Obstajalo je toliko pametnejših zadev, ki bi jih lahko počel v tem trenutku, kot da se je potikal naokoli z Mikealom in obujal spomine na otroštvo - le da preprosto ni mogel našteti niti par zadev bolj koristnejših od tega in prav to je bil eden izmed razlogov, ki ga je njegov dvojček uporabil pri prepričevanju. Nazadnje se je le vdal s priznanjem, da bi se v vili tako ali tako samo dolgočasil - ni hodil na predavanja ali pač počel tisto, kar so običajni študenti počeli in morda je njegov bratec vseeno imel prav, ko mu je zagotovil, da vsa ta lunapark stvar še zabavna. Dvomil je sicer koliko - vraga, saj nista bila več froca, ki bi se na vsak način hotela stokrat peljati na vrtiljaku ali konjičkih. Časi, ko sta se zabavala z zaletavanjem v druge avtomobilčke, so minili - pa vendar sta bila tukaj in zdaj počela popolnoma enake stvari kot včasih. Res trapasto.

Trenutno je bil njegov dvojček ravno v fazi norega navdušenja nad hišo strahov - presneto, kdaj bo že odrasel? Saj je bilo vendar že vsem jasno, da je bilo zahajanje v hiše strahov čista potrata časa - neke kretenske lutke in čudni zvoki, ki naj bi te ustrašili so bili prvovrstni dolgčas. In to je bilo ravno tisto, kar je poskušal svojemu bratu vtepsti v glavo, ko je oba presenetila neka rjavolaska, ki jima je prekrižala pot. Izredno nepazljiva rjavolaska. »Kam pa kam, ljubica?« se je oglasil še isto sekundo, ko jo je ujel, da ne bi telebnila po tleh in si na obraz nadel najbolj očarljivi nasmešek, ki je pospremil njegov naziv zanjo. Morda je bilo nenavadno, da je neznanke takole nagovarjal, a to je bil pač njegov način.

Ošinil je svojega brata, zgolj iz navade in zaznal njegovo čudno obnašanje - kar je nazadnje tudi pripeljalo do tega, da si je rjavolasko, ki se ga je še vedno oklepala kot klopa, veliko bolje ogledal. »Hej.« Oči so se mu zasvetile z nekim čudnim leskom, ko se je končno srečal z njenimi očmi - presneto, bile so skoraj identične z osebo, ki se mu je nenadoma pojavila v mislih. Prisilil se je, da je podobo odstranil in se poskušal osredotočiti na nekaj drugega kot pa na preučevanje rjavolaskinega obraza, ki jo je prav smešno spominjal na.. no, saj ni bilo važno. Nemudoma je umaknil pogled z njenih oči in ga preusmeril na svojega brata - domača točka, vsekakor varnejša. »Ah, poglej ju golobčka,« se je namuznil, ko mu seveda ni uspelo spregledati dejstva, da se je med njegovim bratom in neznanko vsekakor nekaj pletlo - ni mu bilo treba biti strokovnjak za ljubezenske zadeve, da bi opazil vse očarljive poglede, ki sta si jih izmenjala v sekundi ali dveh. »Čakala si ga na verandi, da se prikaže? Kako romantično,« je pripomnil brez posebnega navdušenja, nato pa zavil z očmi, ko se je njegov brat očitno odločil posredovati in ju predstaviti. »Oh daj no,« je godrnjaje vrgel roke v zrak in nezadovoljno premeril svojega dvojčka. »Ne bodimo takole vljudni.« Pomenljivo je pomignil na iztegnjeno dlan rjavolaske, ki je še vedno čakala, da seže vanjo, nato pa si na obraz narisal očarljiv nasmešek, da bi malce omilil svojo zavrnitev. »Adam sem, seveda. Čudim se, da me še nisi omenil tejle gospodični,« je za trenutek pogledal proti dvojčku potem pa se je njegov pogled radovedno znašel na rjavolaski - nekaj je bilo na njej, da ga je tako privlačilo, le da še ni uspel razvozlati kaj - in to ga je nekoliko begalo. »Becca, kajne? Hm, lahko izpustimo tisti del, ko sva oba do onemoglosti navdušena, da sva se spoznala?« je znova dovolj zgovorno namignil na to, kako zelo mu je šlo na živce ravnanje po bontonu, ki je bila mimogrede ena izmed prvih knjig, ki jih je v otroštvu sploh prebral, čeprav je bilo dosti protislovno v tem, da si je na obraz istočasno narisal vljudni nasmešek. »Mimogrede, si vedela, da sva..« je že začel, nato pa ob nekem svarilnem pogledu, ki ga je dobil od dvojčka, nemudoma obmolknil. »Oh, nisi ji povedal?« je zaigral osuplost, potem pa samo brezbrižno skomignil z rameni, kakor da je bilo dejstvo, da je rjavolaski skoraj izdal, da sta bila pravzaprav prestolonaslednika, nekega postranskega pomena. »My bad.«

