bil je večer in tokrat ni bilo dvoma, kje in kako ga bo kaeyln nocoj preživela, sploh, ker jo je vse to kar je dajala skozi zadnje dni spravljalo ob živce. bilo je prav bedno. vedela je da umira, vedela je, da se približuje ura, ko je ne bo več in to s svetlobno hitrostjo. njej pa je bilo vseeno. vendar ne danes in ne tu. spravila se bo iz tega stanovanja ter preživela večer nekje zunaj. vsekakor bo to v nekem klubu, na eni zabavi, ki so se nocoj odvijale po vsem mestu. sonce je že zdavnaj zašlo, kar je bilo to v zadnjih dnevih že nekoliko redkost in po mestu so se že začele prižigati lučke, ki so od daleč izgledale le kot drobne svetle pikice. zelo lepo, a v tem trenutku popolnoma nepomembno. vsaj za kay, ki je sveže stuširana in zavita v kopalni plašč stala na balkonu in ogorek od pravkar pokajene cigarete ugasnila v steklenem pepelniku na manjši okrogli mizici. sostanovalec je odšel že zdavnaj pred njo in mogla se je v bistvu podvizati, da ne bo naletel nanjo, ko bo še čepela doma, ne da bi kam šla. naredila je dolg zavzdih, ki bi znal precej spominjal na tistega, ki je bil nabit z olajšanostjo ali kot da bi ti nekaj težkega padlo dol z ramen. kakšno breme natančno bi njej ta hip lahko padel dol, ni bilo znano, saj ji ta trenutek ni bilo prav nič hudega- če je na sploh povzela in zakrila levkemijo, ji ta trenutek ni bilo niti malo slabo. pravzaprav se ne bi mogla imeti bolje, čeprav so ljudje na splošno hlepeli po več in skoraj nikoli niso bili zadovoljni s tistim kar so imeli. to je bilo že povsem človeško. in tudi rjavolaska se ni pretirano razlikovala od ostale populacije- dokler ni zbolela. vedno je želela več in več, kar po svoje niti ni bilo nujno slabo. imela je cilje, načrte za prihodnost in vse, nato pa je vse, od a do ž, uničila ena sama novica- dejstvo, da boleha za levkemijo ter svet se je porušil kakor hišica iz kart. globoko je zavzdihnila ob misli na to. ni smela dovoli, da ji misel na to uniči vse skupaj. ne nocoj in ne ta večer. že lep čas je kar prekipevala je od energije in vznesenosti, saj se je odpravljala ven, žurat, sploh tu na karibih, kjer je bilo vse novo. odpravljala se je v optimus nightclub, precej znan in tudi ekskluziven nočni klub, kamor je zahajala večino populacije študentov in v bistvu tudi turistov. tam se je znašlo ljudi vseh vrst in družbenih slojev, nihče ni bil bolj ali manj pomemben, kar ji je bilo še posebej všeč. na živce so ji šli snobi z debelimi denarnicami, ki so mislila, da lahko vse dobijo. sicer je sama bila tudi dobro preskrbljena z denarjem, odkar je prišla v te kraje, vendar ni spadala v tak krog ljudi. no, ja nekako ji je bilo vseeno, dokler se ni našel kdo, ki se mu je zdelo, da je fino najedati. sicer pa si je bil kasneje povsem sam kriv, ker se je spravil nanjo. počasi je bil čas, da se spravi iz kopalnega plašča in se obleče v kaj bolj primernega. stopila je iz balkona v notranjost temnega stanovanja in vrata skrbno zaprla za seboj. v manj kot eni uri je bila urejena kot iz škatlice. v kratki oblekici in zraven še obvezne visoke pete, speta pričeska in make up. prepričana je bila, da bi se lahko kosala tudi s kakšno zvezdnico, saj ni izgledala prav nič slabše kot katerakoli izmed tistih žensk, ki se jih je dalo gledati na velikih platnih in malih ekranih. pravzaprav bi kaeyln dala roko v ogenj v prepričanju, da se ne samo ona in prav vsaka ženska lahko kosa z zvezdnicami. med njimi