nico santoro
Število prispevkov : 14 Kraj : palermo, italia
| Naslov sporočila: anatolyev, valentin ruben Pon Jul 16, 2012 1:41 am | |
| VALENTIN RUBEN ANATOLYEV "why does it always rain on me? even when the sun is shining, i can't avoid the lightning..." [Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME valentin ruben anatolyev GENDER dude NICKNAMES val or tin AGE twenty-two HOMETOWN, STATE vladivostok, russia GROUP participants POSTGRADUATE/JOB student of law SEXUALITY heterosexual PLAYED BY milo ventimiglia
-------------------- HI I'M VALENTIN AND THIS IS ME: valentinovo otroštvo bi težko opredelili za popolnoma nesrečno ali popolnoma srečno. resnica je namreč ta, da je bilo njegovo življenje že od začetka povsem zapleteno. valentin bi se lahko namreč rodil v katero koli izmed tisočih revnih družin, ki so naseljevale gromozansko rusijo, ki se je počasi postavljala na noge po razpadu slovite sovjetske zveze. večinsko rusko prebivalstvo je namreč tako revno, da se komajda prebija iz dneva v dan. a kar se tiče tega, je imel valentin srečo. rodil se je namreč v družino zgornjega sloja, kar je pomenilo, da se mu ni bilo treba nikoli spraševati, kdaj bo pojedel naslednji obrok in ali bodo imeli tisto leto dovolj denarja za nova topla oblačila. ne, rodil se je kot edini otrok staršema, ki sta prihajala iz bogatih družin. njegova mama je bila v tistem času ruska notranja ministrica, njegov oče pa lastnik podjetja, ki je proizvajalo embalažo. in seveda sta že od njegovega rojstva imela za sina začrtano življenjsko pot. ker nista želela, da bi bil valentin za kaj prikrajšan, sta ga že od majhnih nog vpisovala na različne tečaje in delavnice. delno zato, ker sta želel sinu le najboljše, delno pa zato, ker preprosto nista imela dovolj časa, da bi se ukvarjala z njim. tako je hodil na tri tečaje tujih jezikov, v dramski krožek, na plavanje in nogomet, na likovne ustvarjalnice ter verjetno še na marsikaj drugega, kar je kasneje hitro opustil, ker ga ni preveč zanimalo. tako so njegovi dnevi zajemali učenje in treningi – za osebno življenje pravzaprav ni imel veliko časa. a ko rasteš pod trdo očetovo roko in nenehnimi očitki matere, da nisi hvaležen za brezskrbno življenje, kakršno sta ti ga omogočila darežljiva starša, preprosto nimaš časa za ugovarjanje. in tako je bilo tudi pri valu. sprejel je življenje, kakršno mu je bilo položeno v zibko ob rojstvu. leta so minevala, končal je mednarodno gimnazijo v moskvi in prišel je čas za odločitev o študiju. nadarjen je bil za umetnost, a njegovemu očetu se študij slikarstva ni zdel dovolj dobra izbira za sina edinca. ''nobene potrebe ni po tem, da študiraš tisto, kar te veseli. najdi si študij, s katerim boš lahko nahranil svojo družino.'' takšne in podobne očetove besede je slišal v mislih, ko je izpolnjeval prijavnico na pravno fakulteto. in tisti dan, ko je bil sprejet na slovito vladivostoksko pravno fakulteto, je bil oče prvič in zadnjič resnično ponosen na svojega sina. na univerzi se mu je odprl nov svet, a bil je še vedno preblizu svoje družine, da bi lahko zares zajel vse lepote študentskega življenja. do takrat je večino svojih konjičkov že opustil, med njimi tudi njegovo najljubše plavanje, ker z napornim študijem ni imel dovolj časa za vse, kar ga je veselilo. edino, v čemer je še vztrajal, je bilo plavanje, pa še to le zato, ker je njegov oče vedno z veseljem hodil na