heaven reid
Število prispevkov : 19
Kraj : waterloo, ontario
 |  Naslov sporočila: library (heaven) Tor Jun 26, 2012 9:42 pm | |
| [Only admins are allowed to see this image] for matthias
zdelo se ji je, da je zunaj čisto preveč vroče, da bi bilo prijetno, zato se je odločila, da se bo raje zadrževala v notranjosti doma, v prizadevanju da bi se kolikor toliko ohladila. bila je v sobi, kjer je bila zaenkrat še sama, tako da je lahko počela praktično kar je hotela, kar je sploh ni motilo. ne da si ne bi želela sostanovalca, pravzaprav ji je bilo vseeno, če bo soba številka 2 imela dva prebivalca ali le enega - toda užiti je hotela to samoto ki ji je bila dana. zleknila se je na udobno posteljo ter v roke vzela knjigo, ki jo je trenutno prebirala. bila je v francoščini, toda ker je bila ta njen drugi jezik, ji sploh ni delala problemov. in zdelo se ji je, da vse skupaj zveni veliko bolje kot v angleškem prevodu, ki ga je prebrala nekaj mesecev nazaj. bilo je veliko bolj domače - pravo nasprotje uradnega zvena angleščine. še bolj zato, ker je bila to knjiga z globokim sporočilom, ki je bilo žalostno, toda resnično. večina ljudi, ali pa vsaj večina žensk bi se ob njej gotovo jokala, kajti bilo je nekaj resnično pretresljivih dogodkov, toda njej se to ni zdelo nič takega. kot vedno ji niti najbolj žalostne stvari niso prišle do živega in to ji je bilo všeč, saj se je počutila obvladano. ni si mogla predstavljati, da bi jokala ali se zaljubila, postala besna ali maščevalna. njej so bila ta čustva tuja. in po pravici povedano si niti ni želela, da bi jih spoznala, kaj šele da bi se spoprijateljila z njimi, da bi jo spremljala na vsakem koraku - ne, bolj se je počutila varno v svojem kamnitem oklepu. "ah, ta tip pa res ne ve zase," je pomilovalno zmajala z glavo nad zmedenim likom v knjigi ter se nevede namuznila. moški jo je namreč zelo spominjal na prijatelja njenega brata, ki je vedno pozabljal stvari, datume, rojstne dneve - skratka, bil je zmedena duša. toda bil je tudi izredno zabaven (hja, včasih že samo zaradi njegovega pozabljanja) in predvsem dobrosrčen, dal bi ti vse, kar ima, samo da bi se počutil dobro. res je bil angel. ob spominu nanj se je zopet nasmehnila in se dvignila s postelje. videla je, da bo knjigo zelo kmalu prebrala, zato se ji je zdelo pametno skočiti v knjižnico, ki se je prav tako nahajala v domu, ter si izposoditi kaj za naprej. poleg tega je morala premisliti o snovi za študente, ki jih bo učila. sprva si je mislila, da bo to mala malica - poučevati, namreč - toda že zdaj, še preden se je vse skupaj sploh dobro začelo, je videla, koliko dela je s tem. že samo da določiš snov in način, kako bo ura potekala, potrebuješ precej časa, pa tudi energije ti precej popije. vendar se heaven ni nameravala vdati, kajti vedela je, da je na začetku vse težje; ko se enkrat ustališ in ti "jezik teče", si bolj sproščen. vsaj po izkušnjah drugih profesorjev sodeč. toda ne glede na vse, je bil že čas, da nekoliko razmisli od predavanjih in ne bi ji škodil še kakšen priročnik ali kaj podobnega. torej se je odpravila v knjižnico in ko je vstopila skozi vrata je hvaležno vdihnila vonj po knjigah, ki ga je tako vzljubila. sprehodila se je do francoske literature ter nekaj časa brskala po naslovih, nato pa se s tremi knjigami vrnila k mizam pri vhodu ter se parkirala za eno izmed njih. v roke je vzela prvo izmed knjig, zgodovinski roman, ki je po videzu sodeč preživel najmanj prvo svetovno vojno in bil zaradi tega še bolj prepričljiv. začela je brati prvo stran ter ugotovila, da se mora precej približati knjigi, če hoče kaj prebrati. toda kljub temu je vztrajala in škilila v majhne črke, ponekod celo malce razmazane. poleg tega si je delala še senco, kar je bilo zelo moteče... čakaj malo. saj vendar držim glavo stran od knjige, kako si torej lahko delam senco? dvignila je pogled ter se iz oči v oči srečala z neznanim svetlolascem, ki jo je očitno že nekaj časa opazoval. "hm, ti lahko kako pomagam? mimogrede, heaven, profesorica francoščine." ni ji bil všeč način, kako jo je gledal, čeravno ga ni povsem razumela. toda dejstvo je bilo, da ji ni bilo prijetno. toda kljub temu se je naslonila nazaj ter mu ponudila roko. "pa prosim, da me drugič ne opazuješ na skrito. ni prav prijetno, veš." namrščeno ga je pogledala, in njene oči so imele tisti da-se-ne-bi-še-kdaj-ponovilo pogled. |
|