ni bilo kakšne bistvene razlike, le one so si našle poklic s katerim so postale znane skorajda po vsem svetu. vrsta pred odmevnim klubom je bila dolga, kot je lahko opazila, ko je stopila ven iz taksija, a se ob tem ni mrščila. preprosto se je postavila na rep vrste, ki pa se je na srečo razmeroma hitro premikala. kmalu je bila v notranjosti nabito polnega kluba in prav nič je ni motilo, da je sama in da se ni z nikomer zmenila. tudi sama si je znala narediti povsem dober žur in si najti družbo za tisto noč. plesišče jo je z vso močjo vabilo, a se je temu še malo uprla in se raje rahlo pozibajoč v bokih ob trenutnem komadu, do pulta in si naročila vodko. naslonila je brado na dlan ter se z komolcem oprla ob pult, preden je natakar prinesel- prvič se ji je zgodilo, da je bilo to prekleto hitro in kakor vsak normalen človek je ugriznila v vabo s tem in v minimalnem času vase zlila bog ve koliko vodk- oziroma toliko, da se ji je počasi začelo vrteti, kar pa je na njen obrazu zarisalo nasmeh. previdno je skočila iz barskega stolčka ter se mogla za trenutek prijeti za pult, da ni padla, nato se pa odpravila proti stranišču, še sama v bistvu ni vedela zakaj. pogled je za trenutek umaknila proti plesišču, vendar dovolj, da se je v nekoga zabila. »oh, oprosti, ni bilo na…« je že začela, ko se je nato le zazrla v osebo, v katero je zadela ter na njenem obrazu se je zarisal širok nasmešek. »filip!« je dejala namesto pozdrava, še vedno zadovoljna, da ga vidi. »kaj pa ti tu? in hja, oprosti še enkrat, res ni bilo namerno.«

zadovoljno se je nasmehnila, ko je dejal, da je opravičilo sprejeto. v trenutku je bilo pozabljeno vse, kar jo je prej pestilo- vključno z boleznijo in dejstvom, da je on pravzaprav njen profesor in da je pogovor, v nočnem klubu, nabito poln z ljudmi, ko ne moreš stati, ne da bi bil v njegovi tesni bližini in če je dodala še alkohol… kakorkoli, nikakor ni bila pametna ideja, da se spušča v ta pogovor z njim, vendar tiste vodke, ki jih je prej metala vase kakor za stavo, so ji tako ali drugače popolnoma preprečile kakšno pametno razmišljanje, o katerem sedaj tako ali tako niti namena ni imela pomisliti. zavedala se je, kako tesno pri njem je, sploh ko je prej hotel uloviti njeno ravnotežje in da bi bila več kot le pametna ideja, da se nekako izvije stran iz objema, vendar kaj ko še sama dobro ni vedela kaj se dogaja in hkrati ji je bilo tako prekleto vseeno za vse in posledično, je preprosto ostala na mestu kjer je- brez bilo kakšne slabe vesti, pač pa še vedno s tisto dobro voljo, katero so povzročale tiste vodke iz začetka večera. vsaj nekajkrat na teden so jo pač lahko videli nasmejano- in predvsem samo na dogodkih kot je bil ta. »nekaj takega kot jaz,« je dejala, nato pa skomignila. »razen, da jaz še nisem prišla do plesišča in če se ti tako ne bi mudilo na svež zrak, ki mi lahko dokazal svoje katastrofalno plesanje« se je nasmehnila, čeprav je vedela, da tega povabila v bistvu nikoli ne bi smela izreči, ne trezna, ne pijana, vendar kaj ko ji je bilo nocoj tako vseeno. ter če je bila iskreno si je nocoj celo želela njegove družbe. in morda je bila ravno ta razlog, da ni upoštevala svojih opozoril ter je preprosto bleknila tisto, pred čim bi morala prvo pomisliti ali celo naredila- vendar ja, danes ji je bilo popolnoma vseeno, čeprav je vedela, da bo jutri najbrž obžalovala. ampak kaj ko danes seveda ni mislila na posledice, ne še. ko