porch (becca & mikael)

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

FOR: mikael smitten3

WORDS: 663

dragi, če ne boš šel skozi vrata...

šment, opala

fantastično, bravo becks, fenomenalno,

...in tole je zagotovo trenutek, ko se skušam neuspešno ugrezniti v zemljo, ker me je nekdo zalotil pri pogovarjanju s predmeti in pri samogovorih

ura je pet

pet zjutraj. kakšen poseben razlog, zakaj čepiš na verandi ob uri, ko vsi spijo?

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

Dejansko Mikael ni bil povsem prepričan, kaj ga je zbudilo. Ampak nenadoma je bil povsem buden in vedel je, da ni bilo šans, da bi zaspal nazaj. Usedel se je v svoji postelji, z roko zdrsnil skozi lase in nato vstal. Sobo si je delil z Adamom – ki je, kako tipično, še vedno spal kot ubit. Mikael je bil iz svojih lastnih izkušenj dokaj prepričan, da bi lahko razbil vazo, glasno prepeval ali pa navil radio na ves glas, pa se njegov dvojček še vedno ne bi zbudil. Sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa se ozrl proti uri in se rahlo namrščil, ko je ugotovil, da je bilo še zelo zgodaj. No ja, pa saj ni nikoli spadal med ljudi, ki bi zmogli ležati v postelji do dopoldneva. Na hitro se je stuširal, nato pa nase navlekel sprane kavbojke in majico brez rokavov, zatem nekaj trenutkov postaval po sobi in nato sam pri sebi skomignil z rameni, pograbil eno izmed svojih knjig in se odpravil ven iz sobe, kjer je bilo v tistem trenutku zanj precej dolgočasno.

Nekaj časa je brezciljno taval naokrog, potem pa se je odločil in zakorakal proti verandi. Tako ali tako je močno dvomil, da je bil ob tej uri kdo buden in navsezadnje ne bi imel nič proti temu, da bi imel nekaj časa samo zase. Prej nasprotno. Pa ne da bi imel kaj proti čemerkoli, a včasih se je počutil presneto izgubljeno med množico tujcev. Še vedno pa ne dovolj izgubljeno, da bi izgubil živce. Tako kot ponavadi je na svojem obrazu ob vseh priložnostih ohranil potrpežljiv izraz in rahel nasmešek, zato je bil v trenutku, ko se je udobno namestil v gugalnik, precej zadovoljen sam s seboj. Lahko bi se poglobil v zaskrbljeno razmišljanje o prihodnosti, kot je imel to navado početi, ampak navsezadnje si ni hotel pokvariti celotnega dneva že navsezgodaj, zato je odprl knjigo in se zatopil med njene strani. Vse je bilo dokaj idilično – vsaj dokler ga ni zmotil zvok, ob katerem je njegova pozornost zdrsnila na vrata in dogajanje tam. Drobna temnolaska je skušala skozi vrata spraviti nekaj, kar je Mikael hitro identificiral kot slikarsko stojalo. Njegov pogled ji je sledil, čeprav ga ni opazila. Ga je pa zabavala – navsezadnje ni velikokrat srečal ljudi, ki bi se pogovarjali s svojimi predmeti ali pa jim grozili. Moral se je namuzniti, izraz na njegovem obrazu pa je jasno govoril o tem, da ga celotna situacija precej zabava, čeprav je obenem že začutil potrebo po tem, da bi ji pomagal. Potem pa ga je opazila in s pogledom je nežno zavrtal v njene temne oči.

»Ura je pet,« se je strinjal z njenimi besedami, njegov glas pa je bil tako kot ponavadi popolnoma miren. Dekle je imelo prav, ura je bila pet in tudi njene naslednje besede so bile precej smiselne, čeprav se Mikael nekako kar ni mogel znebiti svojega nasmeška, ko je skomignil z rameni. »Ne, ne zares,« je odvrnil na njene besede. »Bi ga potreboval?« se je še pozanimal, potem pa jo premeril s pogledom. Temnolaska je bila drobne postave in dolgih, temnih las. Njegov pogled je nazadnje obstal pri paru najbolj zanimivih oči, kar jih je videl v zadnjem času. »Torej, Becks. Je to tvoj vzdevek ali skrbno izbrano ime za tvojo paleto?« jo je vprašal, medtem ko je zaprl knjigo in se ponovno ozrl proti njej. Ni točno vedel zakaj, ampak nekaj je bilo na temnolaski – nekaj, zaradi česar ga je pritegnila. In Mikael je vsekakor nameraval izvedeti, kaj je bilo to. »Potrebuješ pomoč s tem?« Njegove oči so zaobjele njeno slikarsko opremo, ob tem pa se je na njegovem obrazu pojavil širok nasmešek. Nikoli ne bi pričakoval, da bo ob tej uri ali na tem kraju srečal kogarkoli, ampak očitno se je motil – a prav nič ni imel proti temu. Na novo nastala situacija mu je bila po svoje celo všeč. Iztrgal se je iz misli in s pogledom ponovno poiskal njene oči. »Sicer pa, dobro jutro,« je rekel in ji namenil enega izmed svojih polovičnih nasmeškov.

