Znova je bila tista prijetna rimska noč, polna čudovitih zvezd in s tistim lahkim vetričem ki ti je razmršil lase ko si hodil po neki ulici, proti glavnemu trgu, od katerega so se že zdaj slišali zvoki gruč ljudi, ki so se zbirali da bi se opili, zakadili in uživali v še eni popolnoma brez pomenski a hkrati pomembni petkovi noči. Počutila se je srečno, kljub temu da je bila popolnoma brez načrtov s kom bo, kje bo, kakšna bo in zakaj bo – a najbrž je njena sreča znova ležala v tem da je hodila naokrog s svojimi all starkami, raznošeno majico in ozkimi hlačami. Nasmehnila se je nekemu neznancu, ki je očitno hodil v isto smer kot pa sama, ter imel zares najbolj čudovite oči v tej pol-svetli svetlobi, ko se je sonce znova poslavljalo za en dan. Pospešila je malce korak, ter se samo obrnila za sekundo s celim telesom nazaj proti neznancu, nato pa začela teči proti centru zgolj zaradi tega ker je lahko. Bil je čudovit, a pred njo je bila znova čudovita noč kjer bo spoznala druge čudovite neznance in se prepustila čudovitim stvarem – in seveda pri tem v svojih mislih zlorabljala besedo čudovito. Končala je njen pet minutni tek, ko se je kaj kmalu znašla v nekem centru rima, kjer je že vrelo mladih ljudi, ki so pili iz raznih steklenic, se na glas režali in uživali v dejstvu, da je zunaj že bilo skoraj da popolnoma temno in se je za njih začelo popolnoma drugačno življenje, boljše, srečnejše, bolj doživeto kot pa tisto ki so ga imeli v kampusu ko so drveli iz točke A v točko B, skušali priti pravočasno na predavanja in blesteli tam s svojim perfekcionizmom, ko so dobivali najboljše točke pri lastnih esejih. Smešno se ji je zdelo, kako se je lahko človek tako spremenil iz bolj zamorjenega v srečnejšega, zgolj zaradi tega ker ga ni zanimalo ali ga kdo ocenjuje ali ne. Kako so se lahko prepustili življenju če so bili pod vplivom alkohola, drugače pa so bili naduti pametnjakoviči, a vseeno je lahko razumela pod kakim pritiskom so včasih lahko bili. Seveda da pod istim, kakršnim je ona bila, ko je bila doma – ko je vedno videla kako jo njen očim ocenjuje, pa tudi če je še tako želela spregledati in ignorirati do dejstvo, a bilo je pač tam. A ni se ozirala, ni se ozirala več na to kar jo čaka in kar je že doživela na Danskem, navsezadnje je zdaj bila tukaj, v Italiji, v Rimu, enemu najbolj čudovitih krajev v katerem je bila, in se ni mislila obremenjevati z ničemer, kako običajno. Odhitela je proti nekemu klubu, kjer se je očitno zbirala gruča ljudi, ter si malce popravila svojo malce že ponošeno majico – ne zaradi tega, ker se je toliko obremenjevala s tem kako je izgledala, zgolj zaradi tega ker je sovražila čakanje v vrsti in je vedela da bo prišla veliko prej notri. In tako tudi je, prebila se je zgodi nekaj ljudi ki so še vedno čakali, se nasmehnila pazniku, in vstopila v nenadno glasno glasbo in presenetljivo veliko množico ljudi, ki je že vrtela telesa na plesišču. Nasmehnila se je nekaj obrazom, ki jih je že srečala prej, ter odhitela proti šanku.

Čez nekaj pol ure, se je že počutila malce omotično – a to je bilo predvideno, glede na to da se je zbiralo že precejšnje število praznih kozarcev, ki so se zbirali pred njo. Nasmehnila se je natakarju, ki ji je dolil kozarec z neko vodko in dodal še zraven sok, in mu kar pomolila nek bankovec proti njemu, pri tem pa spila svojo dozo v nekaj sekundah. Bila je že pretirano nasmejana, in takšna je končno dvignila pogled od vseh kozarcev in umazanega pulta pred njo, ter opazila da nekaj stolov od nje znova sedi tisti neznanec, ki ga je srečala že malo prej, ko je hodila proti centru mesta. Majavo, a dovolj prisebno, se je odpravila tja, ter mu hipoma zakrila oči. »Če uganeš kdo sem, ti častim pijačo,« je rekla v poltihemu glasu, njemu v uho, ter se nasmehnila. Res, da ni vedel njenega imena in da morda niti ni bil človek ki je bil pretirano navdušen nad takimi ugankami, a bilo ji je vseeno – tudi v tem stanju. »Za namig, obožujem Scooby Dooja in že od nekdaj mislim da kadi Shaggy travo,« je še dodala, ter se začela malce smejati. »tik-tok-tik-tok« je kar naenkrat začela odštevati, in po nekaj minutah končno pustila neznancu da vidi. »Kakorkoli, bilo je nemogoče da bi uganil moje ime ker me niti ne poznaš, a za trud dobiš tolažilno nagrado,« je še zaklicala, ter ga rahlo poljubila na ustnice. »Kakorkoli, zdaj ko sva šla skozi te formalnosti, in veš da obožujem Scooby Dooja, mi lahko izdaš svoje ime. Ni potrebe po tem, da je pravo ali ne, zgolj da ne boš v mojih mislih vedno tisti čudovit neznanec ki ima čudovite oči v pol svetlobi, ker že zdaj drugič zlorabljam besedo čudovit.« je zaklicala ter pomahala natakarju, ki ji je očitno dal kar dvojno dozo vodke in soka, ter mahnil z roko, kakor da ni bilo potrebe plačati, nato pa je še pomignila naj da moškemu pred njo tisto kar pač pije. »Mar ni smešno, delam točno tisto kar običajno moški delate nam – saj veš, tistim osebam ki imamo prsi. Danes bi lahko zamenjala vloge,« nasmehnila se je, ter hitro podala nek bankovec natakarju, ki ji je bil že skoraj da najboljši prijatelj, s prstom pa se počasi začela pomikati po gladki koži rjavolasca pred njo.