MATTHIAS ( PARKER ) FARRIS
"And I've been wrong, I've been down. Been to the bottom of every bottle. These five words in my head. Scream, "Are we having fun yet?""
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M MATTHIAS AND THIS IS ME:

bogataš, prvega razreda. vsako poletje nova jahta in potovanja v pregrešno drage kraje. moje življenje je pravljica marsikoga, živim udobno in lagodno življenje toda vse dobro ima tudi slabo in sam sem slabost prav tega bogatega življenja kaj kmalu izkusil. ljudi ne zanimaš ti, zanima jih denar in pravzaprav si prisiljen ne zaupati nobenemu. postaviti si hladno masko na obraz in igrati arogantnega prasca, v vsakem primeru te ljudje imajo na piki samo zato ker si uspel ali pa so uspeli tvoji starši. oporoka je mogoče napisana in ko starša umreta bo denar moj, vendar nikoli zares ne bo moj. ampak delo očeta in matere ter preostale družine. vendar še vedno sem tista glavni točka v družbi, označen z zapeljivim in šarmantnim bogatašem. toda vrnimo se na začetek, na moje ime in kdo sem. sem potomec mame francoskega porekla in očeta pristnega prebivalca amerika. mama je francoski bivši model sedaj samo priznana modna oblikovalka in svetovalka modelov, oče pa priznani arhitekt. ona bogata, oba poznana. oče je na potovanju v parizu na modni pisti v mladih letih takoj opazil brhko in nedolžno francozinjo in na uho se mu je že prišepnilo njeno ime – chanel. oče je bil seveda navdušen in takoj jo je povabil na večerjo, ona se je nekaj časa delala nedotakljivo in trd oreh čez nekaj mesecev pa so ju že oblegali fotografi, večinoma bolj kot ne zaradi mame kot očeta. in ljubezen je rastla več kot očitno je bilo da sta se našla in mama je bila pripravljena, da pusti francijo in sprejme ponudbe v ameriki. čez leto ali dva se poročila in čez dvanajst mesecev sem prišel jaz- matthias parker farris. lepa zgodba vendar verjemite, da sedaj ne sledi blišč in ugled ter oči uprte v mene in sama pravljica hujša kot tiste od andersena. ne, za mano je mama ponovno zanosila. rodila se je deklica in poimenovala sta jo charlotte. prikupna svetlolaska deklica je takoj vsem ukradla srca in sam sem bil sprva ljubosumen kmalu pa sem se navadil, pa tudi odrasel sem in moral sem jo zaščiti. toda kot brat in kot sin ter na sploh kot človek sem se pri štirinajstih letih izneveril vsem. najbolj pa sebi. ne vem kaj nam je bilo, odšli smo v gorske kraje in s sestro sva se odločila da se sprehodiva naokoli stran od koče. privabila je naju rekla in izzival sem jo da si ne upa notri ker je premrzla, toda charlotte je bila vedno divja in upala si je vse ter skočila bi s stolpnice pa čeprav bi vedela da skoka preživela ne bo. reka je bila hitra in ona z malo pomoči in utonila je, zmrznila sploh si nočem misliti kaj se je zgodilo z njo. vedel sem samo da sem obsedel na kamnu, bled kot stena in gledal v reko, ki mi je vzela sestro. od takrat sta starša postala zaprta, mama nosi še dandanes črnino in oče se utaplja v skicah in čutim prezir in čutim, da nočeta kriviti nje ampak mene. in tudi kriv sem. priznam. ubil sem lastno sestro po neumnosti, ko sem dobro vedel česa je sposobna. od takrat ni bilo več isto. po pravici povedano mi je postalo vseeno za vse, zabredel sem v tako imenovano elitno družbo. petkovi večeri preživeti na zasebnih zabavah, alkohol, droge, dekleta. ni mi bilo nič tujega. dekleta sem menjaval jim lomil srca, čudežno pa še vedno zdeloval šolo solidnimi ocenami. si nabral večinoma sovražnike in nekaj prikritih prijateljev v resnici pa sem na tem svetu precej sam. od smrti lotte sem res. potem pa so leta minevala in pot mi je prekrižalo to dekle, spustil sem se celo v zvezo bolj kot ne ker sta starša z njo imela občutek kakor da je lotte nazaj. bila ji je precej podobna karakterno in očarala je tako mamo in očeta. sam pa…ne morem reči da jo ljubim moje srce je brezno brez dna toda tri leta že vztrajam z njo kljub temu da marsikaj ne ve kaj se je dogajalo. še manj pa ne ve o dekletu po imenu astrid. mala je bila tisti nedolžni obraz v množici, nekaj posebnega, nekaj svežega in nekdo ki je kakor mnogi drugih preprosto padel na moje čare, se mi predal in na koncu dobil tisto kar so vsi. hladno zavrnitev. naj se sliši še kako zelo grozno, morala bi vedeti v kaj se spušča in da vsa idila o starših, ki so me oboževali in o mojih prijaznih besedah ni resnična. moški sem kdaj je pri nas kaj resničnega. potem pa mi je nekako presedlo vse skupaj in opazil sem to ponudbo za jezikovni kamp in ni trajalo dolgo, ko sem bil že notri. z denarjem in vplivom prideš povsod in to je nekaj kar sam imam. omenil pa bi samo še nekaj nisem tako zelo grozna oseba kot se sliši, znam biti precej zabaven in prijazen sploh pa zaščitniški toda moja srce le nima več smisla da bi koga sprejelo ker si tega en zasluži. zasluži si trpeti po tem kar se je zgodilo charlotte.

--------------------