vse tekme, v katerih je tekmoval valentin. bil je tako zaseden, da praktično ni imel časa. za spoznavanje deklet. a tudi za to so poskrbeli njegovi starši. že v osnovni šoli je namreč spoznal hčerko njihovih družinskih, prav tako bogatih, prijateljev. medtem ko so se njuni starši pogovarjali o poslovnih stvareh (njuna očeta sta bila namreč poslovna partnerja), sta preko igre postala prijatelja in v srednji šoli je med njima preskočila tudi iskrica ljubezni. to je več kot navdušilo njune starše in še preden sta se oba dobro zavedala, so njuni starši že načrtovali načrte, kako bodo preko njune poroke obe podjetji, ki sta si ju lastila oče od valentina in njen oče, združila in še bolj razširila posel. a bila sta še mlada in valentin se sprva nikakor ni želel že tako hitro zavezati enemu dekletu. a nekega dne, med počitnicami, ki jih je med enim in drugim letnikom preživljal doma, ga je mama povabila na vrt k pogovoru. tam mu je razodela, da podjetje njenega moža in valentinovega očeta ne posluje najboljše in da je združitev s podjetjem njihovega družinskega in poslovnega prijatelja edina možnost, ki lahko reši njihovo družino pred bankrotom. in prav njuna poroka je tisto, kar bo lahko torej posredno rešilo prihodnost njihove družine. in na ramena valentina je padlo bolj težko breme kot kadarkoli doslej. rešiti družinsko čast in se poročiti z dekletom, ki ga pravzaprav ni niti dovolj poznal, ali se dokončno osamosvojiti od naporne družine? oglas za učenje tujih jezikov na odročnih karibih se mu je zdel idealno mesto za začasen pobeg od težke odločitve pred očetom in mislijo o poroki. a vendar se valentin verjetno ne zaveda, da ga bodo počitnice na rajskih plažah le še bolj zmedle, saj se odpravlja v svet, pred kakršnim sta ga njegova starša vedno skrbno varovala. -------------------- YOUR NAME jakob HOW OLD ARE YOU eighteen HOW LONG TO YOU ROLEPLAY three RPG EXAMPLE postaj v "spoiler"
- Spoiler:
leonov dan se vsekakor ni začel najbolj obetavno in po zadnjem klicu avery, je imel občutek, da se tudi končal ne bo najbolje. tisto petkovo jutro se je začelo s plezanjem skozi okno in spuščanjem po požarnem zidu iz petega nadstropja enega od manjših stanovanjskih blokov v centru rima. zbudilo ga je namreč dreganje suhljatega dekleta, s katerim je preživel noč – in očitno tudi jutro, saj ko je končno odprl oči, je bilo sonce že visoko na nebu in v sobo spuščalo toploto še enega poznega jesenskega dne. sicer se je po divji noči z neznankami raje odtihotapil iz stanovanja že ponoči, ko so zaspale. tako se je izognil nerodnemu skupnemu zajtrku zjutraj in morebitnim spraševanjem o tem, kakšna je možnost, da se še kdaj vidita. a očitno je moral prejšnjo noč kar precej spiti, saj mu je v glavi razbijalo kot v zvoniku, pa tudi drezanje v rebra ni najbolj pripomoglo do tega, da bi se v jutro zbudil svež in dobre volje. nekaj trenutkov je trajalo, da je ugotovil, kaj je pomenila vso tisto drezanje, v katerem je skoraj zgrmel s postelje in panika dekleta. očitno jo je presenetil zgodnji prihod njenega dragega iz potovanja – za večje podrobnosti ni spraševal, saj mu po tem, ko je dojel bistvu tega, kar mu govori, ni dišalo več lenobno poležavanje v postelji. v stanovanju je ostal toliko, da si je nataknil hlače, preostanek oblačil in čevlje pa je vrgel čez rame ter se, kot da bi mu gorelo za petami, spustil po požarnih stopnicah na tla. nič kaj