PAXTON WAYNE, MILLER
"you know i'd rather walk alone, than play a supporting role"
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M PAXTON AND THIS IS ME:

ah, saj sploh niti ne vem kje naj začnem v bistvu. saj vem, najboljše je sicer na začetku ampak ne vem koliko bi se pravzaprav rad spominjal mojega otroštva, saj ne zaradi drugega ampka zato, ker tej spomini niso ravno najlepši, če sem naravnost iskren. ampak no prav, verjetno me ne bi kaj dobro spoznali, če bi spustil najbolj pomemben del svojega življenja, tisti del, ki me je izoblikoval v osebo, ki sem danes.

rodil sem se v londonu, velika britanija in verjetno bi bilo premilo rečeno, če bi rekel, da sem se rodil v izredno premožno družino. ampak naj vas to ne zavede, saj mi to ni omogočilo ravno najlepšega življenja in če bi sedaj lahko izbiral bi se verjetno odločil za manj denarja in vsaj rahlo bolj stabilno družino. ampak ne, verjetno se iz mojih ust vse sliši kot nekakšno pretiravanje, saj me navsezadnje niso trpinčili in vedno sem imel poln želodec ampak ne vem kako naj to povem, moji starši me niso načrtovali in zato tudi nad mojim rojstvom niso bili ravno najbolj navdušeni, če vam to sploh kaj pove. niso me oboževali in tega niso pretirano dobro skrivali, vsaj doma za vsemi štirimi stenami ne. oče je bil - in ne ni resnično mrtev ampak le zame osebno - izredno zaželjen kirurg in tako je večino svojega časa posvečal urgenci, doma je bil zelo pogosto in mislim, da ga je mati pravzaprav precej pogrešala in je to svojo jezo, če lahko temu tako sploh rečemo, na nek način spravljala name. in še enkrat bom rekel, nihče me ni ne trpinčil ne nič podobnega, le preprosto ignorirala me je in če sem karkoli vprašal, njen odgovor ni bil nikoli prav ljubeč. ampak saj ji ne zamerim kaj dosti, ljubila je mojega očeta in ni ga videvala dovolj odkar je pričel sprejemati čim več dela in če mene vprašate je bilo to kvečjemu zaradi mene, ni me hotel gledati doma.

ne, ne razumem zakaj me starša nista nikoli marala, to mi ne bo nikoli jasno. nisem bil zloben otrok, pravzaprav mislim, da sem za razliko od večine ljudi, ki jih poznam, bil pravzaprav precej ljubeč in nikoli jima nisem povzročal veliko preglavic. ampak mislim, da je bilo to le zato, ker me nista hotela imeti, hotela sta imeti le drug drugega in zaradi mene je oče vedno več delal in mislim, da sta me oba pač krivila za to, za vse skupaj. tudi materin oče, ki je do mojega drugega leta živel z nami, se je preselil na svoje, nekam izven mesta in tudi za to sta krivila mene. ampak konec koncev sploh nisem izpadel tako slab na koncu, mar ne?

odraščati v londonu je bila zanimiva izkušnja, še posebej, če si lahko že od malega hodil kamorkoli si želel. starša me nista nikoli vprašala kje sem preživel večer in zakaj sem ob sedmih zjutraj prišel domov in smrdel po alkoholu in travi. ah, po eni strani je verjetno bilo bolje tako, saj drugače bi se pa prepirali zaradi tega in to bi bilo verjetno manj prijetno kot smrtna tišina, ki me je pričakala, ko sem vstopil v dnevno sobo in onadva sta jedla zajtrk v jedilnici. torej, kot sem govoril, odraščati v londonu je bilo pravo doživetje. mislim, da sem do šestnajstega leta poznal že prav vsak klub v londonu ampak vsekakor smo s prijatelji največ časa preživeli v lo profile, ki je gay klub in ja že takrat sem vedel, da me med drugim tudi moški privlačijo. če pomislim za nazaj sem se pravzaprav več ali manj družil s transeksualci, kar je tudi razlog, da bi znal zdaj nekoga naličiti lepše kot kakšrnakoli ženska. moja družba mi je ustrezala in večine dni smo prespali, medtem ko smo noči preživeli po raznih klubih, včasih tudi na kakšni domači žurki pri enemu izmed prijateljev, saj meni tega doma ne bi nikoli dovolili. pravzaprav mislim, da bi se mi odrekli, če bi izvedeli, da se družim s takimi ljudmi.

pri osemnajstemu letu sem poskusil že večino drog, in ne ni mi žal, saj je to ena izmed prelomnic v mojemu življenju. moj takratni fant je namreč pristal v bolnici, bil je v komi štiri meseca preden je umrl in od takrat dalje nisem več isti, nekoliko nedolžen fant kot sem bil takrat. aja mislim, da morate vedeti, da do takrat nisem spal z nikomer, čeprav bi lahko, ponudb je bilo veliko več kot dovolj ampak meni to takrat ni pomenilo kaj dosti. tudi s fantom sva s seksom počakala skoraj pol leta in bil je moj prvi in do takrat tudi edini. da, mislim, da sem ga ljubil in zato ga je bilo tako zelo boleče izgubiti in zato sem se odločil, da se preselim iz londona v kalifornijo, na majhen otoček, kjer me nihče ne pozna , da nekoliko pozabim na ta grdi spomin. mislim to je bilo skoraj eno leto nazaj ampak še vedno se zbudim v krikih, saj vsako noč ponovno doživim njegovo bolečo smrt. in ne, od takrat ne jemljem več drog, saj sem videl kam to lahko človeka pripelje in četudi mi ni žal, da sem se takrat drogiral, zdaj tega ne morem več početi, zaradi njega. le kako bi se počutil, če bi vedel, da jaz še naprej vztrajam pri drogah medtem, ko se le te razlog za njegovo prezgodnjo smrt.

vseeno pa nisem ravno nedolžen deček, še zdaleč ne. mogoče se drogiram ravno ne več ampak še vedno sem skoraj vsako noč pijan. ne vem ali je to zato, da lažje pozabim ali zato, ker sem toliko spil v življenju, da enostavno ne znam biti več trezen, ne vem. vem le to, da ne jemljem več denarja od staršev ampak si denar prislužim sam, mogoče ne na ravno najboljši način ampak meni je moj način pravzaprav všeč in sem celo, kar je presenetljivo, zadovoljen z življenjem ta trenutek.

--------------------