restless hearts
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava
public beach Welcome si že slišal za čudovit jezikovni kamp na katerega prideš le na tri možne načine? z zajetno denarnico in vplivno družino? z posebnimi dosežki na področju jezikov? ali po sreči, če si izžreban izmed tisoč prijavljenih z enostavno vpisnico? očitno ti je na nek način uspelo in si sedaj tu. registriraj se z imenom in priimkom v lowercast - malih črkah in se nam pridruži sredi zasnežene sibirije kot domačin, študent ali član osebja!

forum je cenzuriran, spodnja meja besed pa znaša 450 besed!
public beach Newsoblačno, sneži, -8°C
november 2012
public beach 0920100604102245907337
public beach Staff public beach Ana
public beach Claudia
public beach Tamara
public beach Tams
public beach Eva
public beach Otm no one at the moment!
public beach Affzasnova foruma je last administratork. sidebar, header, navigation in nekatere slike foruma narejene s strani irene sokolowskive. opisi in prispevki so avtorsko delo članov in jih je brez njihovega dovoljenja kaznivo jemati, ponarejati, kopirati, itd. forum gostuje na forumotionu. nekatere slike s strani deviantarta!

Share
 

 public beach

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
irina sokolowska
irina sokolowska
2nd, astrophysics
2nd, astrophysics

Število prispevkov : 110
Age : 29
Kraj : warszawa, poland
poland

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: public beach   public beach EmptyPon Jun 25, 2012 10:06 pm

[Only admins are allowed to see this image]
Nazaj na vrh Go down
https://restlesshearts.slovenianforum.com
madeline holmes
madeline holmes


Število prispevkov : 7
Kraj : marseille, france
britain

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptyČet Jun 28, 2012 7:15 am

    [Only admins are allowed to see this image]
    for etienne ! smitten | aroud 886 words in post and yaay, let's start! <3

ko se je zjutraj zbudila, je bilo nekaj drugače. ne samo to, da je bila na drugem kraju in ne v svoji postelji - čeprav je tudi za to ugotovitev potrebovala kar nekaj časa - temveč svetloba, ki je počasi pronicala skozi velikanska okna spalnice in postopoma razsvetljevala sobo. zmedeno je zamežikala, v istem času pa s pomočjo ure, ki je stala na nočni omarici ugotovila, da je ura precej zgodnja. kar je bilo, vsekakor, nekoliko nenavadno zanjo. ni marala vstajanj. ponavadi je bila ena izmed zadnjih ljudi, ki so se spravili s postelje - morda zaradi tega, ker je veljala za sanjača in želela kar se da dolgo ostati v svojem namišljenem in popolnem svetu ter se zapreti pred zunanjim, kar pa je že tako ali tako počela pod ledenim oklepom. in če je imela možnost spanja, je to tudi izkoristila - ampak zdaj je bila na počitnicah na čudovitem otoku in ni se ji bilo potrebno zbujati tako zgodaj, navsezadnje jo niso omejevale nobene obveznosti kot na primer jutranja predavanja, saj ni marala, da bi jo študentje kakorkoli čakali. in prav tega ni razumela - zakaj se je zbudila na vse zgodaj zjutraj, ko se sonce sploh še ni dodobra povzpelo na vrh neba? po kratkem razmišljanju, ki ga je izzvalo svoje lastne vprašanje, se je vendarle spomnila - to noč je slabo spala, pravzaprav jo je tlačila neka nočna mora, če je to lahko sploh tako poimenovala. ni bila namreč navajena grdih sanj, kajti te so bile pri njej sila redke in so se pojavljale le na nekaj dolgih obdobij. če pa so že nastopile, jih ni nikoli uspelo ohraniti v spominu in glede tega je bila srečna - vsekakor ne bi bilo dobro, če bi grozovite podobe še cel dan ohranjala v glavi in se trudila s tem, da bi razvozlala njihov pomen- največkrat so bili spomini iz policijske kariere, katere je vedno hotela pozabiti. vendar pa se tokrat ni morala točno spomniti, kaj je bilo v sanjah tako groznega, da jo je povsem vrglo iz spanca, a potem se je odločila, da se s tem tudi ne bo delala preglavic - tako je bilo zanje še najboljše. spravila je svoje razmršene lase na eno ramo in zavzdihnila - bili so zelo neukrotljivi in že sama misel na to, da bo po vsej verjetnosti znova prebila v kopalnici občutno preveč časa, da jih bo sploh ukrotila, jo je spravila v slabo voljo. pravzaprav je moral danes biti znova tisti dan, ko se ni morala ničemur smehljati in prepričana, da jo nič ne more spraviti v boljšo voljo - ob tem se je spomnila fraze vstati z levo nogo. znova je zavzdihnila in stopila k velikanskem oknu, da bi odrgnila zavese in spustila v spalnico kot tudi samo vase nekaj sonca, kolikor ga je pač bilo - bila je namreč prepričana, da je vreme zunaj vplivalo na njeno počutje in tako je vsaj upala, da jo bo to kaj spravilo v boljše počutje. a na žalost ga ni bilo dosti videti, kajti po vsej verjetnosti je imela tisto nesrečo, da je sobo dobila ravno na strani, ki je bila najmanj osvetljena. tipično zanjo, torej. sreča ji že od nekdaj ni bila naklonjena. toda ni ji bilo treba dolgo razmišljati, kako rešiti težavo - nenadoma je skočila s postelje in se kolikor da hitro pokusila obleči, kakor da bi bilo nekaj v tistem prostoru, kar bi jo odbijalo in preganjalo ven. ko se ji je končno uspelo urediti - pri tem jo je vsaj malo razveselilo dejstvo, da se ji ni bilo potrebno pretirano dolgo časa ukvarjati s svojimi lasmi - je z omare, vzela svoje najljubše japonke ter se obrnila na petah, proti izhodu. iz navade je pred odhodom še zadnjič svojo podobo preverila v ogledalu, potem pa si torbo obesila na eno rame in medtem ko je že odhajala, na oči potisnila velika sončna očala, da bi se zaščitila pred močnim soncem. dobro je vedela, kam se mora odpraviti in zato ji ni bilo potrebno zapravljati časa z nepotrebnim trobezljanjem naokoli. okoli obraza ji je morda prvič v tem dnevu zaigral rahel nasmešek, potem ko jo je taksist spustil blizu obale, kjer je zdaj pot nadaljevala peš. bilo je nenavadno sproščujoče in skoraj ni morala verjeti temu, da je morje imelo tolikšen vpliv nanjo. po nekaj minutni hoji si je prostor za oddih našla na mogočni skali tik poleg morja in ravno ko je bila prepričana, da se ji stanje počutja vendarle obračalo na boljše, je bil samo pogled v nepravo smer dovolj, da se je vse skupaj resnično podrlo. bil je etienne. globoko je zavzdihnila ob pogledu nanj ter se prisilila, da je globoko zavzdihnila. najbrž je zadeva niti ne bi tako razjezila- že dejstvo da ga je zagledala je sicer bilo nadležno, vendar ko je govoril z eno od njenih študentk in glede na to, da je vedela kakšen sloves ima, tudi pri njih… ji ni preostalo drugega, kakor da zakoraka naravnost proti njemu. pa saj se najbrž niti ne bi zapikovala vanj, če ne bi vedela, da do njega ni ravno ravnodušna, kar si niti sama ni hotela priznati vendar... hja, vedela je, da to ni ravno najboljša ideja. »boreau!« je njegov priimek zakričala že nekaj dolgih metrov pred njim, tako da se je študentka zdrznila ter nekaj začebljala in v hipu odšla, še preden je stopila do njega. ko pa je v bistvu prišla, je naveličano uprla roke v bok ter se zazrla vanj. »kolikokrat naj ti še razložim, da mojih študentk ne nadleguj?«
Nazaj na vrh Go down
skylar bernard
skylar bernard