preveč se ni obremenjeval za očitajoče poglede mimoidočih, ko se je kar na cesti oblekel in obul do konca, preden se je v tisti vročini napotil nazaj proti vili sigme. tam ga je seveda kot vedno ob živce kakšno uro spravljala še njegova najljubša sostanovalka, preden je obupal nad njo ter se z mrzlo pivo v roki zleknil na vrt v visečo mrežo, med dvema krošnjama dreves. tako sta ga bolečina v glavi in maček počasi zapuščala in ravno se je počutil kot prerojen, ko ga je proti večeru presenetil klic avery. nikoli pravzaprav nista bila tisti tip najboljših prijateljev, sprva so ju povezovali skupni prijatelji, potem pa še skupno sovraštvo čez tereso, ki pri njiju pač ni bila najbolje zapisana. in čeprav je vedel, da mu ponovno pijančevanje ne bo najbolj koristno, avery pač ni mogel reči ne. glavni razlog za to je bila seveda dejstvo, da je bil že od nekaj rahlo zatreskan vanjo. no, saj pravzaprav ni poznal moškega, ki avery ne bi želel spraviti v posteljo. sam je zagotovo spadal mednje in verjetno ni minila zabava, na kateri temnolase lepotice ni prepričeval z raznimi neumnimi izgovori, da vsaj za eno noč obišče njegovo posteljo. verjetno v tem času ni izgubil upanja, da se to ne bo zgodilo ravno zaradi tega, ker italijanka ni v celoti ubila vseh njegovih upov, ampak ga je vedno le v smehu zavračala.
tako se je nekaj pred deveto zvečer pojavil na dogovorjenem mestu. opazoval je gnečo ljudi, ki se je drenjala pred vhodom in prav nič ga ni mikalo, da se bo že čez nekaj minut pridružil množici teles v tako majhnem prostoru. a avery pač res ni mogel reči ne, tega si ni niti želel. mogoče bo pa prav današnji dan tisti, ko mu bo končno dovolila, da jo zapelje. ravno ob teh mislih so ga presenetile dlani, ki so mu zapirale pogled in za sabo je lahko začutil težo vitkega telesa, ki se je obesilo nanj. »ha, če bi bila res teresa, bi verjetno to priliko raje izkoristila za to, da mi zarije nož v hrbet, kot pa da se mi tako zelo približa,« je namuznjeno odvrnil. »in kako si kaj danes, avery?« je s poudarkom izgovoril njeno ime in ji tako dal znak, da mu lahko končno da spet prost pogled na dogajanje okoli njega. »mhm, vsekakor pričakujem da mi pokažeš pravo zabavo ta večer… ampak mislim da tudi ti ne moreš premagati užitka, ki nam ga moškim daje playstation,« je v smehu še uspel odvrniti na njene besede, preden se ga je temnolaska odločila zvleči skozi vhod v bar.
bar je imel v nasprotju s klubom eno veliko pozitivno lastnost – ni ti bilo potrebno stati celo večnost v vrsti, zato da so te ob vhodu pregledali varnostniki in ti omogočili dostop do notranjosti. tako sta preprosto prestopila vhod in takrat je leon prevzel vodenje ter avery zvlekel proti šanku. »torej, čemu se imam za zahvaliti, da si se odločila tokrat mene povabiti v svojo družbo? saj ne, da imam kaj proti temu, ampak tvoj klic me je nekako presenetil,« se je pozanimal, ko sta končno prost sedež ob šanku. tega je prepustil temnolaski, sam pa se je le naslonil poleg nje na šank in pomignil natakarju. »kaj bova pila?« je vprašal in jo ošinil, potem pa natakarju naročil zase gin-tonik ter prepustil avery besedo, da naroči še zase. »kdaj pa si odkrila to luknjo?« je vprašal, ko je s pogledom prečesal prostor bara, v katerem je bil prvič. če si bil pijan je verjetno izgledal kot lokal prve klase, če si bil popolnoma trezen pa pač ne.
but to day i'm only a human with a name
|
|