restless hearts
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava
james, kaeyln diana Welcome si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
james, kaeyln diana Newsoblačno, sneži, -8°C
november 2012
james, kaeyln diana 0920100604102245907337
james, kaeyln diana Staff james, kaeyln diana Ana
james, kaeyln diana Claudia
james, kaeyln diana Tamara
james, kaeyln diana Tams
james, kaeyln diana Eva
james, kaeyln diana Otm no one at the moment!
james, kaeyln diana Affzasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share
 

 james, kaeyln diana

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
valerie raveneto
valerie raveneto


Število prispevkov : 91
Age : 29
Kraj : verona, italy
italy

james, kaeyln diana Empty
ObjavljaNaslov sporočila: james, kaeyln diana   james, kaeyln diana EmptyPon Jun 25, 2012 11:14 pm

    KAEYLN DIANA JAMES
    "she walked by the ocean,
    and waited for a star to carry her away."
    [Only admins are allowed to see this image]
    once upon a time i was a snow white too you know

    FULL NAME kaeyln diana james
    GENDER babe
    NICKNAMES kay or just kaeyln
    AGE twenty
    HOMETOWN, STATE london, uk
    GROUP participants
    POSTGRADUATE/JOB student of english literature
    SEXUALITY heterosexual
    PLAYED BY the loveliest crystal reed.<3