Število prispevkov : 19
Kraj : liverpool, england
britain

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptyNed Jul 08, 2012 9:11 pm

    this post is for mikael smitten3 and here is 866 words. for inspiration i listen to lana del rey - summertime sadness and sorry, it's a suckfest -.-


    previdno je pomežiknila v rumenkasto svetlobo, ki jo je nežno pobožala po obrazu. ni bila razpoložena za ugibanje ure, zato je raje na nočni omarici zatipala za budilko ter se zaspano zazrla vanjo. kazala je deset in tri četrt, kar jo je prijetno presenetilo. torej ima zdaj še čas za hiter zajtrk, potem pa se bo odpravila ven, na svetle in živahne ulice austina... ne, čakaj, nekaj tu ni v redu. v svojem stanovanju v texasu definitivno ni imela bledo modre posteljnine, in nikoli ni bilo tako sterilno brez vonja. niti svetloba se ni nežno ustavila na njenem obrazu - vedno je popolnoma zagrnila težke, žametne zavese kremaste barve, prav zato, da je ne bi sonce zbudilo že zgodaj zjutraj. edino, kar je bilo domače je bila modra budilka v njenih rokah, ki pa se je v neznanem okolju zdela čisto drugačna. kljub temu, da je bila še nekoliko zaspana in njeni možgani še niso delovali s polno paro, se je poskušala spomniti, kje naj bi bila. je bil to michigan ali wyoming? ali katera druga zvezna država med katerimi je potovala? zaradi svoje očitne pozabljivosti se je razdraženo obrnila na levo stran in nekaj trenutkov negibno obležala. stene, pohištvo, tla – bilo ji je znano. seveda ji je bilo, saj vendar ni bilo mogoče, da bi se zbudila v neznani sobi, ne da bi to sploh vedela. odločila se je, da to luknjo v spominu pusti pri miru, saj se bo že še spomnila. tako se je torej dvignila iz postelje in stresla z razmršenimi svetlimi lasmi, ki so jasno kazali na to, da se je ponoči precej premetavala po postelji. nujno je potrebovala skodelico kave (ta je postala njena razvada odkar je živela sama), in ker ni bila človek, ki bi odlašal, se je odpravila v kuhinjo.

