neith wylde
Število prispevkov : 25 Kraj : new york, USA
| Naslov sporočila: wylde, neith sienna Tor Jun 26, 2012 7:59 am | |
| NEITH ATHENA WYLDE
"looking out from underneath, fractured moonlight on the sea reflections still look the same to me, as before I went under."
[Only admins are allowed to see this image]
once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME neith athena wylde GENDER female NICKNAMES just neith AGE twenty HOMETOWN, STATE new york, USA GROUP participants POSTGRADUATE/JOB student of law SEXUALITY bisexual PLAYED BY amazing teresa palmer
-------------------- HI I'M NEITH AND THIS IS ME: Včasih sem si večere krajšala z zrenjem skozi okno. Opazovala sem igro luči in senc, ki so jo povzročile postave, ki so se vsake toliko časa sprehodile mimo osvetljenih oken. Opazovala sem vozila, ki so občasno pripeljala vzdolž ulice. In opazovala sem ljudi - skupine ali posameznike - ki so s hitrimi koraki prečkali cestišče in se pri tem ves čas živčno ozirali nazaj, pijančke ki so se vračali iz barov ali bili tja šele namenjeni, ter nočne tolpe ki so se ob takšnem času navadno lotile svojih ilegalnih poslov. Razmišljala sem o njihovih življenjskih zgodbah. O tem kdo so bili in kdo šele bodo, kakšne preizkušnje so že preživeli in kakšne jim bodo postavljene na pot v prihodnosti. Spraševala sem se ali so srečni, ali imajo kdaj občutek da se jim nebo podira na glavo in ali se včasih tudi v največji množici počutijo same. Ure in ure sem napenjala svoje možgane, jih mučila s temi vprašanji in to kljub temu da mi je bilo jasno, da jih nikoli ne bom razrešila. Že od vsega začetka sem se zavedala dejstva, da je moje početje nesmiselno, da bi morala redki prosti čas izkoristiti drugače, ampak preprosto si nisem mogla pomagati. Zrenje skozi okno je bil moj pobeg iz resničnosti. Izhod, ki sem ga uporabila, ko nisem mogla več prenašati svojega vsakdanjega življenja. In ne. Ne bom trdila, da je bilo moje življenje posebno grozno ali težko. Bilo je - in je še kar - samo življenje, polno vzponov in padcev. Življenje kot vsako drugo.
Neith je bila egipčanska boginja vojne. Ta stavek se mi je vtisnil v spomin že dolgo dolgo nazaj in skoraj ne mine dan, da se ne bi spraševala, zakaj sta me starša poimenovala ravno po njej. Jima je bil všeč zven besede? Njena skrivnostnost? Sta mislila, da me bo to ime naredilo močnejšo, manj ranljivo? Da ima dejansko kakšen pomen? Ne vem. Ne vem in mislim, da tudi nikoli ne bom vedela. To je drobna skrivnost, ki sta se jo odločila odnesti s seboj v grob, kar me v bistvu niti malo ne preseneča. Od kar pomnim sta namreč še najdrobnejše in povsem neškodljive podrobnosti svojega življenja zaklepala pred svetom, zaradi česar je med njima in drugimi ljudmi zrasel velik prepad. Mogoče je bil ravno to razlog, da sta se po desetih letih zakona ločila in se je mama skupaj z menoj preselila na drugo stran velike luže, nazaj v svoj rojstni kraj, London. Tam je zapadla v depresijo in je večino dni samo poležavala v postelji z odsotnim izrazom na obrazu. Neštetokrat sem jo poskusila zbuditi iz njene otopelosti, jo potegniti iz sveta v katerega se je zatekla, ampak vsak poskus je bil zaman. Sčasoma sem odnehala, z njenim stanjem pa se nisem nikoli čisto sprijaznila. Zamerila sem ji. Zamerila sem ji, da me je pustila na cedilu, ko sem jo najbolj potrebovala. Zamerila sem ji, da me je prikrajšala za otroštvo. Medtem, ko so se moji vrstniki zabavali na