je naenkrat stopil še bližje njej- kolikor je bilo to pač mogoče ter se po vrhu še sklonil proti njej je čutila, kako je za trenutek pravzaprav otrpnila, na njegove besede, če je pa sama pa je bila v tistem trenutku sposobna le prikimati, pa še to komaj. saj niti ni vedela, zakaj jo je to v tistem trenutku tako zmedlo, vendar nekako ni pričakovala njegove neposredne bližine in to je bilo tisto, kar ji je za trenutek- pravzaprav prijetno- zmedlo glavo. »več kot preveč je bilo vsega skupaj, ja« je priznala z nasmeškom na obrazu, kater je bil tam pogost predvsem v takšnih trenutkih, glede na to, da v drugih primerih ji je bilo pravzaprav že vseeno za vse, dobesedno vse- od a do ž. celo za dejstvo, da boleha za smrtno boleznijo, pri kateri nima posebno veliko možnosti za preživetje. sedaj pa… hja, iskreno na njo niti ni mislila in posledično je lahko končno imela en normalen večer- če je temu lahko rekla tako. »vendar naj bo,« je nato le sprejela ter se za trenutek z zadovoljnim nasmeškom zazrla vanj, nato ga pa prijela za roko. »pridi,« ga je povlekla za točen pult ter pomahala natakarju, ki je ravno hotel iti mimo njiju do naslednjega gosta. »vodka zame, in zanj…« je začela nato pa pomignila proti filipu. dobila je nič kaj preveč navdušen pogled natakarja, ki ji je dal jasno vedeti, da je teh imela za sabo že preveč, vendar ob tem se je na njenem obrazu zarisal zgolj nasmeh. vedela je, da bo vse skupaj prišlo za njo in to s hudim mačkom vendar ne bi ji moglo biti bolj vseeno kot ji je bilo. ko je natakar izginil se je zopet obrnila proti temnolascu. če bi bila ona sedaj opazovalec, ne bi nikoli uganila, da sta v bistvu profesor in študentka ali kaj podobnega ter v tem trenutku ji v bistvu niti ni bilo mar. nocoj je bil praktično vse prej kakor njen profesor. »ne vem, če je bila še ena pijača dobra ideja, že od tistih prej se mi pošteno vrti«j priznala ter se ob tem zasmejala. naslonila se je na točen pult, medtem ko je čakala da tista še ena runda, ki je niti smelo ne bi biti pride. prekleto, ta večer bo obžalovala.

zasmejala se je njegovim besedam ter odkimala z glavo. »prepričana sem, da nisi edin ter je polovica vaših sodelavcev tudi tu« je dejala, na njenem obrazu pa je bil še vedno nasmeh, nakar je pa za nekaj kratkih trenutkov izginil. »mimogrede, saj te oziroma vas ne moti, če vas tikam ali...?« se je končno opomnila pod vso to dozo alkohola, da je kljub vsemu še vedno njen profesor in če ga na predavanjih vika, kot je bilo potrebno, ga je mogoče morala tudi sedaj? no, saj res, da je že nekaj trenutkov preživela v njegovi družbi ter ji ni omenil, da ga bilo kaj moti, vendar kakorkoli- vprašati je vseeno morala, kajne? skomignila je ob besedah za plesišče. »saj je vedno tako. če res želiš plesati, moraš priti pošteno zgodaj ter imaš nekaj svojih trenutkov medtem ko pa kasneje… ah, saj sam vidiš kako je« je zmajala z glavo, saj je vedela, kako zmedeno je vse skupaj povedala, nato se pa zasmejala. pa saj sploh ni vedela zakaj, mogoče zgolj zato, ker ji je bilo pod vplivom alkohola vse preprosto smešno in posledično tudi ni vedela kaj govori ter kaj počne. tako ali drugače ji je bilo vseeno- tudi za dejstvo, da je trenutno pod poštenim vplivom alkohola v družbi profesorja osebno ter če bi le malo vklopila tisto logiko v njeni glavi, bi bilo več kot le jasno, da se zadeva ne bo dobro končala, vendar kaj ko je imela nocoj vse opozorilne