    na srečo v njej ni bilo nikogar – še ali pa že. to jo je pomirilo, tako da si je v miru pripravila kavo, jo v nekaj požirkih hlastno izpila in se posvetila svojim načrtom za dan, ki je pred njo. zaenkrat je bila prepričana le v to, da se bo odpravila kam ven. najverjetneje se bo preprosto prepustila svojim čutom in se »odpravila za nosom«. ni se ji ljubilo premišljevati o sto in eni lepi lokaciji kamor bi lahko šla, drugi način se ji je zdel veliko boljši. in ker v sobi zagotovo ne bi imela obstanka se je odločila, da bo raziskovanje začela kar takoj. hitro je smuknila v spodobna oblačila, poiskala nekaj potrebnih stvari, jih vrgla v preprosto usnjeno torbico ter se odplazila ven. za sabo je seveda zaklenila, nato pa ključ skrbno spravila v skriti žepek nekje v notranjosti torbice.

    zunaj je bilo izredno vroče, toda spet ne tako, da se ne bi dalo prenašati. ni bilo težkega zraka, ki bi pritiskal na tvoja pljuča in ti oteževal dihanje, prav tako ne slepečega sonca, ki bi ti neusmiljeno žgalo hrbet. se pravi da je bilo čisto v redu vreme, primerno letnemu času in mesecu. optimistično je vdihnila topel zrak, dišeč po morju in cvetovih nešteto različnih rož, ki so uspevale v okolici. noge so jo same nosile po potki in čez nekaj časa je ugotovila, da jo vodijo do glavne plaže. tudi prav, četudi je sklepala, da je na njej precej gneča. toda njen instinkt že ve – skoraj nikoli je ni še pustil na cedilu.
    ko je prispela na plažo je bila prijetno presenečena nad maloštevilnostjo kopalcev, tako da je bilo pravzaprav zelo lepo. torbico je položila pod drevo ob notranjem robu plaže ter se razgledovala za kogarkoli znanim. saj ni ravno pričakovala, da bo videla kakšnega študenta, toda kot vedno je bila vse preveč radovedna, da bi se takoj ravnodušno usedla na kamenčke ter se posvetila čemu drugemu. in ker je bilo oprezanje za ljudmi dobro kratkočasenje, se mu je posvetila še bolj. tako zelo, da bi skoraj spregledala moško postavo, ki se ji je približevala. izgledalo je, da je rjavolasec še ni opazil, saj je imel pogled uprt v tla, toda elaine ga je prepoznala v hipu, ko je ošinila njegov obraz. ko je bil le še dva metra od njenega prostora, se je tudi sam zazrl vanjo in v pristnem presenečenju razširil oči. »mikael?« je tiho vprašala, neprepričana če jo je sploh slišal. mladi švedski prestolonaslednik je bil njen znanec iz šolskih let. prišel je s švedsko delegacijo, ki je šoli donirala precej denarja. takrat se je zgodilo… precej stvari. nekako se ji je upiralo misliti na tisti čas, toda zdaj so na dan privreli vsi spomini – mikael, ki ji obupano prigovarja, da mu je res všeč, ona, ki ga nejeverno gleda. obtožujoče besede, ki ena za drugo letijo iz njenih ust, njegov strti pogled, ko so odhajali, solza, ki je elaine stekla po licu. še vedno ni bila prepričana, če se ni bilo vse skupaj res nekoliko zlagano, toda zdelo se ji je, da je bilo tako narobe. »kaj… kaj počneš tu?« ja, to pa je bila njena radovednost ki se je zganile še ob najbolj neprimernih trenutkih. močno je zardela ter sklonila glavo, tako da je bil njen pogled uprt v majhne kamenčke, ki so se skrivali med mivko. bila je njegova odločitev če bo govoril z njo ali ne.
Nazaj na vrh Go down
mikael westermark
mikael westermark


Število prispevkov : 31
Age : 30
Kraj : stockholm, sweden.

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptyPon Jul 09, 2012 7:15 am

    Bilo je še eno izmed tistih klasično čudovitih juter na otoku, ko se je Mikael odpravil na raziskovanje otoka, čeprav ga je do zdaj res že precej dobro poznal. Pravzaprav je veliko časa preživel na vseh dejavnostih, ki naj bi jih opravil, a obenem je prav toliko – če ne celo več – časa preživel zunaj na prostem, med nekim brezciljnim potikanjem naokrog in odkrivanjem skritih in nekoliko manj skritih kotičkov krasnega otoka, ki mu je že zdavnaj prirasel k srcu s svojo divjo očarljivostjo. Ljudje, okolje, vse skupaj je bilo prav posebno in Mikael ni niti za trenutek obžaloval tega, da se je na otok odpravil s svojim dvojčkom Adamom. Taistim dvojčkom, ki je zdaj večino teh juter prespal in se v njuno sobo vračal ob nenavadnih urah s še bolj nenavadno družno, ampak Mikael se ni toliko obremenjeval s tem – navsezadnje sta bila na počitnicah in če se je njegova razlaga uživanja nekoliko razlikovala od bratove, zato še ni bilo konec sveta. Sam pri sebi se je nasmehnil, za trenutek obstal v senci enega izmed večjih dreves, potem pa se odpravil naprej. Saj ni točno vedel, kje je, ampak po izgledu okolice je lahko presodil, da se je približeval plaži, kjer ponavadi ni bilo veliko ljudi – a tudi za to mu je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno.