Situacija je bila malodane komična - na eni strani rjavolaska, ki se je trudila z besedami in iz sebe spraviti več kakor nesmiselno jecljanje raznih mašil, na drugi strani njegov brat, ki se je trudil v eni samem momentu do konca očarati temnolasko in hkrati njega pripraviti do tega, da zapre gobec. Ni bilo težko brati z bratovega obraza, toda tudi ne iz rjavolaskinega - in sam je bil samo tista oseba, ki je poskrbel, da se dva zaljubljenca nista pri priči začela pretvarjati, da sta Romeo in Julija in si izpovedovati ljubezen z nadvse lepimi in sladkimi besedami, ki bi njega pripeljala do sladkorne kot kogarkoli drugega. A vendarle je vedel, da se kaj takega ne bo zgodilo - če je imel Mikael kaj pameti v glavi, se pred njim ne bo lotil osvajanja, tisto dekle pa tako ali tako ni delovalo prisebno.

»Vidva sta.. hja.. čakaj kaj že? Ah ja, samo prijatelja,« ji je pod nos vrgel besede, ki so jih ljudje tako tipično uporabljali, ko so hoteli sami pri sebi zanikati, da se dogaja nekaj več kot od domnevnega prijateljstva. Medtem ko je spretno ignoriral svareče poglede svojega brata, ji je podaril enega izmed lažnih razumevajočih nasmeškov. Prav, če sta bila onadva samo prijatelja, potem bi lahko sam v tem trenutku postal papež - ali nekaj pač neprivlačnega. »Predvidevam, da se je nato on prikazal in si naslikala njegov portret, potem ko sta si izpovedala ljubezen?« je kljub temu, da ga je hotel svoj bratec odvrniti od tega, nazadnje nadaljeval njeno pripoved, kot da bi pogovor s temnolasko potekal povsem nemoteno. »Impresivno. Zares impresivno.« Nezgrešljivi sarkazem v kombinaciji z njegovim obnašanjem je bilo zagotovo nekaj, kar je gotovo pripomoglo k temu, da bi ga oba bila sposobna zadaviti, če bi imela neke posebne moči. Pa jih vendarle nista, tako da je ostal volk sit in koza cela - kar je bilo navsezadnje še vendarle dovolj zabavno, da se je znova dovolil namuzniti, še posebej ob besedah, ki mu jih je namenil brat.

»Prav, prav.. se opravičujem,« se je nenadoma teatralno prijel za srce in se pretvarjal, da mu je hudo, ker si je dopustil biti takšen neotesan osel, če je pri tem uporabil besede svojega dvojčka. »Becca, o ti sveto čudo.. odpusti mi ta greh.« Nenadoma se je zresnil in zavil očmi - to je bil tisti preklop, ko je prenehal z igranjem in ponovno vrnil v svojo kožo, pripravljen, da ljudi seznani z dejstvi, oviti v sarkazem. »Ovira-na-poti? Zelo izvirno, res,« ji je vrnil iste besede, ki mu jih je ona izrekla pred minuto in se v znak zmage zmagoslavno nasmehnil. Trapa je bila, če je mislila, da ga bo s katerokoli opazko zbila na tla. »Oh, mislim, da se ob vsem tem počutim zelo blaženo,« je komentiral, pri tem pa namerno prezrl sarkazem, ki je zdaj prihajal tudi iz njenih ust. »Kot vidiš tudi moj brat, ki se tako ali tako razveseli vsake tvoje laskave pripombe na njegov račun,« se je mimogrede ponorčeval še iz svojega brata, ko je opazil, kako se smehlja s tistim bebastim nasmeškom, kakor, da bi ravnokar zadel na loteriji. »Hvala, ljubica,« ji je pomežiknil, kakor da bi mu naredila največjo uslugo, ko je pristala na dogovor, da se ne bosta navdušeno ocmokala in si povedala, da ju tako veseli, ker sta se končno spoznala. »Zdaj pa le teci k svojemu ljubemu,« je šepnil proti njej, ko ni spregledal njenega umika proti dvojčku in se namuznil, ko vsekakor ni mogel skriti, da se ob tem še kako hudičevo zabava. »Oh, nočeš izvedeti, kaj je pravzaprav najina skrivnost?« je ob njenih besedah neprizadeto privzdignil obrvi, da bi v njej vzbudil radovednost, potem pa preprosto skomignil. Ni mu bilo mar. »Seveda sem prijeten, hej,« se je namuznil na bratove besede, ko ga je poskušal predstaviti v boljši luči - kako tipično. »Bi mi dovolila, da ti jaz kupim slinček roza barve, pri kateri obstaja verjetnost, da se ne boš popacala?« se je še sam obrnil proti rjavolaski z najbolj prijaznim nasmeškom, kar jih je premogel, ne da bi se zmenil za bratovo potezo, ko ga je dregnil ob rebra. Oh, mar mu res še ni potegnilo? Ne bo se ustavil. Ne zdaj. Nikoli, pravzaprav.