lučke izklopljene. sicer bilo je več kot jasno, da se bo to na koncu izkazalo za ogromno napako, vendar kaj ko ji je bilo tako vseeno v tem trenutku, le želela je biti v njegovi družbi ter pustiti, da večer steče kakor pač bo, brez da bi ona kakorkoli posegala vmes s svojimi dvomi ter previdnimi potezami. ne nocoj, ne danes. »hej, hej, ne verjamem,« se je v hipu uprla okoli njegovih plesnih sposobnosti ter v navideznem uporu prekrižala roke na prsih, čeprav je nasmešek izkazoval ravno nasprotno, da jo stvar kljub vsemu le zabava. »kasneje boš to dokazal, hočeš, nočeš. enkrat lahko profesorji ustrežejo učencem, se ti ne zdi?« je dejala ter mu ob tem namenila kolikor se da nedolžen pogled, le da bi si potem zagotovila njegovo besedo. pa ne zato, ker bi ji bilo v bistvu do tega, da ga spravi z njo na plesišče, pač pa ker je preprosto hotela dokazat, da vse skupaj ni tako slabo, kot je on predvideval. no, že res, da je bolj vedel kot ona, vendar kljub vsemu, je bila prepričana, da temu ni bilo zares tako. saj ne da mu ni verjela, le verjela je v boljše sposobnosti, kot je on sam pravil, da jih ima. »oh, še zdavnaj ne. ravno nasprotno je- pozabim jih. boš rekel, da si me trezno kdaj videl tako dobre volje?« se ji je čez obraz zarisal tisti ogromni nasmešek, ki je bil že cel večer na obrazu. saj ne, da ji je le alkohol vzdigoval dobro voljo, vendar tudi on je bil razlog za nasmešek danes. saj ni vedela niti kaj je na njem, da je bila ob njegovi družbi naenkrat vsa sproščena ter si je- smešno- vendar vseeno prekleto bolj želela njegove bližine. vsak dotik, ko jo je malce prej ustavil, ko so se njegove roke znašle na njenih bokih ali le takrat, ko ga je prijela za roko ter zvlekla do točenega pulta, je bilo že nekaj, zaradi česar ji je postalo smešno toplo pri srcu. saj je vedela že prej, da ga ima mogoče le malce raje kakor profesorja, vendar je to vztrajno skrivala pred vsem, še pred samo sabo- dokler ni prišel ta trenutek, ko je bila povsem pod vplivom alkohola ter je bilo več kot logično, vsaj njej, da ji še zdavnaj ni le en navaden profesor ruščine- vse prej kot to, sploh nocoj. »plačana je bila, ne spodobi se, da jo spustim. poleg tega pa,« je dejala ter skomignila z rameni. »- še ena gor ali dol« je še dodala. ko sta se znašla pri točenemu pultu ter kasneje se je pred njo prikazala vodka, ki jo je prinesel natakar. brez obotavljanja je tudi še to zlila vase, čeprav je vedela, kako bodo vse te vodke, ki so pristale v njej danes, zjutraj prav grdo prišle za njo. naenkrat je preprosto imela občutek, da jo k jutru nikakor ni vleklo, sploh če bo res tako kot si je predstavljala. »tu se vsaj pozabi na vse, kar te muči čez dan« je priznala razlog njenega obiska, ob njegovih besedah pa odkimala z glavo. »s tem se boš ukvarjal zjutraj, sedaj pa pustiš dogodkom teči, tako kot hočejo sami« mu je na hitro razložila situacijo ter na obrazu se je zarisal zadovoljen nasmešek. točno tako- s posledicami se namerava ukvarjati naslednje jutro in ne sedaj, ne tu. »grem,« je očitno dokončno zapečatila usodo tega večera ter ga zopet prijela za roko, da ga ne izgubi na poti ter se počasi prebila čez množico, ob tem ignorirala udarce pod rebra, kolikor se je dalo, ko se je le končno znašla na svežem zraku. spustila je njegovo roko ter za hip obstala na mestu, da se je okolica pred njenimi očmi nehala vrteti, ob tem pa našla njegovo postavo, ki je ne daleč od nje se znašla