po dolgem času zopet oblečena v normalna oblačila – oprijete kavbojske kratke hlače ter preprost črn top –, je monique s počasnimi koraki premagovala razdaljo do vrta nedaleč od palače. bora bora ji je bila všeč, še posebej jo je veselila spodbudno turkizna barva morja in prekrasne plaže. slutila je, da bo čas, ki ga bo preživela tukaj, poln najrazličnejših stvari, v dobrem in slabem smislu. ni je brigalo, da bodo imeli mentorje, ki jim bodo verjetno večino časa le težili o tem, kako morajo biti enakovredni drugim ljudem in podobno sranje. v tistem trenutku je hotela le uživati v prijetno hladni sapici z osvežilnim vonjem po morju, ki se je mešal z opojno dišavo živo zelene trave na vrtu, ki je bil sedaj le nekaj korakov proč. v palači orléansovih je le redkokdaj začutila takšne vonjave, ki so te napolnile z energijo in svežino. tam je v zraku vedno visel le vonj po modri krvi ki se je dobesedno vtisnil v stene in strop baročne stavbe. bila je prežeta z močjo in vplivnostjo, pa tudi z udobjem in bogastvom – to, kar je pač značilno za plemiče. zadnja leta je vse to postalo monique že rahlo neprijetno, prej lep vonj je začel pridobivati ne preveč dišeče arome. če bi tam ostala še nekaj let, bi verjetno enostavno pobegnila, vsaj za nekaj časa – tako ali tako nikoli ni imela prav velike mere potrpežljivosti, sploh pri takšnih stvareh.

končno je vstopila v tako vabljivo dišeč vrt in z njegovim izgledom je bila precej zadovoljna. bil je enakomeren ter estetsko izredno prefinjeno oblikovan, polega tega pa je bilo v njem tudi precej raznobarvnih rož, ki so poživile naravnost v oči bodečo zeleno travo. pod drevesi je bilo tudi nekaj klopic, ki so bile kot nalašč za hlajenje v vročih dneh. podzavestno se je približala eni izmed njih in se hotela usesti nanjo, toda pogled ji je pritegnilo drevo, pod katerim je stala. na videz je bilo starodavno, imelo je debelo deblo in gosto razraščene korenine, na vrhu pa je kraljevala mogočna krošnja. gotovo ima veliko skrivnosti… kdove koliko ljudi pred menoj je že stalo pod njim ter mu v krošnjo pripovedovalo svoje najgloblje želje in skrita dejanja. povleklo jo je k sebi in zadovoljna se je s čelom naslonila na gladko lubje. telo ji je še vedno utripalo od vsega, kar je bilo natlačeno vanj, od temačnosti, ki se je vanjo naselila že zgodaj, le da je bila prej potlačena. toda drevo je izbrisalo njeno prejšnjo napetost, ki se je naselila v njej, ne da bi to sploh vedela. olajšana se je tako nekoliko zravnala ter celotno telo prižela k prijetnemu hladu debla.

čez nekaj časa, mogoče je minilo nekaj minut ali pa celo kakšna ura je za sabo zaslišala korake. če se jih je povzročitelj trudil prikriti, mu je to slabo uspelo, kajti slišala je vsako travico, ki se je upognila pod nogami tiste osebe. mislila si je, da se bodo koraki ustavili nedaleč od nje, toda naenkrat je na rami začutila roko. pripravila se je na pogled kako-si-upaš-francosko-princeso-prijeti-za-ramo, toda ko je zagledala obraz, ki ga je v življenju srečala že ničkolikokrat, je obnemela. pred njo je stal nihče drug kot adrien, prestolonaslednik francije, princ iz družine bourbon. ''oh, poglej poglej kdo je tu…'' je zapredla skozi zobe, ter njegovo roko ne preveč prijazno odstranila s svojega golega ramena. zazrla se mu je v oči, ki jih je opazovala že velikokrat, toda vedno z odporom – adrien je bil njeno nasprotje, lahkomiselnež, ki je užival življenje in bil absolutno preveč brezskrben za modrega kralja. pa saj ne da bi hotela namesto njega sesti na prestol, toda ni se ji zdelo preveč pametno, da bi vladal nekdo kot on. ''kaj pravzaprav hočeš? si me prišel pozdravit, ko se že nenavadno veliko časa nisva videla?''
monique@dancing in the moonlight