HANNA ROSEMARIE SORHEIM
"tears of joy are like the summer rain drops pierced by sunbeams."
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M HANNA ROSEMARIE SORHEIM AND THIS IS ME:

Bilo je vroče poletje osemdesetih let, ko je bilo petindvajset stopinj za Švedsko veliko preveč in so se ljudje na debelo mazali s sončno kremo najvišjega možnega faktorja, še raje pa so se kar zadrževali v zaprtih sobah ohlajenega stanovanja. Osemnajstletna Henrietta je bila sicer popolnoma drugačna, posvojeno dekle iz Francije je izjemno cenilo teh petindvajset stopinj in se rahlo pomanjkljivo oblečeno sprehajalo po ulicah soseske, kjer je prebivala s starši, sosedovi mulci pa so poželjivo zrli za njo. Ne le starejši, tudi nekoliko mlajši so se dobesedno topili, ko se je sredi zelenice zleknila na tla ter odprla knjigo francoske pisateljice. Takrat dvajsetletni Markus je bil edini, ki jo je dejansko zanimal in ko se je tistega dne prvič opogumil in jo povabil na karneval, je imela občutek, da je to dan njenega življenja. Starša seveda nista imeli nič proti, Henrietta je bila prvič po petih letih (odkar je pri njih) srečna, ko je vstopila nazaj v stanovanjsko hišo in kar prekipevala od veselja, sta se podobno počutila tudi sama. Verjetno ni potrebno povedati kakšno razočaranje je sledilo, ko jo je že na prvem zmenku poskušal podreti, toda svetlolasa Francozinja je bila takrat definitivno premočno zagledana v predrznega Šveda; prepustila se mu je, dober mesec po sami avanturici pa se zavedala, da pod srcem nosi otroka. Deklica, kot je kasneje izvedela, seveda ni bila ravno zaželena, toda starša ji ne glede na vse nista pustila splaviti, Markus je prevzel del odgovornosti, in še danes plačuje visoko preživnino (sploh glede na to, da mu je na neznan način uspelo prilesti do diplome in je sedaj zaposlen v eni izmed večjih odvetniških pisarn), Henrietta pa se je nekako sprijaznila s svojo usodo matere samohranilke, s petindvajsetimi leti se je bila končno sposobna osamosvojiti in se s svetlolaso punčko preseliti v center Stockholma. Skromno stanovanje, kjer sta prebili prvih nekaj mesecev je postalo premajhno in želja obeh je bila, da se končno preselita v dostojno hiško, četudi bolj na obrobje samega mesta. Cilje jima je kasneje sicer prekrižal Jakub, materin nov partner, res pa je, da se ne ena ne druga nista pritoževali.

Jakub je bil bogat zdravnik plemiškega porekla, ki ju je nekako vzel pod okrilje, predvsem zato, ker se je zgodilo tisto nemogoče – zaljubil se je v čedno Francozinjo, ki je na podoben način že osvojila marsikaterega, zdaj pa še njega. Seveda so jo vsi še dober mesec ali dva nosili po zobeh, pa vendar se niso kar takoj vdali. Jakub je Hanno vzel popolnoma za svojo, dober mesec po selitvi je Henrietta začela zavračati Markusov denar, ki se je zato pričel stekati direktno na Hannin račun in svetlolaska si je kmalu lahko privoščila veliko in še več. Kdo bi si mislil, da se bo njuno življenje obrnilo na tak način, in se iz dolgočasnega in skromnega spremenilo v razvratnega in zavidanja vrednega. Koščena svetlolaska je začela obiskovati ure baleta in se posvetila igri, nekaj kar jo je veselilo že od malih nog, začela je igrati klavir in se učiti francoščine. Jakuba in Henrietto je spremljala na vseh pomembnih dogodkih in predstavljala rodbino Sorheim, kot da bi bila resnično del nje. Seveda se je kasneje začela zavedati vseh tistih nevoščljivih jezikov, ki so imeli raznorazne pripombe čez način, na katerega sta se (po njihovih besedah) prikradli v bogato družino, in ravno zaradi slednjega postala to kar danes je. Že res, da še vedno živi z njima ter se ne pritožuje, če ji tu in tam podtakneta mesečno žepnino, nenazadnje brez denarja pač ne gre, toda že dobrih pet let se izogiba tem in onim plesom, ki se jih »starša« rada udeležujeta. Sama se dosti raje zapre v sobo, čez stensko okno spleza na sploščeno streho ter si privošči cigareto ali dve, potem pa s prijatelji odide v noč in se vrne naslednje jutro. Ljudje, ki je ne poznajo, jo opisujejo kot čudno in zadržano, sicer pa je Hanna precej sproščeno in zabavno dekle, tu in tam malce vzvišeno in pretirano sarkastično, načeloma pa se trudi posvetiti prav vsakomur. In verjetno je ravno ta njen karakter pripomogel k temu, da le ni obupala nad čustvi, ki jih je začela gojiti do Američana, ter ga prepričala, da se po dobrem letu »poznanstva«, če mu tako sploh lahko rečemo, le osebno spoznata na otoku sredi Karibov.

--------------------