na klopci ter z nasmeškom na obrazu, se je zavrtela na petah ter stopila tisti korak ali dva proti njemu, da bi se usedla poleg, ko ji je alkohol malce spodnesel tla pod nogami ter tako namesto, da bi pristala poleg njega na klopi ali preprosto ujela ravnotežje ali pa še kaj temu podobnega, je preprosto padla v njegovo naročje ali pa jo je on ujel pred nesrečnim padcem- bila je preveč pod vplivom alkohola, da bi se tega zavedala. dvignila je pogled proti njemu ter se nasmehnila, ko je ugotovila kako presneto blizu ji je ter da še kako prekleto dobro izgleda, ko ga je imela na takšni razdalji. »hvala, ker si me ujel.«

zamahnila je z roko. ni si ustvarila nekakšnega posebnega mnenja o njem, preprosto ga je imela za enega od povsem običajnih ljudi, pa čeprav je bil profesor. zanjo je bil le človek kot vsi ostali ter bilo ji je več kot jasno, da med njegove navade štela tudi obiskovanje klubov ter popivanje- kot je to počel vsak človek, ki je imel rad zabavo. »ne. vsak ima rad zabavo, kajne? povsem običajna stvar, ni razloga, da bi se vtis kakorkoli spremenil ali pokvaril« ga je znova zavrnila njegove besede. res se njeno mnenje o njem ni spremenilo in dvomila je tudi, da se bo po tem večeru. pri njem je preprosto bilo vse… tako drugače. pa saj niti sama ni vedela zakaj in kako, bilo ji je le jasno, da nanj ni mogla gledati kot na profesorja, sploh pa ne, po tem kaj se bo nocoj zgodilo ter kako se bo spremenil v njenih očeh, če se bo odvil katerih izmed možnih scenarijev, ki ga je imela v glavi. stresla je z glavo. prekleto, še vedno je bil njen profesor in več kot le pogovor, si sploh ni smela predstavljati, niti v sanjah ne. preprosto bo po tisti pijači odšla in to bo vse- le en kratek klepet med njima, o katerem bo ostal le bežen spomin. »vprašam zgolj iz formalnosti« je skomignila z rameni ter na obrazu se ji je ob tem za hip zarisala rdečica, ker je to res vprašala, vendar res ni hela izpasti kot povsem neolikana oseba, ki bi preprosto ga tikala, kljub temu da je bil njen profesor, zgolj zato, ker se ji je tako zazdelo- prekleto da ne, tega si brez njegovega dovoljenja, tako ali drugače ni mogla dovoliti, pa čeprav je bil očitno on več kot le proti temu, se vprašanju vseeno ni smela in ni mogla izogniti. le zadovoljno se je nasmehnila ob njegovih besedah, saj se je zavedala, da je bila malo prej le mogoče preveč vsiljiva ter se je v tem trenutku zopet počutila trapasto, vendar vse skupaj je skušala odgnati iz misli, ni bilo vredno da uniči ta večer. vendar kakorkoli, bil je le dokaz, da bi lahko pod vplivom alkohola najprej pomislila, preden je kaj butnila iz sebe, vendar očitno te sposobnosti tako ali drugače ni imela ali pa je ni bila zmožna uporabljati- v tem trenutku je najbrž veljala kar ena in druga stvar, kljub temu, da je vedela, da se bo jutri držala za glavo zaradi izrečenih besed. prekleto. njegovo naslednje vprašanje pa je morala priznati, da jo je ujelo nepripravljeno ter na njenem obrazu se je za trenutek zarisal neroden nasmešek, ko ni vedela, kako bi odgovorila na njegove besede, nato se pa potrudila, da je tisti del misli, ki jo je opozarjal na to, kdo je pred njo izklopil ter na njenem obrazu ni bilo več sledu o tem, da ji je za trenutek postalo nerodno ob njegovem vprašanju. »si želiš, da je tvoja prisotnost kriva za mojo dobro voljo?