    Bil je rahlo zaskrbljen, ko je takole hodil in pogled upiral predse. Kljub temu, da sta se z bratom nekoliko odmaknila od Švedske in vseh problemov, ki so ju čakali tam, je Mikael še vedno precej zvesto spremljal dogajanje v domači državi. Dejansko ga je skrbelo, vse skupaj – očetova bolezen, vztrajno prikrivanje določenih stvari in zavijanje v molk. Vedel je, da je bilo nekaj narobe, ampak tako popolnoma odmaknjen od vsega si ni mogel ustvariti jasne slike o vsem skupaj. Prav, spadal je med ljudi, ki so se obremenjevali s skoraj vsako malenkostjo in to ga je rahlo uničevalo. Njegove rahlo temačne misli pa je v naslednjem hipu preusmeril glas, ki ga je prepoznal v delčku sekunde in ga prav tako hitro tudi uvrstil na časovno premico svojega spomina in mu poiskal ujemajoči obraz. Pravzaprav to niti ni bilo mogoče – veliko bolj verjetna razlaga je bila, da se mu je bledlo ali pa je haluciniral zaradi sončnih žarkov ali nekaj podobnega, ampak ko je dvignil pogled, je treščil ob par znanih oči, zaradi katerih je za nekaj trenutkov ostal brez sape in se je počutil, kot da bi ga nekdo močno udaril v trebuh. Potem pa se je zbral. »Elaine,« je bila beseda, ki jo je spravil iz sebe, potem pa je z roko segel v svoje lase v tisti tipični zmedeni kretnji, ki jo je podzavestno uporabljal v takšnih situacijah.

    »Kaj jaz počnem tu?« je ponovil njene besede in se počutil prav neumno, ko je tako osuplo zrl vanjo in skušal z vso močjo zajeziti spomine, ki so se začeli pojavljati v njegovi glavi. Presneto, kako za vraga se je to sploh lahko dogajalo? Saj ni bilo mogoče, ne zares. Ampak je bilo – svetlolaska pred njim je bila bolj resnična kot karkoli drugega in moral se je prisiliti v to, da je ostal v sedanjosti in ni premišljeval o besedah, ki jih je izrekla, ko sta se nazadnje videla. »Na tečaju sem. Ti pa—?« je pustil svoje besede obviseti v zraku, medtem ko je v mislih skušal najti nekaj smiselnega – nekaj, česar bi se lahko oklenil, da bi se počutil nekoliko bolje, saj je bilo dejansko težko gledati dekle, ki mu je zlomilo srce na najbolj krut način, kar si jih je lahko prestavljal. Zavedel se je, da stiska svoje dlani v pest in da so njegove ustnice stisnjene v ravni črti, zato je nekoliko sprostil držo svojega telesa. Dejansko so bile vse ure, ki jih je moral zaradi svojega porekla obiskovati že od malih nog, vredne vsega časa, saj so mu prišle prav. »Oprosti, samo – nisem te pričakoval tukaj. Ali kjerkoli,« je prevladala njegova iskrena plat, čeprav se še vedno ni mogel znebiti hladno vljudnega tona, s katerim je skušal obdržati neke vrste distanco in ji ne pokazati, kako močno je še vedno čutil posledice njenih preteklih besed.
Nazaj na vrh Go down
etienne boreau
etienne boreau


Število prispevkov : 17
Kraj : nica, france

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptySob Jul 14, 2012 5:15 am

    analeigh smitten2 juj they're so lovely already!
    [Only admins are allowed to see this image]

