crystal park
Število prispevkov : 29
Age : 32
Kraj : seoul, south korea
 |  Naslov sporočila: patio chairs (crystal) Sob Jul 07, 2012 3:20 am | |
| this post is written for elaine ~ i do not count words at all, and take your time, sweetie (:! skozi okno njene spalnice je posijalo sonce, ki je naznanjalo nov, prihajajoč dan, njegovi žarki pa so jo zdramili iz površinskega spanca, ter s kotičkom oči je pogledala proti budilki, ki je tiho sedela na njeni nočni omarici. ob spoznanju, da je ura šele pol šestih zjutraj, je sama pri sebi nejevoljno zamrmrala. ni bilo prvič tukaj, ko se je zbudila tako zelo izjemno zgodaj in je imela priložnost spati v nedogled in četudi je bila zunaj skoraj polovico noči. za nekaj minut je negibno obležala na postelji v upanju, da ji bo uspelo zaspati nazaj, vendar po kar nekaj neuspelih poizkusih, se je prekucnila na levo stran postelje, se dvignila ter le nemo obsedela. z desno roko si je počasi šla skozi lase in si jih vsaj nekoliko popravila in uspela spraviti iz obraza, s pogledom pa je počasi zdrsnila proti oknu, kjer se je ravno takrat dogajal trenutek, ko so sončni vzhodi še izjemno lepi. na njene ustnice je švignil nasmešek ob mislih, da je tukaj nov dan, vendar jo je že po nekaj trenutkih minilo vse dobre volje, kajti, čeprav je bila tukaj že kakšen teden ali celo več, jo je veliko ljudi na nek način zasledovalo. ob misli na ubogega fantiča, ki ji je predvčerajšnjim sledil, dokler mu ni zabrusila, da bo, če bo nadaljeval s svojo norostjo, poklicala policijo in ga spravila za zapaho za kakšen teden ali dva, ni vedela, ali naj se smeji njegovi reakciji, ali naj se ji smili ob njeni pretirani direktnosti. vendar je bilo vse, kar je v tistem trenutku uspela narediti to, da je zmajala z glavo, na tleh našla svoje že povsem uhojene - a njene najljubše - copate, ter se s polžjimi koraki začela premikati proti kopalnici. ni ji bilo potrebno premišljevati dolgo, da je prišla do sklepa, da je njena sostanovalka še zmeraj spala - soba je bila povsem mirna, vse, kar je bilo slišati je bil zven njenih stopal, ki so končno našla vrata kopalnice in za nekaj trenutkov si jo je preprosto prilastila - in saj ne, da jo je v tistem trenutku potreboval kdo drug, kajne? ko se je uspela vsaj kolikor toliko urediti in izgledati v mejah normale, kot jo je sama imenovala, se je lahko odpravila ven iz sobe, katera se ji je občasno zdela nekoliko preutesnjena - vendar, crystal je zmeraj bila bolj ali manj tip človeka, ki je dneve preždel v družbi sodelavcev, torej zunaj domačega okolja. z desnico si je pokrila usta, medtem ko je zazehala, njena nejevolja pa je v trenutku narasla za več kot tri stopničke - navsezadnje, le pred nekaj minutami ni bila zmožna zaspati nazaj in sedaj je tukaj in zeha?! narahlo je stresla z glavo v upanju, da se bo malce zbistrila, medtem ko so jo njene noge počasi nesle proti predelu, ki se je nahajal za hišo - spomnila se je namreč, da je prvi dan, ko je bila tukaj zasledila balkon, kjer je bilo postavljenih kar nekaj, sklepala je da udobnih, stolov. „oh, kava...” je sama pri sebi spregovorila, ko je prišla mimo kuhinje, katera je ob tako zelo zgodnji uri še zmeraj izjemno samevala. no, zgleda da sem našla vsaj eno svetlo plat zbujanja tako zelo zgodaj - prosta kuhinja, yay! je pomislila v nekoliko sarkastičnem tonu, medtem ko je eleganto zbrala skodelico, ter si čisto po polžje začela pripravljati kavo. bila je kar precej... lahko bi rekli lena za njen karakter, vsaj teh nekaj preteklih dni, kar jo je na nek tuj način begalo, vendar pa je bila toliko svobodna, da je svojemu življenju pustila prosto pot. z rokami je poprijela skodelico, sedaj polno sladke kave in se sama pri sebi začela smejati - kako zelo pravzaprav spoštuje dejstvo, da ne bi smela uživati kofeina ko pa ve, da je pred njo izjemno vroč dan. ahja, bom že preživela je odgnala svoje misli, ter se napotila proti zunanjemu predelu vile, kjer jo je čakalo presenečenje, katero je povsem razblinilo njeno prejšnjo slabo voljo. na enemu izmed barvitih stolov, ki so bili postavljeni na lesenih tleh in obkroženi z vsem mogočim rastlinjem, je sedela oseba, katera je crystal spominjala samo nase. res je bilo, da sta govorili le redko, se srečali le redko v tako zelo kratkem času, pa vendar, nekaj v njej je crystal dalo vedeti, da ji lahko zaupa tudi s svojim življenjem. v tistih nekaj minutah jo je minila vsa zaspanost, odškrtnila je steklena vrata, ki so jo ločevala od zunanjega sveta, ter tako naznanila svoj prihod, osebi pred njo pa podarila pristen nasmešek, ki ga je bil deležen le redkokdo. „elaine. dobro jutro, ne moreš spati?” je spregovorila, ter se vsedla na stol poleg osebe, ki jo je spoznala že pred dnevi, na mizico pred njima pa je posadila napol prazno skodelico, „sonce v moji sobi je namreč povsem navdušeno nad mano - tako zelo, da mi ne pusti zapreti oči!” je sarkastično pripomnila in istočasno zavila z očmi. kdaj je bilo zadnjič, ko je uspela biti crystal - takšna kot je, brez maske, brez ščita? |
|