« je dejala z nasmeškom na obrazu, čeprav sta odgovor mogoče le poznala oba- več kot le kriva je bila za njeno dobro voljo. iskreno je bila več kot le srečna, da se je nekaj minut nazaj zabila vanj ter je bila tako- zopet na srečo- obtožena na njegovo bližino, kateri se pa nocoj v bistvu prav za nič ne bi odrekla. »bežiš pred njimi, sedaj te pa ena izmed njih okupira sredi nočnega kluba« je dejala z navideznim sočutjem do njega, čeprav ji je bilo iskreno več kot le všeč, da se je znašla v njegovi bližini, kar pa je bilo popolnoma že jasno od prej. na njem je bilo preprosto nekaj, kar ni mogla spregledati, ne več. »v bistvu imaš prav… nekoč sem na profesorje gledala popolnoma drugače, tu se pa zavedam, da pravzaprav smo skoraj na isti ravni- če odštejemo dejstvo okoli profesorjev in učencev. namreč nikoli si nisem mislila, da se bom znašla v takšni situaciji, sploh pa da bom pod vplivom alkohola klepetala s tabo, v klubu« je priznala, vendar nasmešek na obrazu jo je izdal, da ji je bila situacija prav prijetna, kljub temu, da bi se že zdavnaj mogla izogniti njemu in njegovi bližini, sploh glede na to, kam je vse skupaj peljalo- vendar prekleto, še vedno ji je bilo popolnoma vseeno, zares vseeno za vse, kar se zgodi nocoj. ni se zavedala, kdaj je spila tisto pijačo, se prebila skozi ljudi ter kar je bilo najpomembnejše- v bistvu pristala v njegovem naročju. vendar kakorkoli je bilo, morala je priznati, da ji je bilo tam malce preveč všeč ter da najbrž v tem trenutku niti ni hotela biti na drugem kraju, kot tako tesno privita k njemu, kljub temu, da se je zavedala, kako huda napaka je vse skupaj. nasmehnila se mu je ob odgovoru, ob njegovih naslednjih besedah pa je za trenutek se zamišljeno zazrla vanj, kakor da hoče ugotoviti, kaj točno se mu podi po glavi, vendar po neuspelem poskusu se je le nasmehnila. »in kaj tako prepovedanega se ti podi po glavi, filip?« je dejala ter glavo ob tem narahlo nagnila v stran, medtem ko se je zavedala, kako prekleto ji je bilo všeč, ko se je njegova roka znašla bližje njenemu obrazu ter umaknila temen pramen las. »morala bi, kajne?« je dejala ter namesto, da bi v bistvu kaj naredila, je le pomaknila svojo glavo bližje k njemu, tako da se je naenkrat z čelom dotikala njegovega. »in kaj če tega ne naredim? in kaj če naredim…« je dejala ter za trenutek pustila, da je tišina legla med njiju, medtem ko so bile njune ustnice naenkrat le nekaj milimetrov narazen. »to?« je dokončala stavek ter vedela, da bo vse skupaj še tako prekleto dolgo obžalovala, vendar svoje ustnice je narahlo pritisnila na njegove ter ga poljubila, čez nekaj trenutkov pa se je zopet umaknila od njega, za tistih nekaj milimetrov ter se zazrla v njegove oči, v pričakovanju njegovega odgovora, mogoče celo potrdila, da s tem ni nič narobe, čeprav je vedela, da je vse prej kot to.

namuznila se je ob njegovem odgovoru, ki pa tako ali tako ni bil daleč od resnice, pravzaprav je z njim tako ali drugače zadel v polno, le da ni vedela, ali mu je to pametno priznati. vendar ko je za trenutek dvignila pogled proti njemu, k njegovim očem je bilo kakor da nima več niti najmanjšega pomisleka, da mu brez težav prizna, da je nocoj on razlog za njen smeh. smešno, vendar očitno je bil lahko ravno en pogled dovolj, da je preprosto uničila vse dvome in odlašanje pri besedah, ki so jasno ponazorile njeno že nevarno veliko naklonjenost proti njemu, vendar kaj ko preprosto srcu ni mogla ukazovati ter pri dejstvu, da so se čustva, za katera je vedela, da