    z nasmeškom na ustnicah se je zazrl skozi okno, ko je mimo le tega završala senca neumnega ptiča, ki se je očitno odločil, da se bo zaletel v bližnje okno nasproti njegovega. zdelo se mu je prijetno jutro, ki se je sicer z nadnaravno hitrostjo prevešalo v dopoldne in potem še v popoldne. in zdelo se mu je kot, da kljub temu, da je bila ura nekaj čez štiri popolne, pravzaprav ni postoril še nič omembe vrednega in pametnega. samo posedanje pred televizijskim sprejemnikom z odprto knjigo v roki, ki bi jo moral predelati do konca tedna, glede na to, da se je naslednji teden začenjal zdravniški seminar v los angelesu. ni bil čisto prepričan, da bo sploh odšel, glede na to, da je bil program podoben tistemu lani, z le nekaj spremembami. vse skupaj se mu je zdelo tako odveč, da se enostavno ni mogel pripraviti niti do tega, da bi prebral kaj več kot dve strani v dobre pol ure, pa čeprav je bila knjiga delo enega najbolj razgledanih in naprednih doktorjev, ki ga je etienne nadvse hvalil in oboževal. mogoče pa samo dan ni bil njegov in namenjen dodatnemu izobraževanju. mogoče bi bilo veliko bolje, če bi sam stopil malce na zrak, naredil kroga ali dva po mestu, mogoče celo stopil do deda in rekel besedo ali dve z njim. vsekakor je moral stran od štirih sten, ki so ga iz minute v minuto bolj omejevale in ga spravljale v depresijo. saj ne, da bi se imel kaj za pritoževati čez nekaj uric miru in tišine, ampak danes očitno ni imel dne za kaj takšnega. iz stare razvlečene trenerke se je preoblekel v hlačne kopalke, na vrhu pa čez glavo potegnil preprosto belo majico na v izrez. z na noge nataknjenimi natikači je zapustil stanovanje in stopil proti obali. oboževal je sprehode po mokri mivki, ki se mu je ugrezala med prsti. in še bolj mu je bilo všeč, če je ob tem še naletel na kakšno dobro in zanimivo družbo, ki jo zahvalujoj predvsem njegovemu dedu, tu nikoli ni manjkalo. čeprav je bil že v poznih dvajsetih oziroma že krepko čez polovico le teh, si ni mogel kaj, da nebi kdaj pa kdaj spregovori besedo tudi z kakšno nadobudno študentko, ki se je udeležila tistega jezikovnega kampa ali kako se je že njegov ded tu izrazil. tako ali tako na daleč ni dajal občutka kakor, da jih šteje kolikor jih, z svojimi besedami in šarmom pa je znal narediti vtis tako na mlajše, kot tudi na starejše. z nasmeškom na ustnicah je s pogledom uzrl proti dekletu, ki je s svojo skicirko sedela na obali in s pogledom zrla v daljavo. tiho je sedel poleg nje in premeril sliko, nato pa profil dekleta. ''kaj delaš na jezikovnem taboru, ko pa je jasno, da imaš talent za slikanje,'' je tiho pripomnil blizu njenega ušesa, da je nebi preveč prestrašil. dekle je zardelo, ko ga je opazilo poleg sebe in sklonilo pogled. zamrmrala je nekaj tihih besedic, nato pa se čez nekaj trenutkov opogumilo in odgovorilo še na nekaj njegovih nedolžnih vprašanj, ki so se kaj kmalu razvila v povsem tekoč in zabaven pogovor. bila je norvežanka, kar je že prej sklepal po njeni polti in obrazu, da mora prihajati nekje iz skandinavskih državic, študirala je angleško literaturo, čeprav je bila njena glavna strast umetnost. in še preden bi lahko iztisnil kaj več iz nje, spregovoril kakšno besedo več, kateri bi verjetno po njegovem scenariju kaj kmalu sledil kompliment ali dva in kasneje večerno povabilo na pijačo, je zaslišal znan glas, ki je jezno klical njegovo ime. naveličano je zavil z očmi, ko je dekle poleg njega zamrmrala neko hitro opravičilo, pobrala skicirko in svinčnik in se pobrala proti hiši njegovega deda. »pozdravljena analeigh tudi ti,« si je na obraz nadel sarkastičen nasmešek in prav v takšnem tonu so zvenele tudi njegove besede. pred njim je stala prikupna svetlolaska, ki mu je bila že mnogokrat poprej trn v peti. vedno je znala uničiti trenutek in ga obrniti tako, da je izpadel največji izigrantski prasec, ki je oči vedno metal za mladimi študentkami. »kaj naj drugega,« je počasi vstal s tal, da je zrl nekaj centimetrov višje v njene oči, »če pa se njihova profesorica vedno upira mojim povabilom na zmenek.« s tem je seveda mislil njo in ni mu ušla rdečica na njenih licih, ko je slišala njegove besede. že ničkolikokrat je bila tudi ona žrtev njegovega osvajalskega šarma in lepih besed, toda vdala se ni nikoli. vedno je držala razdaljo z njim in strogo odgovarjala na njegove besede. zdelo se je kakor da ima dekle namesto srca kamen in da je povsem imuna na nasprotni spol, glede na to, da jo do sedaj še nikoli ni opazil v kakšni kočljivi situaciji s kom, medtem, ko je ona njega ujela že ničkolikokrat. stopil je korak bližje k njej in ji odmaknil pramen las izpred oči, ki je tja ušel v besnenju, ko je hitela proti njemu, »sem ti že kdaj omenil, da si ljubka, ko si jezna?« jo je z nasmeškom na ustnicah vprašal, medtem, ko je njegova roka še vedno slonela na njenem temenu. resnično je bila, a kaj ko tako ali tako nebo verjela njegovim besedam, oziroma jih bo v najkrajšem možnem trenutku zatrla.
Nazaj na vrh Go down
madeline holmes
madeline holmes


Število prispevkov : 7
Kraj : marseille, france
britain

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptySob Jul 14, 2012 12:13 pm

