Še tretjič je pogledal na svojo ročno uro in zavzdihnil sam pri sebi. Resno se je spraševal zakaj točno je sploh počel to, kako se je znašel v tem položaju in zakaj je na sredo zvečer hodil po ulicah proti njeni sobi. Noah nikoli ni bil najbolj družaben človek, in če bi kdo njegovim prijateljem v srednji šoli dejal da bo svoje noči preživljal v družni neverjetne svetlolaske, in to že skoraj proti svoji volji, nihče tega nikoli nebi verjel. A znašel se je v točno taki situaciji, ko je z steklenico penine v roki hodil proti sobici kjer je stanovala Catalina. Pa kaj če je dopolnil petindvajset let, to menda ni tak monumentalen dosežek da ga bi bilo treba slaviti s penino in celonočno žurko kot je napovedala njegova prijateljica, ali pač? Od trenutka ko sta se spoznala je Noah spoznal da je preprosto najbolje da se ji popolnoma prepusti in zaupa njenim občutkom, mnenju in idejam saj ga je to navadno pripeljalo do čudovitih spominov in nepozabnih noči. No, tudi nekaterih noči ki se jih ni spomnil, a to je bila že druga zgodba. Ni se pretirano obremenjeval s svojim videzom, nase je navlekel stare sprane kavbojke, ki so se že rahlo trgale na kolenih, karirasto srajco ki jo je zavihal na komolcih in svoje kratke temne lase s prsti počesal nazaj. Res so postajali že malce dolgi in bili so potrebni novega striženja – a to so bile malenkosti na katere je Noah res rad pozabljal in spregledal, kaj šele da bi to storil predčasno.

Globoko je zavzdihnil pred vhodom v poslopje, kot da bi se pripravljal na obisk pri zobozdravniku čeprav je vedel da so vsi ugovori zdaj brez pomena. Niti ni vedel zakaj se je večeru tako upiral, vedel je da se bo na koncu koncev neizmerno zabaval, a hkrati je tudi vedel da je bil ta 'oh ne nočem, daj no pridi' odnos ki sta ga imela pol zabave. Catalina bi verjetno padla s stola če bi Noah kar s prve privolil na zabavo. Njegov čut za orientacijo nikoli ni bil ravno odličen in zato je potreboval dobrih deset minut da je končno našel pot do njene sobe, a ko je bil enkrat tam je skoraj brez obotavljanja potrkal in počakal da so se vrata na stežaj odprla. Ko se je pojavila pred njim mu je še vedno vzela sapo, kot prvič ko jo je ugledal v sobi polni ljudi na eni izmed zabav ki jo je priredil skupni prijatelj njunih skupnih prijateljev. Dolgi svetli lasje ki so v kodrih padali okrog njenega ljubkega obraza, nasmeh ki mu je še vedno pospešil utrip… Ni vedel kaj točno je bilo na njej da ga je tako pritegnilo, a trajalo je kar nekaj časa da ni bil več kot živčen petošolček okrog nje. Verjetno je pomagalo dejstvo da je tako pogumno pristopila k njemu tisti prvi večer, da sta se zapletla v pogovor in je Noah kar hitro potlačil kakršnekoli misli o njej kot samo prijateljico. »Hej..« Stopil je naprej in ji pritisnil poljub na lice – še ena izmed stvari za katere je mislil da jih nikoli ne bo počel in se razgledal po prostoru, kjer se je že nekajkrat znašel. »Hvala za to povabilo danes, čeprav se mi res ni dalo iz postelje.« Je zamrmral in se počil na kavč. Uradna zabava za njegov rojstni dan bo naslednji teden, a Cat mu je strogo povedala da nihče nebi smel biti sam za svoj rojstni dan, in zdaj se je znašel tu. Ko je ugotovil da v roki še vedno stiska steklenico penine je po hitrem postopku spet vstal in se ji pridružil v kuhinji. »To sem našel v hladilniku, da lahko začneva večer…«