leonov dan se vsekakor ni začel najbolj obetavno in po zadnjem klicu avery, je imel občutek, da se tudi končal ne bo najbolje. tisto petkovo jutro se je začelo s plezanjem skozi okno in spuščanjem po požarnem zidu iz petega nadstropja enega od manjših stanovanjskih blokov v centru rima. zbudilo ga je namreč dreganje suhljatega dekleta, s katerim je preživel noč – in očitno tudi jutro, saj ko je končno odprl oči, je bilo sonce že visoko na nebu in v sobo spuščalo toploto še enega poznega jesenskega dne. sicer se je po divji noči z neznankami raje odtihotapil iz stanovanja že ponoči, ko so zaspale. tako se je izognil nerodnemu skupnemu zajtrku zjutraj in morebitnim spraševanjem o tem, kakšna je možnost, da se še kdaj vidita. a očitno je moral prejšnjo noč kar precej spiti, saj mu je v glavi razbijalo kot v zvoniku, pa tudi drezanje v rebra ni najbolj pripomoglo do tega, da bi se v jutro zbudil svež in dobre volje. nekaj trenutkov je trajalo, da je ugotovil, kaj je pomenila vso tisto drezanje, v katerem je skoraj zgrmel s postelje in panika dekleta. očitno jo je presenetil zgodnji prihod njenega dragega iz potovanja – za večje podrobnosti ni spraševal, saj mu po tem, ko je dojel bistvu tega, kar mu govori, ni dišalo več lenobno poležavanje v postelji. v stanovanju je ostal toliko, da si je nataknil hlače, preostanek oblačil in čevlje pa je vrgel čez rame ter se, kot da bi mu gorelo za petami, spustil po požarnih stopnicah na tla. nič kaj preveč se ni obremenjeval za očitajoče poglede mimoidočih, ko se je kar na cesti oblekel in obul do konca, preden se je v tisti vročini napotil nazaj proti vili sigme. tam ga je seveda kot vedno ob živce kakšno uro spravljala še njegova najljubša sostanovalka, preden je obupal nad njo ter se z mrzlo pivo v roki zleknil na vrt v visečo mrežo, med dvema krošnjama dreves. tako sta ga bolečina v glavi in maček počasi zapuščala in ravno se je počutil kot prerojen, ko ga je proti večeru presenetil klic avery. nikoli pravzaprav nista bila tisti tip najboljših prijateljev, sprva so ju povezovali skupni prijatelji, potem pa še skupno sovraštvo čez tereso, ki pri njiju pač ni bila najbolje zapisana. in čeprav je vedel, da mu ponovno pijančevanje ne bo najbolj koristno, avery pač ni mogel reči ne. glavni razlog za to je bila seveda dejstvo, da je bil že od nekaj rahlo zatreskan vanjo. no, saj pravzaprav ni poznal moškega, ki avery ne bi želel spraviti v posteljo. sam je zagotovo spadal mednje in verjetno ni minila zabava, na kateri temnolase lepotice ni prepričeval z raznimi neumnimi izgovori, da vsaj za eno noč obišče njegovo posteljo. verjetno v tem času ni izgubil upanja, da se to ne bo zgodilo ravno zaradi tega, ker italijanka ni v celoti ubila vseh njegovih upov, ampak ga je vedno le v smehu zavračala.

tako se je nekaj pred deveto zvečer pojavil na dogovorjenem mestu. opazoval je gnečo ljudi, ki se je drenjala pred vhodom in prav nič ga ni mikalo, da se bo že čez nekaj minut pridružil množici teles v tako majhnem prostoru. a avery pač res ni mogel reči ne, tega si ni niti želel. mogoče bo pa prav današnji dan tisti, ko mu bo končno dovolila, da jo zapelje. ravno ob teh mislih so ga presenetile dlani, ki so mu zapirale pogled in za sabo je lahko začutil težo vitkega telesa, ki se je obesilo nanj. »ha, če bi bila res teresa, bi verjetno to priliko raje izkoristila za to, da mi zarije nož v hrbet, kot pa da se mi tako zelo približa,« je namuznjeno odvrnil. »in kako si kaj danes, avery?« je s poudarkom izgovoril njeno ime in ji tako dal znak, da mu lahko končno da spet prost pogled na dogajanje okoli njega. »mhm, vsekakor pričakujem da mi pokažeš pravo zabavo ta večer… ampak mislim da tudi ti ne moreš premagati užitka, ki nam ga moškim daje playstation,« je v smehu še uspel odvrniti na njene besede, preden se ga je temnolaska odločila zvleči skozi vhod v bar.

bar je imel v nasprotju s klubom eno veliko pozitivno lastnost – ni ti bilo potrebno stati celo večnost v vrsti, zato da so te ob vhodu pregledali varnostniki in ti omogočili dostop do notranjosti. tako sta preprosto prestopila vhod in takrat je leon prevzel vodenje ter avery zvlekel proti šanku. »torej, čemu se imam za zahvaliti, da si se odločila tokrat mene povabiti v svojo družbo? saj ne, da imam kaj proti temu, ampak tvoj klic me je nekako presenetil,« se je pozanimal, ko sta končno prost sedež ob šanku. tega je prepustil temnolaski, sam pa se je le naslonil poleg nje na šank in pomignil natakarju. »kaj bova pila?« je vprašal in jo ošinil, potem pa natakarju naročil zase gin-tonik ter prepustil avery besedo, da naroči še zase. »kdaj pa si odkrila to luknjo?« je vprašal, ko je s pogledom prečesal prostor bara, v katerem je bil prvič. če si bil pijan je verjetno izgledal kot lokal prve klase, če si bil popolnoma trezen pa pač ne.