    --------------------
    HI I'M KAEYLN AND THIS IS ME:
    »this is our decision, to live fast and die young. we've got the vision, now let's have some fun.«
    sploh se ne spomnim kdaj sem to pesem slišala, a od takrat naprej je ostala vtkana v mojem spominu, in vsakič ko sem postavljena pred odločitev se mi zavrti pred očmi, sploh zadnji dve besedice v stavku. zakaj? mogoče izveste potem. obstaja pa dejstvo, da ima samo eno življenje, samo eno. izkoristi ga, čeprav se izteka, čeprav si z vsako sekundo bližje smrti. le ne vem, če bom lahko. verjetno je bilo to, to kar me je hotela naučiti moja mama. ime ji je bilo angela in rojena je bila v barker streetu, v londonu, v ulici kjer naj bi živel sam sherlock holmes. razen tega v njej ne najdete nič kaj posebnega, razen kopico turistov, ki se vsakodnevno podijo po londonu. moja mama je tam tudi odraščala in se zaljubila v mojega očeta, ko sta se zagledala na ulicah oxforda – tudi on je bil tam domačin. john, kakor mu je bilo ime, in vedno mi je razlagala kako je bila to ljubezen na prvi pogled, nekaj kar jaz še vedno čakam da se zgodi meni. mami je od svoje družine podedovala majhno a precej uspešno knjigarno zato se je oče preselil k njej v barker street, kjer sta živela skupaj, se poročila in imela mene. oče je bil po poklicu električar, in tako se je vozil naokrog, in delal z doma. osem let sta živela popolno življenje. imela sta mene, njuno ljubko črnolaso deklico, svoj majhen dom in živela sta svoje sanje. ko sem imela devet let me je iz spanja zbudila babica, ki me je pazila tisto noč ko sta mami in oči šla v gledališče in mi v solzah povedala da morava v bolnišnico, saj sta bila v prometni nesreči. mislim da sem se takrat prvič zavedela da je nekaj narobe z mano, saj so vsi okrog mene jokali, jaz pa sem otopelo sedela na klopi. zdravniki in psihologi so rekli da je bil to šok, a jaz preprosto nisem čutila… ničesar. po tistem dobrih nekaj leti preprosto nisem spregovorila z nikomer, sedela sem za mizo, risala po zvezku in poslušala stare vinilske plošče, ki mi jih je babi dovolila prinesti s sabo. enkrat tedensko so me poslali k otroškemu psihologu, ki je skušal ugotoviti kaj točno se dogaja z mano, zakaj ne govorim, ali je to emocionalna blokada, a jaz sem vedela da z mano ni nič resnega narobe. preprosto nisem imela nobenega razloga da bi z ljudmi komunicirala. potopila sem se v čudovite knjige ki so me sprejele vase brez vprašanj kaj je narobe z mano, potem pa se nekega jutra zbudila odšla v jedilnico in vprašala babi kaj je za zajtrk. ta me je skoraj z grozo opazovala kako sem popolnoma mirno sedla za mizo in pojedla moje palačinke, ji namenila nasmešek, jo poljubila v slovo potem pa odšla v šolo. o teh letih mojega življenja nismo nikoli govorili, in spet sem postala ljubka rjavolaska s pentljo v laseh, katere največja skrb je bila domača za matematiko. od takrat naprej se je večkrat zgodilo da sem za več časa ostala tiho, nekaj kar si še zdaj ljudje ne znajo razložiti, a nikoli nisem imela želje da bi se pojasnjevala. vsem, ki so me prvič videli sem se še pred kratkim najbrž zdela kot popolnoma običajna dvajsetletnica – z dobrimi prijatelji, nekaj propadlih zvez, študij ki me veseli in ljubečo družino ki me pričaka med prazniki. rada sem se zabavala, hodila ven, brala knjige, poslušala glasbo in potovala. včasih je bilo tako. potem pa… še vedno se spominjam dni, ko pa niso bili več drugi center šokantne novice, pač pa jaz. spominjam se zdravnika, ki je prišel iz ambulante (prisežem, da me je po pristopu takoj spomnil na wilsona), z malce zmedenim, vendar hkrati žalostnim pogledom, sploh ko se je zazrl vame. nisem si mislila, ne zares, da se mi bo takrat zasukalo življenje za tristo šestdeset stopinj. vendar ko je začel govoriti ter omenil, da imam levkemijo, sem obstala kot pribita. vedela sem, da je rak, vedela sem, da je resno, vendar še vedno sem stala tam, znova povsem otopela- kot takrat, ko sta umrla starša. naenkrat sem zopet postala nenavadna deklica, ki rada sedi pred hišo in strmi v oblake cel dan, ne da bi se odzvala na korake, poglede. vedno jo vedno najdem, ko se zazrem vase v ogledalu in zagledam ogromne rjave oči, ki so bile včasih mamine ali pa moje košate rjave lase, ki sem jih dobila od očeta- vedoč, da bo vse to kmalu le še pepel. včasih mi je težko ko zaprem oči in se skušam spomniti njunih obrazov, in to postaja težje in težje, ali pa ko se skušam spomniti natančnega vonja mamine bluze- mogoče ju sedaj, ko umiram, zares potrebujem ob sebi. strah me je, bojim se zadev na drugi strani. ko sem bila mlajša sem ure in ure sedela na postelji in strmela v njuno fotografijo in se skušala pripraviti do tega da bi jokala. da bi čutila to žalost, jezo in obup na življenjem, usodo, vesoljem ali kakorkoli že hočete temu reči, a občutek nikoli ni prišel. samo strmela sem v njune obraze, si ju skušala priklicati a vedno ostala samo s sliko dveh tujcev. seveda, spomnila sem se srečnih trenutkov v mojem življenju, kako sem se prvič peljala s kolesom, aplavza mojega očeta in okusa sladoleda ki sem ga dobila kasneje. a nisem in nisem mogla najti te povezave do njiju ki bi jo morala občutiti. o tem nisem nikoli govorila z nikomer, niti z mojo babi ne, in dvomim da tudi kdaj s kom bom. in tako je tudi sedaj. umrla bom, to je dejstvo. in prekleto hitro. vendar… delujem kot da mi ni mar. mi res ni? ne vem, ne znam odgovoriti na to vprašanje. vse kar čutim je, da me je strah. ne bolečine, ne jeze, le strah. ta prekleta osebnost zmede toliko stvari. moja otopelost je tudi razlog med drugim, zakaj nikoli nisem uspela biti v zvezi dlje kot nekaj tednov. fant mi je bil všeč, simpatičen, prijazen a ko sem ga videla v meni ni vzbudil nikakršnega občutja, bila sem preprosto… prazna. težko bi rekla da imam kaj resnično rada, a všeč mi je vonj po pomladi, jutranja kava, sončni vzhod in vonj po dojenčkih, čeprav jaz svojega nikoli ne bom držala v rokah. bolezen mi je vzela vse. kot vsi ostali sem tudi sama imela svojo 'divjo preteklost', katera je ostala za mano, takoj ko sem izvedela za bolezen in tista kaeyln, ki ne pozna občutkov, se je vrnila. in bojim se je, bojim se prihodnosti. edino čustvo, ki ga še poznam je strah- pred samim sabo in prihodnostjo.
    in zakaj sem tu? da se odpočijem od vsega, da na prazno upanje domačim pridem k sebi in upam, da preživim, da izkoristim svoje nadpovprečno znanje. vendar iskreno... ta stvar, me bo samo še bolj zmedla. verjamite, potovanje na karibe, pred smrtjo, ni tisto, kar si želite.
    --------------------
    YOUR NAME klavdija
    HOW OLD ARE YOU 8teen
    HOW LONG TO YOU ROLEPLAY about 5 years
    RPG EXAMPLE
    Spoiler:


    but today i'm only a human with a name
Nazaj na vrh Go down
 

james, kaeyln diana

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

 Similar topics

-
» kaeyln's profile
» garden (kaeyln & filip)

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year :: opisi-