obstajajo, vendar jih je trdno skrivala v sebi čedalje večja in ravno tega se je po eni strani bala, sploh ko se je spomnila kdo je v resnici. vendar ne ta večer, ne sedaj, se ni imela namena obremenjevati s tem. ni bil čas za to, ne še. tako da se je v naslednjem trenutku preprosto z nasmeškom zazrla vanj. »mogoče pa tvoja želja ravno ni zadetek v prazno,« je sprva dejala ter narahlo nagnila glavo na stran, njene ustnice so se pa ukrivile v nasmešek. »si razlog za moj še večji nasmešek« je priznala ter mogoče se je na njenem obrazu ob tem zopet zarisala rdečica, vendar res ji ni bilo tako prekleto mar za to v tem trenutku, pravzaprav je bila vse skupaj popolnoma nepomembna stvar. »vem. vendar še vedno se ne morem prisiliti, da bi odkorakala stran« je priznala ter ob tem sklonila pogled in se ugriznila v ustnico. več kot bolje bi bilo, če bi se v bistvu prisilila, da bi se vstala iz njegovega naročja ter preprosto odkoraka iz njegove bližine, vendar kaj ko še vedno nič od tega ni bila sposobna, ne zares. »«ni zares umaknila nasmeška iz obraza, ko je dejal, da stvar ni smešna, le malce manjši je bil ob vsem skupaj, izginil pa tako ali tako ni, kot že cel večer in tudi v tem trenutku ni. »mogoče bi mi bilo pa všeč,« se je zopet namuznila ter narahlo nagnila glavo. oh, saj bi lagala če bi dejala, da ji ni bil všeč njegov dotik, pravzaprav ji je bila nocoj všeč vsaka stvar, ki jo je naredil ter to jo je po eni strani tako prekleto strašilo, vendar zopet ne toliko, da bi se odmaknila od njega. prekleto da ne, imela je ravno obraten občutek- čedalje bolje se je počutila v njegovi bližini, čeprav je morala priznati, da ji je ta vedno ugajala. in zopet ena opozorilna lučka, za katero se ni menila- ne bi ji smelo biti toliko do njega, nikakor, sploh če se je spomnila, da je v bistvu profesor osebno. zopet se ji je na obrazu zarisal nasmešek, ko je zanjo ponovil zadnjo besedo, preden so se njene ustnice dotaknile njenih. bila je sicer prepričana, da bo to obžalovala zjutraj, vendar nikoli ne bi tega trenutka vzela nazaj. bilo je kot… pa saj niti ni znala opisati svojih občutkov, vedela je le, da je po dolgem času zopet občutila srečo. ko pa je nato spregovoril njeno ime se je odmaknila še za nekaj milimetrov o njega, toliko da se je lahko zazrla vanj, prepričana, da jo bo opozoril da je bila vse skupaj napaka, vendar ko je namesto tega dobila povraten poljub. z rokami je zaobjela njegov obraz, medtem ko je sledil poljub, skoraj popolno nasprotje tistega prej, brez previdnosti kot tisti prej in z pošteno večjo mero strasti. ni vedela koliko časa je trajalo, ko se je v bistvu odmaknil od nje, njene roke, ki so pa medtem že pristale za njegovim vratom, pa so počasi zdrsele na ramena ter jih nato umaknila v svoje naročje. »lahko odidem, če hočeš« mu je ponudila eno od možnih rešitev ter se zazrla direktno v njegove oči. vedela je, da ji je na obrazu jasno pisalo, da si ona tega ne želi, vendar bo storila, če bo on tako želel, brez obotavljanja. »lahko pa odideš z mano,« je nato ponudila še drugo možnost ter pomignila proti klubu. bilo je jasno, da je bilo tu definitivno preveč oči ter če bi kdo v njiju pravzaprav spoznal profesorja ter študentko, zadeva definitivno ne bi bila tako nedolžna. medtem pa možnost, da se umakneta v notranjost kluba je bila definitivno boljša, čeprav je vedela, da bi bila odločitev, da ostane v njegovi bližini velika napaka.