igrišču, sem jaz kuhala in pospravljala po hiši. Ko so gledali zabavne televizijske programe, sem jaz sprehajala sosedinega psa ter opravljala ostala priložnostna dela. Pozno v noči, ko so že davno spali, sem se jaz komaj lotila domačih nalog. Za učenje ni bilo časa, vendar sem šolo kljub temu izdelovala z levo roko. V tistem obdobju je bila to edina stvar na katero sem bila resnično ponosna. In potem se je zgodilo. Bilo je tako nenadno, ko poletna nevihta. Še nekaj trenutkov pred tem je sijalo sonce, nato pa so se na nebu že začeli zbirati veliki temni oblaki. Nobenega očitnega znanilca ni bilo. Ničesar kar bi me pripravilo, na sledeči dogodek. Nekega dne sem jo preprosto našla bingljajočo z stopniščne ograje in če sem povsem iskrena je bila prva stvar, ki sem jo takrat začutila občudovanje. Moja draga mama, ki je celih sedem let vstala iz postelje le nekajkrat na dan, pa še to samo za nekaj minut, je bila sposobna poiskati vrv in si vzeti življenje. To je bila po vsej verjetnosti najbolj prisebna stvar, ki jo je v zadnjih letih naredila. Od njene smrti dalje sem živela pri očetu, lastniku uspešnega mednarodnega podjetja, ki s svojim delom služi milijone. Kar naenkrat sem bila vržena v nov svet, povsem drugačen od prejšnjega. Tam nisem imela ničesar in tu sem imela vse. Kljub temu, da me je oče razvajal in me poskušal spodbuditi k potrošnji, pa se moj karakter ni niti malo spremenil. Še kar sem tisto dekle, ki je bilo prisiljeno odrasti veliko prej kot njeni vrstniki. -------------------- YOUR NAME ayperos HOW OLD ARE YOU fifteen HOW LONG TO YOU ROLEPLAY about three years RPG EXAMPLE - Spoiler:
Stala je pred odprtim oknom, z cigareto v ustih in opazovala siv dim, ki se je vrtinčil skozi zrak. Na njem je bilo nekaj pomirjajočega, nekaj zaradi česar bi ga lahko opazovala ves dan. Lahko bi, ampak ne bo. Nikoli ni imela celega dneva samo zase. Še celo če si ga je vzela jo je prej ali slej kdo zmotil. Navadno so bili to odvisniki, ki so po nekem čudnem naključju izvedeli kje stanuje in so prišli prosjačit za novo dozo. Brez denarja seveda. Takih se je Monique prav hitro znebila, sicer se je zgodilo da niso hoteli oditi sami, vendar to ni bil ravno velik problem. Zgradba v kateri je živela je imela vsega skupaj okoli deset varnostnikov, ki so kolikor toliko dobro opravljali svoje delo. Cigareto si je odmaknila od ust in pihnila. Zrak je zalil nov val sivega dima, ki je z razdaljo postajal vse manj in manj razločen. Tako zelo se je potopila v opazovanje, da se je ob melodiji ki je nenadoma zalila sobo, zdrznila. Zožila je oči in cigareto previdno položila v pepelnik. Nato je odšla preko prostora do svoje torbice in začela brskati za telefonom. To ni bila tako lahka naloga kot bi se morda zdelo. Ležal je namreč med vso mogočo šaro kot so recimo ličila in vrečke z drogo. Monique je morala torbico obrniti za glavo in stresti ven vso njeno vsebino, da je lahko dosegla telefon. "Ja?" je revsknila in se spomnila, da sploh ni pogledala kdo jo kliče. "Imamo nekaj težav..." Glas je bil francoski kar je pomenilo, da jo kliče njen stric. Nad tem ni bila ravno navdušena, po značaju je bil namreč zelo podoben svojemu bratu, torej njenemu očetu. Očetu ki ga je sovražila. No mogoče je to malo pregrobo rečeno... "In kličeš mene? Misliš da se spoznam na to? Ti nisem rekla, da pozabi da obstajam? Ne kliči me več!" prekinila je in globoko zajela sapo, nato pa samo zmajala z glavo. Le kaj je njen