. prevzela jo je njegova osebnost, njegov način pogleda na svet, njegove besede. in to, kolikokrat je pravzaprav znal v njej vzbuditi astrid, ki jo sama do njegovega prihoda v njeno življenje ni poznala. in njegove besede so bile resnične zato jih je lahko pospremila zgolj z rahlim skomigom rok in umaknjenim pogledom, »mladi gospod zakaj se mi zdi, da se v tem trenutku šalite na moj račun popolnoma brez sramu?« je uporabila besede, ki bi veliko bolj pristajale njeni babici kakor pa njej sami. ampak imel je prav. veliko prevečkrat je zaigrala na strune svojih starih staršev in poskušala ohraniti dobro ime in stil. in bila zaradi tega mnogokrat ob zabavo, ki bi so jo lahko sicer privoščilo vsako mlado dekle. in še večkrat je bil ravno temnolasi mladenič nasproti nje tisti, ki jo je skoraj da prisilil v kršenje teh nenapisanih pravil. in zakaj nebi bila ravno ona enkrat za spremembo pobudnica za nekaj kar pravzaprav ni bilo prav? skušala je skriti, da se je postavila v nadvse neprijeten položaj in rdečico, ki je vnovič oblila njen obraz. »potem ti nemorem niti jaz pomagati,« je skušala odgovoriti kar se da nejasno, čeprav je bila prepričana, da se bo david še pošteno obesil na te besede in iz nje na tak ali drugačen način izbezal drugačen odgovor. niti najmanj ni pričakovala takšne reakcije z njegove strani in priznati je morala, da je bila precej impresionirana nad njegovo kretnjo. vsekakor ne vidiš vsak dan česa takšnega pa čeprav je bila že od nekdaj obkrožena z dobro grajenimi in postavnimi pripadniki moškega spola. ampak nihče ni imel tega kar je imel david. osebnosti. in to, da je izgledal prekleto dobor je bila samo še pika na i. in če je prej opazila njegov nagajiv pogled, ko jedvignil svojo majico, je prav tako sedaj opazila njegov pogled na svojem telesu, ko se je sama znebila premočene majice, ki jo je imela na sebi in razkrila svojo napol golo postavo. z rahlim nasmeškom ga je pustila samega na pomolu toda ni čakala dolgo, ko se ji je tudi sam z glasnim pljuskom pridružil v prijetno hladni vodi. in še predno bi lahko reagirala na nagajiv nasmešek, ki ji ga je namenil je že globoko zajela sapo v zadnjem trenutku, predno jo je prijel okoli pasu in potegnil globoko pod vodno gladino. »lahko bi pričakovala kaj takšnega hm,« se je poskušala iskrivo nasmehniti, ko se je zopet prikazala nad gladino in glasno vdihnila. in čeprav je bila edina stvar, ki jo je sedaj imela v mislih kako se mu bo maščevala, se je za trenutek ustavila ob njegovih naslednjih besedah. resnično je bil prizor nadvse neprimeren glede na njun status profesorja in študentke. in njen stisk rok na njegovih širokih ramenih je rahlo popustil ob tem. ravno toliko, da se je s svojim telesom spustila nazaj v vodo tesno ob njegovim in s tem z nogami podrsala ob njegovimi. rdečica na njenem obrazu je lahko razkrila, da ji ni povsem vseeno za to kaj bi lahko videli drugi, toda glede na to, da sta bila še vedno precej tesno drug ob drugem, je prizor velel nekaj povsem drugega. enkrat za spremembo mu je ob vsem tem zgolj vrnila nagajiv nasmešek in zaplavala okoli njega za njegov hrbet. »pravzaprav,« se je tiho nasmehnila, ko se je z ustnicam približala njegovemu ušesu, »nisi moj učitelj ker naravnost sovražim nemščino,« ter svoje roke ovila okoli njegovega vratu ter ga potisnila pod vodno gladino. ko je zopet priplaval nazaj na površje, se je lahko srečal z njenim iskrivim nasmeškom, »milo za drago, saj veš.«

» old pier

main pier

main pier

Similar topics

Similar topics