[Only admins are allowed to see this image]
tagged is the most amazing etienne smitten2 here are unknow words and indeed, they definitly are! <3
pri etiennu boreau je obstajal tudi tisti del, kjer je šla vsa njena policijska praksa ter navidezna hladnokrvnost v popolno ničlo. dejstvo, da je bila zaradi tega jezna nanj, je bilo milo rečeno. pravzaprav je bila besna, ker je dovolila, da ji je nekdo kot je on, nek običajen razvajeni bogataš, ki je imel seveda malo preveč pod palcem zmešal glavo. bila je navajena na življenje brez moških, tako ali drugače. saj niti ni vedela, kako je do tega prišla, le vedela je, da jih ne potrebuje v svoji bližini, ne zares. bili so le nekaj, kar so ji tu in tam popestrili dneve, nič drugega, nobene resne zveze ali kaj podobnega. vse kar je kdajkoli imela je tako ali tako grdo propadlo in res se ni imela namena še enkrat spuščati v te pomilovanja vredne zadeve, sploh ko je vedela, kakšen bo konec. ampak… pri njemu je bilo drugače. saj niti ni bilo nobenih besed o dejanski romanci ali čemur podobnem, le zavedala se je, da ni ravnodušna do njega, čeprav bi to mogla biti, on pa jo je tako rad ob tem zbadal z vsemi mogočimi pripombami, ki so jo naredile le še bolj trapasto ter jo izdale, da ji ni zares tako zelo vseeno zanj, kot se je to trudila ves čas dokazati. in kar je bilo seveda najslabše pri celotni zadevi- on je to vedel. »se ukvarjaš z zadevami, ki se tebe v bistvu tičejo?« je odgovorila najprej na prve besede ter ob tem narahlo privzdignila obrvi, vendar pa so bile njegove naslednje besede tisto, ki so ji v hipu vzele ves pogum, mogoče so celo povzročile, da so njena kolena zopet postala mehka- in to je tako sovražila, vsakič ko se je to zgodilo, vključno z njeno rdečico, za katero je preprosto vedela, da je bila sedaj na njenem obrazu ter kot ponavadi je izdajala vse po vrsti. prekleto. »saj ni trapasta, da bi jih v bistvu sprejela« je dejala ter skomignila z rameni, ob tem pa zaščitniško prekrižala roke na prsih. no, morda ni bila trapasta, da bi sprejela, je bila pa pošteno trapasta, ker je vedela, da do njega preprosto ni ravnodušna, kar pa jo je seveda še enkrat bolj spravljalo ob pamet, poleg vseh drugih zadev. če bi ji le uspelo ukazovati srcu, bi ji bilo toliko stvari prikrajšanih in življenje bi bilo v vsakem primeru več kot le lepše. vendar kaj ko je vedela, da to praktično ni mogoče- tako ali drugače. »vendar, če bi vseeno sprejela- bi imela mir pred tabo tako ona, kot njene študentke?« je dejala ter se v naslednjem trenutku že ugriznila v jezik, vendar kaj ko so bile besede že izrečene in vedela je, da je s tem dala prvi znak, da kljub vsemu popušča, čeprav še vedno ni bila prepričana, da bi povabilo kakorkoli sprejela. srce ji je jasno dejalo, naj to že naredi, preden se je rjavolasec dokončno naveliča, vendar kaj ko je bil tu še razum, ki je dejal popolnoma nasprotno ter si v bistvu želel, da se je naveliča in na njeno srečo ali pa nesrečo- je ta tako ali drugače zmagoval za boj. vsaj ponavadi je. ko pa je naenkrat bil korak bližje njej so ji roke obvisele ob telesu ter sklonila je pogled, ko ji je umaknil pramen las iz obraza. včasih je bil že en dotik tisti, ki je sprožil valj njej prepovedanih čustev, pa vendar ni imela moči, da bi odmaknila njegovo roko. »svoje strategije lahko uporabljaš na neumnih blondinkah, ne pa tistih, ki imajo že nekaj šol za seboj« ga je zavrnila ter umaknila njegovo roko toliko, da ni več slonela njenih temenih, vendar na lastno presenečenje, je še vedno ni spustila. »saj bi ti vrnila kompliment, vendar kaj ko oba veva, da lagati ni lepo« je skomignila z rameni, čeprav bi mu lahko namenila malo morje komentarjev, vendar kaj ko sta oba vedela, da čez svoj ponos ni nameravala iti. ne nekdo kot je ona, ne nekdo kot je bila analeigh thomas in pa sploh ne ob nekomu kot je bil etienne boreau. že res, da je vedela, da ima do njega tista čustva, ki jih nikoli ne bi smela, vendar te je znala potlačiti ter uporabiti pamet, preden bi jo zatrapanost vanj izdala- za razliko od nekaterih deklet je njej to pač uspevalo in ob trenutkih kot je bil ta, je bila na to ponosna.
Nazaj na vrh Go down
etienne boreau
etienne boreau


Število prispevkov : 17
Kraj : nica, france

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptyPon Jul 16, 2012 10:22 pm

