valerie raveneto
Število prispevkov : 91 Age : 29 Kraj : verona, italy
| Naslov sporočila: james, kaeyln diana Pon Jun 25, 2012 11:14 pm | |
| KAEYLN DIANA JAMES "she walked by the ocean, and waited for a star to carry her away." [Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME kaeyln diana james GENDER babe NICKNAMES kay or just kaeyln AGE twenty HOMETOWN, STATE london, uk GROUP participants POSTGRADUATE/JOB student of english literature SEXUALITY heterosexual PLAYED BY the loveliest crystal reed.<3
-------------------- HI I'M KAEYLN AND THIS IS ME: »this is our decision, to live fast and die young. we've got the vision, now let's have some fun.« sploh se ne spomnim kdaj sem to pesem slišala, a od takrat naprej je ostala vtkana v mojem spominu, in vsakič ko sem postavljena pred odločitev se mi zavrti pred očmi, sploh zadnji dve besedice v stavku. zakaj? mogoče izveste potem. obstaja pa dejstvo, da ima samo eno življenje, samo eno. izkoristi ga, čeprav se izteka, čeprav si z vsako sekundo bližje smrti. le ne vem, če bom lahko. verjetno je bilo to, to kar me je hotela naučiti moja mama. ime ji je bilo angela in rojena je bila v barker streetu, v londonu, v ulici kjer naj bi živel sam sherlock holmes. razen tega v njej ne najdete nič kaj posebnega, razen kopico turistov, ki se vsakodnevno podijo po londonu. moja mama je tam tudi odraščala in se zaljubila v mojega očeta, ko sta se zagledala na ulicah oxforda – tudi on je bil tam domačin. john, kakor mu je bilo ime, in vedno mi je razlagala kako je bila to ljubezen na prvi pogled, nekaj kar jaz še vedno čakam da se zgodi meni. mami je od svoje družine podedovala majhno a precej uspešno knjigarno zato se je oče preselil k njej v barker street, kjer sta živela skupaj, se poročila in imela mene. oče je bil po poklicu električar, in tako se je vozil naokrog, in delal z doma. osem let sta živela popolno življenje. imela sta mene, njuno ljubko črnolaso deklico, svoj majhen dom in živela sta svoje sanje. ko sem imela devet let me je iz spanja zbudila babica, ki me je pazila tisto noč ko sta mami in oči šla v gledališče in mi v solzah povedala da morava v bolnišnico, saj sta bila v prometni nesreči. mislim da sem se takrat prvič zavedela da je nekaj narobe z mano, saj so vsi okrog mene jokali, jaz pa sem otopelo sedela na klopi. zdravniki in psihologi so rekli da je bil to šok, a jaz preprosto nisem čutila… ničesar. po tistem dobrih nekaj leti preprosto nisem spregovorila z nikomer, sedela sem za mizo, risala po zvezku in poslušala stare vinilske plošče, ki mi jih je babi dovolila prinesti s sabo. enkrat tedensko so me poslali k otroškemu psihologu, ki je skušal ugotoviti kaj točno se dogaja z mano, zakaj ne govorim, ali je to emocionalna blokada, a jaz sem vedela da z mano ni nič resnega narobe. preprosto nisem imela nobenega razloga da bi z ljudmi komunicirala. potopila sem se v čudovite knjige ki so me sprejele vase brez vprašanj kaj je narobe z mano, potem pa se nekega jutra zbudila odšla v jedilnico in vprašala babi kaj je za zajtrk. ta me je skoraj z grozo opazovala kako sem popolnoma mirno sedla za mizo in pojedla moje palačinke, ji namenila nasmešek, jo poljubila v slovo potem pa odšla v šolo. o teh letih mojega življenja nismo nikoli govorili, in spet sem postala ljubka rjavolaska s pentljo v laseh, katere največja skrb je bila domača za matematiko. od takrat naprej se je večkrat zgodilo da sem za več časa ostala tiho, nekaj kar si še zdaj ljudje ne znajo razložiti, a nikoli nisem