počutila se je kot največji otrok, ko je z nasmehom na obrazu se postavila v vrsto za sladkorno peno. roke je sklenila za hrbtom, tako da je prepletla kazalca, na njenem obrazu pa se je pozibaval nasmešek. v naslednjem trenutku, ko se je res že počasi počutila kot popolna trapa ali pa le zadeta dvajsetletnica, se je ugriznila v ustnico ter sklonila pogled. trapa? milo rečeno. naenkrat je čutila nezgodo, ker si je zopet dovolila malce odplavati v brezskrbne, otroške dni, te za katere je bila prepričana, da praktično ne bodo nikoli več na njenem sporedu, da jih tako ali drugače več nikoli občutila. misel na levkemijo v tem trenutku se ji je naenkrat zdela kakor kazen, ker si je za trenutek pustila, da je zavzdihnila je sama pri sebi, še vedno s sklonjenim pogledom, medtem ko jo je nekdo dregnil, češ naj se premakne ter malce z zmedenim pogledom je dvignila glavo ter končno stopila na prej, ob tem pa po tiho zavzdihnila, da je ne bi tisti za njo slišal, da se je bilo kako zmrdovala nad situacijo. no saj se ni, ne zares, le malce jo je zbodlo tisto prej, češ da nalašč dela vrsto. stisnila je ustnice skupaj in naenkrat se je počutila prav bedno. iskreno bedno. nekako ji niti ni bilo več do vsega skupaj, počutila se je krivo, ker je sploh prišla sem ter pustila, da je odplavala nekaj časa v preteklost. imela je kruto samokontrolo, ki je izključevala vse spomine iz otroštva ali bilo kakšna čustva ter posledično je bil to tudi razlog, zakaj se naenkrat več ni dobro počutila tu, še malo prej pa je bila vsa navdušena ter marsikdo bi rekel, da se ji je vrnilo veselje v življenje- dokler se ni opomnila kdo v bistvu je kaeyln james ter vse je bilo zopet po starem. naredila je še en neroden korak, ko je v bistvu pristala pred možakarjem, ki jo je gledal s privzdignjenimi obrvmi ter čakal na njeno naročilo, ona pa je ob tem zmajala z glavo ter po hitrem postopku naročila veliko sladkorno peno, vse negativne misli o tem, kako se ne sme zabavati in pa ostale zadeve, pa je v trenutku potlačila globoko vase. z nasmeškom na obrazu je nato sprejela sladkorno peno roza barve ter mu v roke izročila kovance. »hvala,« je še dodala iz same vljudnosti, katere je bila tako ali tako naučena že od malih nog, nato se pa obrnila na petah iz stopila iz vrste, nekaj korakov naprej ter seveda, preveč zaposlena s sladkorno peno, nad katero pa je bila kljub vsemu pošteno navdušena, se je nerodno zabila v neznanca. »oh, opro…« je že začela, ko je le vzdignila pogled iz tal ter pene v njenih rokah, če je še slučajno na mestu, ko se je srečala z znanim obrazom ter v hipu zaprla usta, na njenem obrazu pa ni bilo več nobene sledi o presenečenju, prej o nezadovoljstvu ob pogledu nanj. »david,« mu je vrnila pozdrav s popolnoma nasprotnim, zdolgočasenim tonom, ki ga je bolj kot ne opozarjal, naj se čim prej odmakne iz njene poti, vendar seveda, zakaj pa je bila tako prepričana, da bo razumel? on ni nikoli razumel, to je bilo dejstvo. le vztrajno ter nadvse nadležno je drezal v najbolj bolečo stvar pri njej, praktično v njeno šibko točko, ne da bi se tega zavedal. če bi bila mlajša, bi ga brez oklevanja prijavila, da profesor nadleguje študentko- in pri tem ne bi imela niti najmanjšega kančka slabe vesti. »ni preveč prijazno, če profesor hoče študentko grdo zbiti na tla,« je dejala skozi stisnjene zobe, nato pa malce sprostila izraz na obrazu ter dvignila pogled proti njem. »sem ti oziroma, khm, sem vam že povedala, da ste najbolj nevzgojen, nadležen ter nasploh nepriljubljen profesor tu? vsaj kar se mene tiče. res ne vem, kar študenti počnejo pri vaših urah. tudi tiste radi tako rušite na tla? no, prepričana sem, da ima pri tem beseda rušenje malce več pomenov, kajne?« je dejala, ter se zavedala, kaj je pravkar izrekla, vendar ni ji bilo mar. če je on lahko tako ravnal z njo, ona tu ni smela čutiti prav nobenega oklevanja. »nekoč sem bila srečen človek, veste? rada kličem spomine nazaj« je privzdignila obrvi, ob njegovem vprašanju. se je res moral vtikati prav v vse stvari, sploh pa v tiste, ki se ga niti malo ne tičejo? če bi vsaj enkrat manj zadrezal vanjo, sploh v njeno osebnost ter posledično njeno šibko točko, bi bilo vse stokrat lažje, mogoče bi se še normalno razumela z njim. vendar seveda, on ne. še več olja je moral priliti na ogenj, vedno znova. »samo v vaši družbi,« mu je v hipu vrnila ter mu namenila sočuten nasmešek, češ da ji je žal, da je takšna ob njem, vendar kaj ko se drugače zaradi njegovega obupnega karakterja tako ali tako ni mogla obnašati. ko pa ji je vzel kos sladkorne pene, je slednjo zaščitniško obrnila na drugo stran, stran od njega. »ja, moti me. boš sedaj prenehal?« je dejala, pozabila na vikanje ter mu namenila pogled, da je mislila resno- glede vseh zadev, ne le za to, da ji je vzel košček ene- za to ji res ni bilo mar, ne zares. pospešila je korak, da bi se izognila njegovi družbi ter še dalje uživala v večeru, kolikor pač je. ni imela namena dovoliti, da ji ga uniči en tečen profesor nemščine, čeprav je vedela, da bo v hipu zopet pri njej ter najbrž iz tega razloga, je še enkrat bolj pospešila korak, najbrž že malo pred tekom, vendar res se ga je hotela odkrižati tako ali drugače. pritiska na šibko točko ni imela namena prenašati, sploh pa ne s strani profesorja, prekleto da ne.