    [Only admins are allowed to see this image]
    awesome analeigh! smitten2 here is unknow words and they're so lovely yes!
    skomignil je z rameni, ji namenil rahel nasmešek, potem pa čez nekaj trenutkov zgolj odkimal z glavo in se ozrl proti njenemu obrazu po reakcijo, "draga moja, toliko bi me že lahko poznala, da bi že lahko vedela," je začel, ko je videl, da ji ob njegovih besedah ni ravno nadvse prijetno, "da to, pravzaprav je stvar, ki se me tiče in me obenem še precej veseli." čeprav je bil star že popolnoma dovolj za vsaj resno zvezo, če ne še kakšno zaroko ali celo poroko, so bila dekleta do sedaj pri njemu zgolj predmet zabave in preživljanja prostega časa. kaj drugega pač ni prišlo v poštev. mogoče zaradi dejstva, da se še ni bil pripravljen resno vezati, mogoče samo še ni spoznal tiste prave, ki bi ga ujela v svoje mreže in se od tam pravzaprav niti nebi želel rešiti. toda zadnje čase ga je dolgočasilo tudi to kar je imel. dekleta so preprosto preveč enostavno prišla do njegove postelje in edino v čemer se je moral še malo potruditi je bilo to, da jim je nekako dopovedal, da kaj več od avanutre oziroma seksa od njega ne morejo pričakovati. pri prikupni svetlolaski nasproti njega pa je bila stvar povsem nekaj drugega. ves ta čas, ko jo je poznal, se mu je spretno upirala. njegovim besedam, njegovemu šarmu, njegovim povabilom na zmenek, za katerega sta oba vedela kje si je etienne želel, da bi se končal. toda potem bi po vsej verjetno postala zgolj še ena trofeja v njegovi zbirki, tako pa si je z svojo nedostopnostjo prislužila nekoliko bolj posebno mesto pri temnolascu. in četudi je pri mnogih dekletih, ko jih ni uspel dobiti kaj kmalu izgubil zanimanje, je bilo z analeigh vse skupaj malo drugače. še sam ni vedel kako in zakaj, ampak prikupna svetlolaska je v njem vzbujala neko posebno zanimanje. pomenljivo jo je pogledal z nasmeškom na obrazu in ni mu ušla prikupna rdečica na njenih licih, ko je ujel njen pogled, "če ti pomaga, da se preprečuješ, da verjameš v to, potem prav," ni mogel mimo vabljive pripombe, toda njene naslednje besede so ga postavile nekoliko bolj na tla. nikoli do sedaj mu ni z nobenimi besedami dala niti upanja, da lahko od nje pričakuje kakšno koli sodelovanje, prijateljevanje, še najmanj pa dejanski zmenek. po nekaj trenutkih se je zavedel njenih besede in z nasmeškom na ustnicah je spoznal, da trdni zid okoli svetlolaske počasi popušča pod njegimi besedami. očitno je bila tudi lepotička nasproti njega mehka pod kožo tako kot vse ostale. s to razliko, da je imel njo dejansko namen odpeljati na zmenek in ne samo v posteljo. nekaj mu je govorilo, da si zasluži več kot le njegovo telo. da je vredna tudi česa drugega. "torej to pomeni, da končno sprejmeš moje povabilo?" jo je nekoliko nezaupljivo vprašal in se široko nasmehnil. čeprav je svetlolaska v njem vzbujala povsem druge občutke kot ostala dekleta, si ni mogel kaj, da nebi iskreno pokazal zadovoljstva in navdušenja nad tem, da je končno popustila zavore. skomignil je z rameni in pogleda ni odmaknil iz njenega obraza, "moje strategije in tvoje besede gor ali dol, nekakšen učinek so nate še vseeno imele," jo je zbodel in se z nasmeškom na ustnicah približal njenemu ušesu, da je lahko občutila njegovo toplo sapo na koži svojega golega vratu, "rdečica ti pristaja draga." ni bilo težko opaziti njene zadrege, ko je spoznala, da jo je spregledal in to ga je le še bolj podžgalo k temu, da se ne odmaknje od nje. svojo roko je z hitro potezo ovil okoli njenega pasu in stopil nekaj korakov naprej z njo ob sebi, "glede na to, da si prej sprejela moje povabilo na zmenek," ji sploh ni dal možnosti zavrnitve, "se mi zdi, da je v tem trenutku idealen trenutek za kratek sprehod. saj veš, predpriprava na tisto kar te čaka." potrudil se je, da njegove besede niso zvenele prav nič umazano in upal, da bo tudi svetlolaska vedela, da resno misli s povabilom na zmenek in nima v glavi samo tega, kako jo bo spravil v posteljo. presenetljivo je sprva res mislil na to, toda, ko mu je končno dala vsaj malce upanja, da bo odšla na zmenek z njim, na to niti pomislil ni več. v glavi je imel samo ideje kako bi lahko nanjo naredil kar najboljši vtis in s tem povrzočil to, da bo še kdaj šla z njim ven. še kdaj? nikoli ni deklet vozil na zmenek večkrat. že to, da jih je peljal enkrat je bilo nekaj posbnega. očitno je bila svetlolaska res nekaj posebnega.
Nazaj na vrh Go down
madeline holmes
madeline holmes


Število prispevkov : 7
Kraj : marseille, france
britain

public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach EmptyPon Jul 16, 2012 11:13 pm

