vsega skupaj je imela dovolj. počutila se je kot prekleta trnjulčica, ki se je po stotih letih zbudila in ugotovila, da je njen svet izginil (s princem vred), namesto tega pa ji je ostal zgolj kaos. in kup ljudi, ki so jo nadlegovali na vsakem koraku. pravzaprav ne, ne kot prekleta trnjulčica, ampak kot prekleti harry potter. kot deček, ki se nekega povsem običajnega dne zbudi, čez par trenutkov mu sova pomaha s pismom in manj kot teden dni kasneje izve, da je najbolj znana oseba na celem prekletem svetu. in da ga ves prekleti svet pozna. ''prekleto.'' je beseda nezavedno zapustila njena usta in šele, ko se je zaslišala pri njeni izgovorjavi se je zavedla, kako pogosto je to kletvico pravzaprav uporabljala. saj brez nje ni znala več niti razmišljati, pre… še pravočasno se je ugriznila v jezik, nato pa vstala iz kavča v dnevni sobi, na katerem je bila nameščena, in se odpravila proti predsobi. iz omare za čevlje je brez razmišljanja potegnila najljubše japonke ter jih obula, nato pa se zazrla v zrcalo na steni. nekaj trenutkov je zgolj strmela v svoj odsev, premlevajoč kam bo šla in kaj bo storila, ko se ji je čez obraz zarisal lenoben, samozavesten nasmešek. zamisel, ki je prečkala njeno zavest, je obljubljala preprosto preveč, da bi jo lahko kar tako zavrnila in zakopala nekam globoko v podzavest. obljubljala je užitek in pozabo, pa čeprav samo nekajminutno in to je bilo več, kot je dobila v zadnjih nekaj mesecih. ošinila je svoj odsev v velikem zrcalu in se za nekaj kratkih sekund zamislila, nato pa je v naglici sezula udobne japonke in se vrnila v svojo spalnico. obstala je pred široko odprto omaro in v nekaj gibih udobno oblekico zamenjala za oprijete kavbojke in top. pograbila je še torbico, nato pa se je znova ustavila pred ogledalom v veži in si šla z roko skozi že tako razmršene lase, nato pa na ustnice nanesla nekaj bleščila. v tistem trenutku se je zahvaljevala vsem prednikom za obraz, ki ni potreboval veliko ličil če sploh, med tem pa je na noge namesto japonk nataknila salonarje z vrtoglavo visoko peto. ohja, hotela je svojo sprostitev in vedela je, kje jo bo lahko dobila.
vsak v mestu je že slišal za znamenitega ženskarja, ki je zapeljal vsako, še tako čistunsko žensko. le nekaj očarljivih, dobro izbranih obljub, zašepetanih v uho in ženska se je znašla v njegovem stanovanju, malodane blazna od želje po temnolascu in užitku, ki ga je ponujal. ko je iz žgočega sonca stopila v mračno, močno ohlajeno notranjost strip kluba, za katerega so ljudje govorili, da je skorajda edini kraj, kjer ga lahko najdeš podnevi, jo oblila kurja koža, ki zagotovo ni bila zgolj posledica temperaturne razlike. počasi in preiskujoče se je ozrla po notranjosti kluba in ujela mnoge poglede, ki so se zalepili nanjo, a kmalu tudi odvrnili. konec koncev je bila, ne glede na to, kako dobro je izgledala, še vedno oblečena, lepotice, ki so plesale na odru pa so z vsako minuto odvrgle novo krpico in pokazale več gole kože. njen pogled je sledil ostalim ter se ustavil na privlačni temnolaski, ki ji je med plesom vztrajno vračala pogled. samozavest, ki ji je z vstopom v klub nekoliko upadla, se je ob tem povrnila s tem pa tudi misel zakaj se je pravzaprav znašla tukaj. plesoči temnolaski je vrnila nasmeh, nato pa se še enkrat ozrla naokoli in končno našla, kar je iskala. temnolasec je sedel v enem izmed najbolj oddaljenih kotov kluba in s kozarcem v roki odsotno spremljal predstavo, največje presenečenje pa je bilo pravzaprav dejstvo, da je bil sam. brez vsake družbe je sedel v polmraku z resnim izrazom, ki ga vsekakor ni pričakovala. za trenutek se je obotavljala, nato pa samozavestno stopila naprej in se napotila naravnost proti njemu. če je bilo res, kar so pravili o njem bi jo morala čakati več kot zgolj zanimiva noč, a pripravljena je bila tudi na razočaranje. zvok pet, ki je odzvanjal od ploščic na tleh, je pogoltnila glasba in tako se je neopaženo znašla v neposredni bližini največjega ženskarja v vsem mestu, marka harrisona osebno. nasmešek je znova zaigral na njenih polnih ustnicah, ko je stopila predenj in pomignila na prazen prostor ob njem. ''je sedež zaseden?'' je vprašala, ob enem pa mu namenila enega svojih najočarljivejših nasmeškov.