skomignila je z rameni ob njegovih besedah, da noče, da odide ter njene ustnice so se ukrivile, ko je dejal, da bi šel z njo. res se je bila že pripravljena vstati ter ga potegniti za sabo v klub, ko pa so jo njegove naslednje besede zopet pribile na trdna tla. za trenutek ali dva se je le tiho zazrla v njegov obraz, ne vedoč kaj točno išče, kaj želi videti na njem, nato pa le pokimala. imel je prav. že sama je vedela, da ima prekleto prav, to sta se v bistvu tako ali tako zavedala oba, le da ona ni bila tako prekleto pozorna na svojo opozorilno lučko v njeni glavi. vedela je sicer, da je tam in jo tam tudi pustila brez da bi se posebej ukvarjala z njo, medtem ko je bilo pri njem več kot očitno drugače in niti ni vedela ali naj to šteje za dobro ali slabo stvar. no, v glavi je definitivno štela za dobro, saj je vedela, da se ta večer sploh zgoditi ne bi smel, vendar kaj ko jo je ob vsemu temu le še bolj stiskalo pri srcu ter imela je občutek, kakor da se bo zdaj, zdaj razpadlo na koščke. pokimala je na njegove besede, kot otrok, ki uboga na vsako besedno, ob tem se pa vztrajno izogibala njegovem pogledu, ko je naenkrat čutila, da so se ji solze začele nabirati v očeh, njen vid pa je postal meglen. stisnila je ustnice skupaj ter iskreno se je res naenkrat počutila popolnoma odveč tu, sploh ker je preprosto uničila ves večer. prekleto kaeyln. »nisem hotela uničiti vsega,« je po tiho zamrmrala, ne vedoč če jo v bistvu sliši, vendar mogoče je bilo vseeno bolje, če zadeve vseeno niso prišle do njega. dobesedno se je počutila trapasto, prav zaradi vsega kar se je zgodilo, hkrati pa tudi zaradi tega, ker je naenkrat pustila, da so jo čustva prevzela- medtem ko se jim je ponavadi več kot očitno upirala, v zahvalo pa so bila sedaj z več kot dvojno mero tu. prekleto. vstala se je ter roke prekrižala na prekrižala na prsih ter kljub temu, da jo je imel še vedno v svojem prijemu ter je bila s tem v njegovi neposredni bližini, se je še vedno izogibala stika z njegovimi očmi, roke pa je kljub vsemu obdržala varno pri sebi. zakaj? saj še sama ni vedela, le imela je občutek, da bi vsak drugačen gib nekako uničil situacijo, kolikor jo je bilo še možno ali pa jo speljal v popolnoma napačno smer. »saj sem… v redu,« se je za trenutek uprla, vendar le z besedami, navsezadnje je vseeno stopila proti cestišču. sledi o tistemu dekletu, ki se je še malo prej lahko iz srca smejalo, preprosto ni bilo več. le ena najmanjša stvar, ji je lahko večer obrnila v najboljšega do sedaj, ali najslabšega. in očitno bo tega kljub vsemu lahko štela za tiste vmes- z odličnim začetkom in tistim koncem, ki bo uničil vso zadevo ter povzročil, da si bo želela, da se vse skupaj niti zgodilo ne bi. na njegove naslednje besede je zopet le prikimala, češ da tako ali drugače razume celotno situacijo, čeprav je mogoče ravno ni. vendar kakor da je imela se pravico kakororkoli pritoževati? imel je prav in to je morala sprejeti tako ali drugače- na zunaj to ni bilo težko, medtem ko je vedela, da jo bo v sebi mučilo še nekaj dni ali celo dlje. ko jo je poklical po imenu se je končno le zazrla navzgor proti njemu ob njegovih besedah pa le skomignila z rameni. »nimaš se za kaj opravičevati,« je dejala ter zopet umaknila pogled, ko pa jo je poljubil na čelo, pa je stisnila ustnice skupaj ter za trenutek zaprla oči. »saj nisi ti kriv,« je še dodala. iskreno je bila njena krivda tako ali drugače, vse kar se je dogajalo zunaj- od tega da je padla v njegovo naročje, zaradi lastne nestabilnosti, do tega, da ga je v bistvu poljubila- na kratko, nič od celotne zadeve se tako ali drugače ne bi smelo zgoditi, imel je prav. in če bi se kdo moral opravičiti, bi se morala ona in nihče drug. ni vedela, koliko dolgo sta stala tam v popolni tišini ter so se ji po glavi odvijali dogodki te noči, ko se je v bistvu pripeljal taksi. odprla je vrata, pripravljena, da vstopi notri, nakar je še enkrat namenila pogled proti njemu, zavedajoč se, da bo očitno res ostal tu, čeprav njegove takratne besede, da je taksi naročil le za njo, ni preslišala- le želela, si je, da bi si premislil, vendar očitno do tega ni prišlo. »ti oprosti meni, nisem hotela vsega uničiti. žal mi je,« je zamrmrala ter kljub vsemu se prisilila k nekakšen nasmešku, ki pa je očitno bil vse več kot to ter se končno sedla v taksi ter povedala naslov vile. za trenutek se je še zazrla skozi okno proti njem, predno je taksi odpeljal- mogoče bo res vodka prišla za njo naslednji dan, vendar ne toliko, da ji bo zbrisala vse spomine tega dne. in mogoče bi bilo ravno tisto najboljše- da vse skupaj zbriše, čeprav je vedela, da ji to nikoli ne bo zares uspelo. ne potem sedaj.