[Only admins are allowed to see this image]
tagged is the most amazing etienne smitten2 here are unknow words and for inspiration i'm listening to adele,
privzdignila je obrvi ob njegovih besedah. res, da so jo njegove besede nič kolikokrat zmedle, vendar ljubkovalnice so bile tisto, kar ni prenesla- ne pri njemu, ne pri bilo katerem drugem moškemu ali človeku nasploh. »nisem draga in še zdavnaj nisem tvoja,« ga je na hitro popravila, ne da bi umaknila pogled z njegovih oči, čeprav je vedela, kakšno tveganje je to v bistvu zanjo, da zopet ne izda kakšnega nepotrebnega čustva, katera se je tako ali tako ves čas trudila skriti, čeprav ji to ni uspevalo ravno najbolje, sploh pa ne v njegovi bližini, ko je imel nek nadležen vpliv nanjo, kateri jo je znal spravljati ob živce. »nimam nič proti temu, vendar lahko bi si našel svoji starosti primerne in ne napadal mojih študentk« je dejala ter prekrižala roke na prsih. ni bila sicer prepričana ali res nima tako nič proti temu, vendar kakorkoli je bilo, morala je igrati v nasprotno smer od njenih študentk, za katere res ni hotela, da se kakorkoli vrtijo okoli njega. tudi sama je bila v teh letih in vedela je, kaj se je zgodilo, če se je zapletla s starejšim moškim. nič dobrega, le zlomljeno srce, sploh pri takšnih ženskarjih, kot je bil francoz nasproti nje. in tega njim res ni privoščila. priprla je oči, ne da bi zares vedela, kako naj si razlaga njegove besede, ne da bi še karkoli rekla. vedela je, da bi vse izgubila, če bi pristala na zmenek z njim in vedela je, kje bi se končal. in ravno zaradi tega razloga ni bila sposobna pristati na vse skupaj, čeprav jo je že to igranje sedaj spravljalo ob živce, ga je imela raje, kot tisto, kar bi se utegnilo zgoditi. takrat bi preprosto izgubila vse, njegovo pozornost, nasmeh in vse te besede, s katerim jo je poskušal pridobiti- priznala je, da so ji ugajale, vendar le potihoma, brez da bi na zunaj dala bilo kakšen znak. že to, da si je tu pa tam priznala, da ni ravnodušna do njega je bil velik dosežek, kaj šele kaj drugega. »mogoče,« mu je odvrnila ter ob tem narahlo nagnila glavo ob stran, kotički njenih ustnic pa so se za razliko od ponavadi, ukrivili v nasmešek. trapa. ne bi smela izreči prav nobene od tistih besed, saj je vedela kakšen bo konec, vendar kljub temu ga ni mogla krati popolnoma zavrniti. predolgo je preprosto želela sprejeti in bilo je, kakor da bi govorilo srce in ne njen razum. čeprav nikoli ni bilo zares tako, je tokrat imela občutek, da je razum za spremembo končno izgubil boj- vendar ne vojne. »vendar ne dovolj veliki, da bi zares popustila« se ji je v naslednjem trenutku zarisal zmagoslavni nasmešek, ko ga je opozorila, da s tem da je najbrž pristala na zmenek, še ne pomeni, da bo dobil od nje karkoli drugega kot le pogovor- in dlje od tega praktično ni nameravala iti. ko pa se ji je približal na nevarno razdaljo, je v hipu otrpnila in dejstvo, da je čutila njegovo sapo na sebi je k tem le še bolj pripomoglo. že je hotela stopiti korak nazaj ob njegovih besedah ter se obrniti stran od njega, da bi zakrila rdečico na obrazu pred njim, vendar ko jo je obdržal v svoji bližini s tem, da je ovil roko okoli njenega boka, je le jezno pogledala stran ter prekrižala roke na prsih, ne da bi njegovo roko v bistvu umaknila. »kdo je rekel, da sem v bistvu sprejela?« se je v hipu ujela na njegove besede ter mu namenila vprašljiv izraz na obrazu, nato pa odkimala ob njegovih besedah ter končno umaknila njegovo roko. »ne bova igrala po tvojih pravilih, boreau« ga je v hipu zavrnila ter se kljub vsemu nasmehnila. »namesto sprehoda, kaj praviš, če te spravim direktno pod vodo? priznam, že dolgo sem imela željo po tem« se je zopet nasmehnila, nato pa ga prijela za roko in ignorirala vse tiste občutke, ki jih je to sprožilo ter ga potegnila za sabo proti morju. »pridi,« je dodala ko se je obrnila proti njemu ter začela ritensko hoditi proti vodi. »prosim?« je še dodala, v upanju, da se bo le vdal. »ti potem dovolim, da me pelješ na pijačo« je še dodala ter kotičke ustnic razpotegnila v nasmešek, v upanju, da se bo sedaj on končno vdal.
Nazaj na vrh Go down

Sponsored content



public beach Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: public beach   public beach Empty

Nazaj na vrh Go down
 

public beach

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

 Similar topics

-
» beach cave

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
restless hearts :: RESTLESS HEARTS SLEEP ALONE TONIGHT :: archives :: I. year-