imela želje da bi se pojasnjevala. vsem, ki so me prvič videli sem se še pred kratkim najbrž zdela kot popolnoma običajna dvajsetletnica – z dobrimi prijatelji, nekaj propadlih zvez, študij ki me veseli in ljubečo družino ki me pričaka med prazniki. rada sem se zabavala, hodila ven, brala knjige, poslušala glasbo in potovala. včasih je bilo tako. potem pa… še vedno se spominjam dni, ko pa niso bili več drugi center šokantne novice, pač pa jaz. spominjam se zdravnika, ki je prišel iz ambulante (prisežem, da me je po pristopu takoj spomnil na wilsona), z malce zmedenim, vendar hkrati žalostnim pogledom, sploh ko se je zazrl vame. nisem si mislila, ne zares, da se mi bo takrat zasukalo življenje za tristo šestdeset stopinj. vendar ko je začel govoriti ter omenil, da imam levkemijo, sem obstala kot pribita. vedela sem, da je rak, vedela sem, da je resno, vendar še vedno sem stala tam, znova povsem otopela- kot takrat, ko sta umrla starša. naenkrat sem zopet postala nenavadna deklica, ki rada sedi pred hišo in strmi v oblake cel dan, ne da bi se odzvala na korake, poglede. vedno jo vedno najdem, ko se zazrem vase v ogledalu in zagledam ogromne rjave oči, ki so bile včasih mamine ali pa moje košate rjave lase, ki sem jih dobila od očeta- vedoč, da bo vse to kmalu le še pepel. včasih mi je težko ko zaprem oči in se skušam spomniti njunih obrazov, in to postaja težje in težje, ali pa ko se skušam spomniti natančnega vonja mamine bluze- mogoče ju sedaj, ko umiram, zares potrebujem ob sebi. strah me je, bojim se zadev na drugi strani. ko sem bila mlajša sem ure in ure sedela na postelji in strmela v njuno fotografijo in se skušala pripraviti do tega da bi jokala. da bi čutila to žalost, jezo in obup na življenjem, usodo, vesoljem ali kakorkoli že hočete temu reči, a občutek nikoli ni prišel. samo strmela sem v njune obraze, si ju skušala priklicati a vedno ostala samo s sliko dveh tujcev. seveda, spomnila sem se srečnih trenutkov v mojem življenju, kako sem se prvič peljala s kolesom, aplavza mojega očeta in okusa sladoleda ki sem ga dobila kasneje. a nisem in nisem mogla najti te povezave do njiju ki bi jo morala občutiti. o tem nisem nikoli govorila z nikomer, niti z mojo babi ne, in dvomim da tudi kdaj s kom bom. in tako je tudi sedaj. umrla bom, to je dejstvo. in prekleto hitro. vendar… delujem kot da mi ni mar. mi res ni? ne vem, ne znam odgovoriti na to vprašanje. vse kar čutim je, da me je strah. ne bolečine, ne jeze, le strah. ta prekleta osebnost zmede toliko stvari. moja otopelost je tudi razlog med drugim, zakaj nikoli nisem uspela biti v zvezi dlje kot nekaj tednov. fant mi je bil všeč, simpatičen, prijazen a ko sem ga videla v meni ni vzbudil nikakršnega občutja, bila sem preprosto… prazna. težko bi rekla da imam kaj resnično rada, a všeč mi je vonj po pomladi, jutranja kava, sončni vzhod in vonj po dojenčkih, čeprav jaz svojega nikoli ne bom držala v rokah. bolezen mi je vzela vse. kot vsi ostali sem tudi sama imela svojo 'divjo preteklost', katera je ostala za mano, takoj ko sem izvedela za bolezen in tista kaeyln, ki ne pozna občutkov, se je vrnila. in bojim se je, bojim se prihodnosti. edino čustvo, ki ga še poznam je strah- pred samim sabo in prihodnostjo. in zakaj sem tu? da se odpočijem od vsega, da na prazno upanje domačim pridem k sebi in upam, da preživim, da izkoristim svoje nadpovprečno znanje. vendar iskreno... ta stvar, me bo samo še bolj zmedla. verjamite, potovanje na karibe, pred smrtjo, ni tisto, kar si želite.
