for filip.

zaspano je zamežikala v mrk in siv dan, tako zelo drugače od tistih, ki so bili tu zadnje dni. z zavzdihom je ošinila budilko na nočni omarici in ugotovila, da se je zbudila debelo uro preden bi morala zares vstati. bilo je sredi tedna in čez uro in pol je imela predavanja. nikakršnega pametnega izgovora se ni spomnila, da ne bi šla in bi še podaljševala poležavanje v topli postelji, do katerega ji je bilo v tem trenutku še najmanj. a vseeno ni imela posebne želje posedati v nedogled na neudobnih stolih, ki so te žulili v hrbet in te je od dolgega sedenja začela boleti še zadnjica, da si se presedal sem in tja, ter s tem ob živce spravljal svojega levega in desnega soseda, ki sta bila po vsej verjetnosti zelo zagreta in sta vpijala vsako besedo. dobil si skoraj kar malo slabe vesti, ker si bil sam takšen nezainteresiranec za karkoli so ti imeli izjemno pametni profesorji za predavati. tako se je raje odločila, da se spravi spet malo teči, saj je tek že nekoliko pogrešala in bila je že povsem zakrnela, ko že nekaj časa ni šla kakšnih 10km odteči. za tek ni potrebovala kakšnega stadiona ali kaj podobnega. samo svoje tekaške športne copate, nekaj športnega za obleči in to je bilo to. zato se je skobacala iz toplih objemov rjuh in odej in se spravila pod prho. za je vedno pripomogla k njenemu boljšemu počutju in tudi danes ni bilo nič drugače. voda jo je poživila in povsem se je znebila zaspanosti. že zdavnaj odločena, da dneva ne bo preživela zaprta med štirimi stenami, čeprav je niti pod razno ni mikalo hoditi ven v hladen dan, a prej ko se bo navadila nanj, bolje bo. nase je majico, ki ji je razkazovala plosk trebušček, vendar za tek na trideset stopinj celzija je bila več kot odlična- kot tudi kratke hlače. na hitro se je razgledala po praznem stanovanju, ki ga je imela povsem zase in ga ni delila z nikomer drugim kot s svojo lastno prisotnostjo. všeč ji je bilo, da jo je zaenkrat imela še povsem zase, čeprav je bila prepričana, da se bo kmalu že kdo priplazil domov. ošinila je uro, ki jo je nosila na roki in brez, da bi se obotavljala še minuto, je nase navlekla športno jakno, obula superge in v notranje žepe zbasala ključe, telefon in denar. v ušesa je vtaknila še slušalke od svojega ipoda, na katerem je imela svojo najljubšo glasbo in ji je pomagala, da je dobila še vež zagona takrat, ko je že skoraj povsem omagala. na hitro se je še malo razgibala, nato pa zaklenila vrata in odšla. mesto je bilo v tem zgodnjem jutru že v polnem zagonu in ljudje so hiteli iz enega konca na drugega. nekajkrat je kar dobro morala paziti, da se ni v koga zelo zaletela in ga podrla po tleh, saj je imela kar precej hitrosti, ko je tekla po glavnih ulicah. a kmalu se je umaknila in raje zavila v gozd, ki je bil v bližini kampusa. ustnice so se ji razlezle v nasmešek in skoraj greh se ji je zdelo, da bi še vedno poslušala glasbo, ki je prihajala iz njenega ipoda, če je lahko uživala v tišini, ki bi na nek način lahko tudi bila pesem za njena ušesa, če bi bila nekoliko bolj romantična. a cat je spadala med bolj stvarne ljudi, ki niso živeli z glavo med oblaki in sanjarili tja v tri dni, naredili pa nič. dobro je vedela, da je samo delo tisto, ki odtehta dovolj, da uresničiš svoje sanje. ne da samo sanjaš in čakaš, da se bo naredilo kar samo od sebe. pozitivna moč misli je sicer res imela nekaj vpliva, a še vedno ne dovolj. še vedno je bilo potrebno veliko postoriti, če si hotel, da je bil kakšen rezultat. njej je zadnje čase res primanjkovalo elana za študij, a zaenkrat se je še zavedala, da ji ne teče še voda v grlo, a vseeno bo morala počasi prenehati s tem, če bo hotela uspeti v medicini ter v bistvu postati zdravnica. a v tem trenutku se ni hotela ukvarjati s tem in je raje uživala v teku in čudovitem miru. nobenega vrveža, nobenega hrupa in nikogar, ki bi se ti nastavljal na pot, da si se mu komaj izognil, da nisi trčil vanj. ura je bila vsekakor še prezgodnja za sprehajalce, le catalina je bila tako nora, če si temu lahko tako rekel, da je bila tu že ob sedmih zjutraj. gozda ni poznala, zato je presenečeno zavzdihnila, ko je čez nekaj časa zagledala lesketanje vode. sredi gozda je bilo jezero in ustnice so se ji ob lepoti jutra zavihale v nasmešek. jezero se ji je zdelo krasen kotiček, da si odpočije in se čez nekaj minut počasi vrne nazaj. zaprla je oči in občutek je imela, da samo za en sam trenutek in ni mislila na ničesar. ni občutila, da je dobila družbo, niti ni slišala ničesar, kot da bi celoten svet okoli sebe izklopila. šele, ko jo je nekdo rahlo prijel za ramo, se je močno zdrznila in se komaj zadržala, da ni poskočila in iz sebe spustila kakšen vzklik presenečenja. zasukala se je okrog svoje osi in ni mogla verjeti svojim očem. pred seboj je zagledala še kako znanega temnolasca, ki je bil vse preveč podoben neki davni zvezi, ki je… hja, bila povod za to, da je postala takšna kot je danes, ter se iz vseh strani zapirala vase. že en sam ponoven pogled nanj, iz te bližine ji je vrnil kamen na srce ter imela je občutek, kakor da ima naenkrat oteženo dihanje. ni mogla verjeti, da ima res njega pred sabo, čeprav ga je nekajkrat že videla na otoku, vendar se mu je vsakič znova spretno izognila, sedaj pa ni ravno imela te možnosti. »filip,« je dejala z ravnodušnim glasom na mesto pozdrava ter si na obraz v hipu nadela nazaj hladno masko. »veš, nekateri nismo preveč navdušeni, če njim klatiš mir.«