stric mislil, da jo je poklical? Zelo jasno mu je dala vedeti, da hoče da jo pusti pri miru. Ni se želela spominjati svoje preteklosti. Njena starša sta jo razočarala in to ne samo enkrat ampak večkrat. Nikoli ju ni bilo tam zanjo, nikoli ji nista pomagala... Večino časa sta se pretvarjala da ne obstaja. In zdaj se bo ona pretvarjala da ona dva ne obstajata, da nikoli nista. Ravno zaradi tega je pustila svojo dediščino na banki in ni imela niti najmanjšega namena, da bi jo kdaj uporabila. Telefon je zagnala na kavč in se vrnila k oknu. Medtem, ko je opazovala dim, so njene misli kar vrele. Bila je besna na svoja starša in strica, ki si jo je drznil poklicati. In bila je radovedna kaj ji je imel povedati. Pomislila je celo, da bi ga poklicala nazaj, vendar je to takoj pregnala iz glave. Prekinila je, če bi klicala nazaj bi se samo osramotila. Zakaj mora biti njeno življenje tako zakomplicirano? Zakaj se ni mogla roditi običajni družini? Taki s tremi otroki, s skrbno mamo in zabavnim očetom. Taki v kateri bi se ob sobotah igrali družabne igre ob nedeljah pa bi šli kam na izlet. Če taka družina sploh obstaja. Bolj je Monique gledala okoli sebe, bolj je bila prepričana da ne. Svet je bil poln hudobij. Tatovi, morilci, izkoriščevalci, droge... No sama ni bila ravno na mestu da bi lahko sodila. Navsezadnje je ona preprodajala droge. Predvsem mafiji, imela pa je tudi nekaj običajnih strank. Ni je zanimalo kdo človek je, kaj je po poklicu ali iz kakšnega okolja prihaja. Edino kar jo je zanimalo je, ali ima denar. Včasih, ko je v temi ležala v postelji, se je spraševala ali je njeno početje pravilno. Vendar je vedela, da ne more prenehati. Če bi to samo poskusila bi se znašla v kakšnem jarku s kroglo v prsih. Toliko egoizma je pa že premogla, da ne bo izgubila svojega življenja zaradi dobrega drugih. Zaprla je oči, še zadnjič potegnila dim v svoja pljuča, nato pa ugasnila cigareto. Zaprla je okno in zagrnila zaveso. To je vedno počela, čeprav je bila tako visoko, da je z ulice sigurno ni bilo videti, zgradba nasproti njenega stanovanja pa je bila zapuščena in je čakala na prenovo. Monique je za trenutek zamižala, nato pa zagrabila pepelnik in ga nesla v kuhinjo. Položila ga je na mizo in stopila k lijaku, kjer si je umila roke. Potem je odprla majhno omarico in iz zgornje police potegnila žvečilko in se vrnila v dnevno sobo. Tam se je nameravala zavleči pred televizor in si mogoče pogledati kakšno puhlo hollywoodsko oddajo, narejeno posebej za ljudi z zelo majhnim iq-jem. Njen načrt je zmotil zvonec. Zaškrtala je z zobmi. Včasih si je resnično želela, da bi živela v eni izmed tistih zgradb z domofoni, kjer človek lahko stopi skozi vhodna vrata samo, če mu eden izmed prebivalcev to dovoli. Stopila je do vrat in pogledala skozi kukalo. Anabelle. Ravno je že hotela sneti verigo in odkleniti, ko se je spomnila da drog ni zložila nazaj v torbo. Pridušeno je zaklela, se pognala čez sobo, vse vrečke zmetala v torbo, torbo pa vrgla pod mizo. Nato si je nadela sproščen nasmeh in se vrnila k vhodu. "Živjo. Kaj pa ti počneš tu? Saj nisva bili za kaj dogovorjeni, kajne?"
but today i'm only a human with a name
Nazadnje urejal/a neith wylde Tor Jun 26, 2012 8:02 am; skupaj popravljeno 1 krat |
|
david monroe
Število prispevkov : 56 Age : 29 Kraj : paradise island, caribbean
| Naslov sporočila: Re: wylde, neith sienna Tor Jun 26, 2012 8:02 am | |
| [Only admins are allowed to see this image] |
|