Njegova sovražna nastrojenost sploh ni izhajala iz nekega konkretnega razloga – če je sploh lahko svoje obnašanje označil za sovražno, navsezadnje ni imel nič proti rjavolaski pred njim. Bil je zgolj eden izmed trenutkov, ko se mu je zahotelo pozabavati s čustvi ljudi, pa čeprav se je v to skupino uvrščal tudi njegov preljubi bratec in je s tem morda dajal vtis, da je ljubosumen nanj ali da mu preprosto ne privošči druženja s prikupno rjavolasko. Toda v resnici se je v ozadju skrival čisto drugačen razlog – še sam ni vedel, kaj točno, toda nekaj je bilo na tej novi znanki, kar ga je zmotilo. Tista nenavadna podobnost z bivšo je morda bila ključni razlog, da se je njegova sposobnost kretenizma še povečala – pa mu nazadnje tako ali tako ni bilo važno. Nikoli si ni dajal pretiranega opravka s tem, kaj si je velika večina mislila o njem, sploh pa je to, da je kreten, vedel že od prazgodovine naprej. »Prijatelja, praviš? Oh ja, saj res. Pozabil sem, da ti nimajo belega konja, da bi zadevo malce popestrili,« se je namuznil, ko je zdaj vse skupaj spravljal v celoto, ki naj bi bila podobna najbolj romantični in idilični pravljici. »Ne skrbi, mu že priskrbim enega, da boš lahko imela svojega princa na belem konju.« Pomignil je na svojega dvojčka in skomignil z rameni, kot da bi bilo to opravilo zanj mala malica, a ni se dalo spregledati, kako pomenljivo so izzvenele njegove besede. Mikeal je bil princ, jasno – toda namiga v njegovih besedah rjavolaska tako ali tako ne bi mogla razumeti, če ni poznala resnice o njiju. »Sicer pa, ja – to je moj hobi. Me veseli, da se razumeva,« je pomežiknil rjavolaski, potem ko je zgrabil za priložnost, da bi se lahko strinjal s svojim bratom. Pravzaprav ob tem ni bil prepričan, če bi mu moral tudi čestitati, da ga je tako imenitno opisal – morda bi mu moral.

»Oh, ljubica, seveda te maram,« je skoraj zapel in nazadnje zavil z očmi ob svoji osladnosti, ko mu je že preveč stopila v ton glasu. Kot vedno je totalno pretiraval, sploh ko je ljudi hotel prepričati v nasprotno – kot da bi s tem naredil kakšen specialni učinek ali kaj podobnega. »Nikar ne poslušaj mojega brata,« je zamahnil proti dvojčku, kot da bi se ga odločil ignorirati, pri tem pa jo je s svojim pogledom prisilil, da ga je pogledala. »Povej, mi ljubica. Sem ti všeč? Še jaz bi si bil,« jo je naprej dražil brez kakršnegakoli cilja. »Kar sanjaj,« je mimogrede navrgel še svojemu bratu, da bi mu ugovarjal, ne da bi pri tem zares umaknil pogleda z rjavolaske ali pa si izbrisal z obraza zabavljoči nasmešek. »No? Te peljem na.. ali bolje, vaju peljem na tisti vrtiljak, o katerem pravkar sanjaš, da si bosta lahko izpovedala ljubezen na bolj intimnem kraju? Hura.« Čutil je, da se je pričel utapljati v vsej tej osladnosti, zato je pri priči prenehal s pretvarjanjem in kot ponavadi dramatično zavil z očmi. »Tisti Ferris je drugače za crknit dolgočasen. Vsekakor ne priporočam, razen če hočeš, da ti služi namesto uspavanke.« Njegovo neposrednost je kot ponavadi spremljal droben smehljaj, boleče pošten smehljaj, ki se je še isto sekundo sprevrgel v običajno muzanje.

»Zakaj sem tak kreten? Hm, naj pomislim,« se je ob tipičnem vprašanju lažno zamislil, nazadnje pa skomignil, kot da ne bi vedel odgovora. »Ti bom pustil to čast, da sama ugotoviš, prav?« Privzdignil je obrvi in se spačil, ko je mimogrede ošinil slona, ki ga je zaradi razburjenosti premikala iz roke v roko in pomoti oplazila tudi njega. »Ah, kako ljubko,« je vzdihnil v znak očaranosti, ko je njegov pogled nenadoma ujel njeno potezo, ko se je oklenila nadlahti njegovega brata. »Seveda jo hočeš,« je protestiral, ko je zavrnila njegovo ponudbo, da bi ji razkril skrivnost, pri tem pa namerno prezrl bratovo pripombo. »Skrivnost je tako strašljiva, da bi se od groze onesvestila, če bi ti jo povedal. Tako da, če dobro pomislim, je vseeno bolje, da jo ne veš.« Ja, vsekakor je bilo bolje, če ni vedela, da sta z Mikaelom prestolonaslednika – to dejstvo mu je že tako ali tako grenilo življenje in ni hotel, da bi se nekdo naravnost pred njim še navduševal nad tem. »Slučajno kdo dvomi v to, da se ne bom lepo obnašal?« je trenutek za tem že s pogledom zajel oba in privzdignil obrvi. »Glede na to, da znam zrecitirati ves bonton na pamet, ne bi smel biti problem,« se je namuznil in navdušeno plosknil z rokami v znak strinjanja, čeprav nič od tega v resnici ni čutil.