-------------------- YOUR NAME klavdija HOW OLD ARE YOU 8teen HOW LONG TO YOU ROLEPLAY about 5 years RPG EXAMPLE - Spoiler:
»in potem si sebičnost drznejo uvrstiti med greh, čeprav sami niso nič boljši« je zamrmrala, medtem ko je v sebi gorela od jeze. bila je tako neizkušena kar se teh reči tiče, vendar hkrati je vedela, da ni nič drugega kot marioneta. naenkrat si je zaželela zopet biti človek, zopet biti naivna tako kot nekoč ter verjeti le v splošno realnost- ne pa to, kar se je za tem ozadjem dogajalo. stekla ji je solza ob njegovih treh besedah ter spominu na sanje, ki se niso nikoli uresničile. bila je tako prekleto naivna trapa, ki je verjela v srečne konce- popoln primer človeka, ki je verjel le v najboljše. »tebe tudi?« ga je v hipu prekinila ter se vanj zazrla z jasnim strahom v očeh. ne, tega ne bi prenesla, ne bi prenesla misli, da njega ne bo nikoli več videla. v tem primeru bi naredila vse, da v hipu pade na zemljo, brez bilo kakšnih oklevanj. brez njega je bilo vse brez pomena. »rekli so da delamo dobro, da bomo poskrbeli za srečen konec. kako zelo naivna sem, še vedno…« je dejala ter odkimala z glavo. »nobenega srečnega konca ne bo, kajne? apokalipsa bo prinesla le konec človeštva ter večno uničevanje… nismo si zaslužili tega« je dejala ter si šla z roko skozi lase. ta stvar jo je spravljala v obup, vse skupaj jo je uničevalo. tako močno je dvomila, da bo vse skupaj prenesla. ni mogla. sicer res, da ni bila več človek, vendar vse človečnosti ji vseeno ni uspelo sprati iz sebe. vsaj ne še. »hja, nisem je ravno opazila ja, če ne dvomim, da bi me ravno dobila v roke. in… govorili so o vaših umorih, tudi. ne preveč priljubljena zadeva. le nekaj ne razumem- skušala sem se ubiti, storiti samomor. umrla bi, če me starši ne bi našli. kako sem lahko vseeno pristala v nebesih?« je dejala ter se ob tem namrdnila. to je bila tista stvar, ki je nikoli n bo najbrž razumela. avtomatsko je potegnila rokav na levi roki navzgor, kjer so se nahajale rane, ki so se počasi začele celiti ter čez obraz ji je spreletel izraz bolečine, ko se je spomnila kako skrbno ji je on takrat vse skupaj uredil. »nikoli ne bi storila tega,« je še enkrat ponovila. res ni razumel, kako rada ga je imela, da mu tega ne bi mogla nikoli storiti, da ga je ljubila? očitno res ni v celotni razumel vsega skupaj, ali pa jo je le podcenjeval, njeno naklonjenost do njega, ki je bila še vedno tu. »rekli so… naj se te izogibamo, da… si slab, sovražnik. to kar imajo ponavadi za demone za povedati. zakaj? so kaj pozabili? in… rekli so, da si precej na visokem položaju,« je dejala ter iskreno, ni se ji sanjalo, kater položaj je bil to ter v bistvu še vedno ni vedela, s kom se je zares mešala. vendar iskreno- bilo ji je vseeno. ni bila sposobna preprosto izbrisati vsa čustva in jih tudi ni hotela. nekako se ni hotela odreči dejstvu, da je bil nekoč vse kar je imela ter sedaj preprosto ni več nič, pač pa sovražnik. ne, tega si ni hotela niti zamisliti ne. »kaj… kaj bodo potem naredili? če vedo vse to kar ti praviš… mi ne bodo ravno prizanašali« je dejala ter odkimala z glavo. ne, res ni razumela celotnega dela. če so se zavedali tega kar se dogaja med njima, potem praktično ni imela nobene svetle prihodnosti nasproti. iskreno niti želela si ni vedeti, kakšna kazen jo bo doletela, vendar kot da je imela drugo možnost. ali on ter upanje, da ne bodo ukrepali ali pa se preprosto odreči njemu, na kar pa niti pomisliti ni bila pripravljena. »nisi me razumel povsem. prekršila je pravilo, ni se posvetovala z ostalimi in če bi se izkazalo, da sem napačen plen, bi v njeno človeško podobo poslali nekoga drugega, ona bi se vrnila v nebesa,« mu je zopet pojasnila ter se z glavo naslonila na steno za njo. »kako veš, da se bom res?« ga je tokrat ona izzvala ter glavo nagnila v njegovo smer. »lahko padem,« je izrekla tisto, kar najbrž nikoli ne bi smela, vendar res je bila to pripravljena narediti, če bi to izboljšalo situacijo med njima. »michael… nisem ga spoznala ali sploh videla« je priznala ter skomignila, vendar je bil očitno pošteno večja grožnja za njih kakor ariel sama. »ne, ne morem. samo… ne naredi mi tega, prav? če boš odšel stran od mene… me bo vse skupaj pokopalo, niti gor nimam nobenega. in dali so jo le zato, da bi bili v prednosti. le marioneta sem, nič drugega« je dejala vidno razočarana nad vsem ter z glavo butnila nazaj ob id in zaprla oči. ne, ne bi prenesla, če bi odšel iz njenega življenja, nikoli. ob njegovih naslednjem vprašanju je odkimala z glavo, ne da bi odprla oči. »ne,« je odgovorila nato pa glavo zasukala k njemu ter odprla oči in se ob črni barvi njegovih za trenutek zdrznila, čeprav je vedela, da tudi njene niso ravno v njeni naravni barvi. »ljubila sem te,« je naenkrat priznala ter se s telesom obrnila proti njemu, ne da bi umaknila pogled. imela je nekako slab občutek, da jo bodo tisti zgoraj kaznovali za naslednje besede, vendar bile so resnic in preprosto jih je mogla izgovoriti. »- in še vedno te. nikoli te v bistvu, ne zares, ne bi mogla prezirati, ne glede na to kaj rečejo čez tebe ter kaj v bistvu storiš.«
but today i'm only a human with a name
|
|