Katalin je sedela na največjem kovčku obdana z ostalo prtljago. Letališče je bilo ogromno in mimo nje so hiteli najrazličnejši ljudje, in prav nihče ni opazil, da je čepela tam ob velikih oknih, ki so ji odpirali pogled na francoska, britanska, arabska in španska letala, ki so čakala na svoje potnike. V ozadju se je v polmraku svetila Barcelona, mesto, ki jo je naučilo marsi česa. Mesto, ki ji je dalo krila, kjer je dobila to kar je želela. Spoznala je marsi kaj, dobila je mnogo odgovorov. Postala je druga oseba. A zdaj je bilo težko. Ni želela iti domov v Budimpešto in postati spet stara Katalin, želela si je živeti svoje novo življenje, a to se je zdelo tako nemogoče. Kot da so bile vse le sanje, oddih od realnosti. Lahko bi ostala v Barceloni, mami rekla, da je padla zadnji izpit ali pa poletje preživela pri bratrancu Lucasu, katerega, je vedela, bo spet neizmerno pogrešala, verjetno bolj kot kdaj koli prej. A ni mogla. Ni bila dovolj močna. S tem, ko se je naučila odpirati ljudem, biti bolj dovzetna za čustva, izpovedati svoje tegobe, vse to jo je naredilo šibko. Bila je lažja, a šibkejša. Kot medved, kateremu izdereš trn, a ne more hoditi, ker ima v šapi rano. Bila je oslabljena od sprememb, zdelo se ji je, da se sploh več ne pozna. Videla je svoj odsev v šipi ob njej in opazovala, kako se ji je po licu zakotalila solca. Posmrknila je in si sprstom osušila oko, nato pa svoj pogled vrgla na tablo letov, da bi odmaknila misli. V Barceloni ni mogla ostati, tu je bilo preveč spominov na pol leta, ki ga je preživela tu. Barcelona je bila polna krajev, ulic, kavarn, trgovin in dreves, ki so jo spominjala na njene nove izkušnje in ljudi, ki so ji pomagali na poti k spremembam. A kako naj bi mirno živela v kraju polnem spominov, brez tistih, ki so te spomine ustvarjali. Brez sošolcev, prijateljev in drugih, ki so prav tako ob koncu šolskega leta odhajali domov. Razpršili se bodo po celem svetu, in kako naj ona ujame te svoje zvezde vodnice, ko pa jih nikoli več ne bo imela na kupu.. Zakaj ji je bilo tako težko reči Nasvidenje? Morda, ker ponovno svidenje nikoli ne bo prišlo? Ker se nikoli več ne bodo videli? Se je zares navezala na ljudi, na nekaj bežnih oseb s katerimi je preživela le nekaj trenutkov svojega življenja? Spomnila se je Jackie in Crisa, ki sta verjetno srečno objeta praznovala zadnje dni v Barceloni, pa Etienna, ki jo je naučil spet ljubiti in ji pokazal, da se da naprej tudi če te nekdo zapusti. Še Maxa in njune nenehne zdrahe bo pogrešala, zdaj je bil gotovo srečen, ko se jo je za vselej odkrižal. Ni vedela kakšno bo življenje brez Adele v stanovanju in kdo ji bo delal družbo ob kavi namesto Alessandre. Najbolj pa bo pogrešala Violeto, ki ji je dala največji nauk o življenju, o preprosti svobodi. Bila je kot sanjska podoba v nič več resnični Barceloni. Je bilo to res mogoče, da se je Katalin navezala na koga? Kako je lahko tako zlahka zapustila dom, in tako težko Barcelono? Ker se je spremenila? Zavzdihnila je. Spet preveč novih vprašanj. Komaj je zadihala, in zdaj naj bi se vrnila v zatohlo Madžarsko, k mami, ki bi pokosila vse njene nove upe in jo spet priklenila k sebi. Ne, tega ni smela dovoliti, tudi ona je imela pravico živeti, živeti zase. Mami je že napisala pismo, naj je ne išče, in da se bo nekoč vrnila. Ni ji želela povedati kam gre, ker bi jo najverjetneje prišla lastno ročno iskat. Njen odhos je bil koristen tudi zanjo. V rokah se ji je v večernem soncu lesketala karta za Jutlandijo, za državo Dansko, kamor bo odšla najprej. Tam bo med poletjem zaslužila nekaj denarja, in potem nadaljevala pot v Indijo in Vietnam. Šla bo z Jeanom, kamor koli jo bo odpeljal. Njega ni želela še enkrat izgubiti, in če ji ga je usoda pripeljala sem, je imela razlog, da se ga oklene. Ne bo se pustila, da bi jo njegova bližina uničila, ne, ona bo spremenila njega, morda pa je bilo prav to njeno poslanstvo. Morda se bo ob mrzlem severnem morju, naučila še česa koristnega, morda se bo spet spremenila. Nič ni bilo planirano, prav ničesar več ni vedela, le to, da jo je nekaj vleklo na to pot. Morda je bilo srce. Je bilo nespametno začeti svojo prihodnost ravno s fantom, ki je predstavljal njeno preteklost? Mu bo uspela povedati kaj čuti? Vstala je, kajti bližala se ji je postava čednega blondinca, ki je nosil malico. Nasmejala se je in mu pogledala globoko v oči, kot da bi želela, naj jo objame in nikoli ne izpusti. In nato je, kot strela z jasnega Jean izrekel tisti dve besedi. Ja zares jih je izrekel, ni se ji le zdelo. Nekaj trenutkov ga je le nepremično opazovala in mu iz njegovih rok vzela tunin sendvič, ki ji ga je prinesel, pri tem pa svojih oči ni odmaknila od njegovih. "Oh, Jean," je šepnila s trepetajočim glasom. Z rokami, v katerih je še vedno držala sendvič je segla k njegovi glavi in ga poljubila. Bilo je žalostno, a tako veselo hkrati, tekle so ji solze sreče in žalosti hkrati, in poljubi se kar niso in niso končali. Sicer pa koga briga, saj naj bi njuno letalo odletelo šele čez tri ure. Udarilo je sodnikovo kladivo in vse se je končalo.