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 642

nekako bi ga res. ne izgledaš, kot da si se ravnokar vrnil domov?

pozabi, ni moja stvar. imamo že vsi svoje posebnosti

če te ne moti se nameravam namestiti tamle na koncu – brez skrbi, na povsem drugem koncu verande, tako da lahko nadaljuješ z branjem ali karkoli si že počel pred mojim slavnostnim prihodom na prizorišče

moj vzdevek

in paleta nima imena, vsaj ne več. ko sem bila mlajša sem jo klicala greta – kar te, če bolje pomislim, verjetno sploh ne zanima

sicer sem rebecca... saj bi ti dala roko, ampak nekako ne morem

pomoč? da, verjetno bi mi res prišla prav, ko se že ravno ponujaš. če primeš platno, da lahko postavim stojalo, ti bom večno hvaležna

nisem ravno pričakovala, da bom koga srečala. če bi vedela, se ne bi ravno primajala ven v pižami, ali se sploh primajala ven

...dobro jutro

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

»To bo najbrž zato, ker se nisem ravnokar vrnil domov,« si ni mogel pomagati, da ne bi izpostavil očitnega, zatem pa je skomignil z rameni, svojega pogleda pa ni niti za trenutek odmaknil iz njenih velikih, temnih oči. »Veš, to je takšna stvar o meni. Včasih počnem stvari brez razloga,« je resno pokimal z glavo, čeprav je nasmešek že v naslednjem hipu razbil masko pretirane resnobnosti, ki si jo je Mikael nadel. Saj se ji ni zlagal – čeprav je večino časa skoraj nujno potreboval nek razlog za svoja dejanja, so obstajali tudi trenutki, ko se je preprosto naveličal večnega premlevanja stvari ter pretiranega načrtovanja in se preprosto prepustil toku ter storil nekaj, kar je želel. To ni bilo ravno lahko zanj, glede na to da je večino svojega otroštva preživel obkrožen z ljudmi, ki so mu skušali dopovedati, kako zelo pomembno je načrtovanje in podobne stvari, ampak dejansko se je zdaj, daleč proč od Švedske, počutil dovolj svobodnega, da je včasih počel nerazložljive stvari – med katere je lahko povsem mirne duše prištel branje knjige ob petih na verandi, medtem ko je večina ljudi spala ali počela kaj bolj primernega tej uri.

Sledil je njenemu pogledu in se rahlo namrščil, ko je ugotovil, da je resnično nameravala na povsem drug konec verande. Smešno, ampak Mikaelu se niti sanjalo ni, zakaj ga je to rahlo vznemirilo. Saj ni imel prav nobenega razloga za to, kajne? Je pač nameravala v miru slikati in on je bil po vsej verjetnosti moteči dejavnik, kljub temu pa se je zalotil pri misli, da ne bi imel prav nič proti, če bi ostala nekoliko bližje. Vsekakor ga je zabavala – pa ne na tisti nesramen, grd način; Mikael ni bil takšne vrste človek. Zabavala ga je s svojo prikupnostjo, če se je nekoliko potrudil in poiskal primerno besedo. In ko jo je našel, jo je moral ponovno ošiniti s pogledom in priznati, da je imel prav. Bila je prikupna; privlačna na nek prav poseben način, obenem pa je bila tudi zabavna in hm, je že omenil da je bila prikupna? Z roko je segel v svoje lase, kar je bila tista tipična poteza zanj, kadar ni točno vedel, kaj naj stori. »Greta?« je zato ponovil ime, ki ga je izrekla, potem pa prikimal. »Seveda, Greta. Zanimiva izbira imena,« je moral priznati in se ob tem na široko nasmehniti. »In hej, takšne stvari so dejansko zanimive,« je ugovarjal njenim besedam in s pogledom nežno zavrtal v njene oči. Če bi vedel, da je obstajala možnost za tako interesantno jutro, bi večkrat vstal bolj zgodaj. Ob lastni misli se je namuznil in nato pozornost preusmeril na svojo novo znanko.

»Rebecca, me veseli,« je rekel, odložil svojo knjigo in ji po kratkem premisleku podal svoj mezinček, ker se je to zdelo primerno glede na situacijo. »Mikael,« se je predstavil še sam in ponovno ujel njen pogled. Ni točno vedel, kaj je bilo s tem, ampak je pa imel konstantno potrebo po očesnem stiku. »Američanka, kaj?« se je pozanimal, čeprav je bil sodeč po njenem načinu govorjenja v to precej prepričan. Ob njenih besedah je prijel platno in s pogledom ošinil oddaljeni del verande, kamor je bila namenjena. »Si prepričana, da je tam dobro mesto za slikanje?« je spregovoril in se rahlo namrščil, morda nekoliko zaskrbljen zaradi izbranega mesta. »Ne bi bilo bolje, kaj pa vem, tukaj?« je pomignil samo nekaj korakov stran, na svoj konec verande. »In hej, ne skrbi, tvoja pižama je prav luštna,« si ni mogel pomagati, da ne bi s pogledom še enkrat nesramno počasi zdrsnil po njenem telesu, njegov pogled pa je naposled obstal pri njenih temnih očeh. Bila je več kot zanimiva.

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 728

samo včasih? jaz jih na mojo veliko žalost ves čas

vendar se začuda večkrat izkaže, da takšne male impulzivne odločitve vodijo v nekaj dobrega

ne, te stvari niso niti malo zanimive

zanimivo je na slepo izbrati točko na zemljevidu in se odpraviti tja. zanimivo je, če najdeš sporočilo v steklenici na plaži. zanimivo je celo sredi predavanja ugotoviti, da ima profesor dve različni nogavici. moje blebetanje o nesmislih pa zagotovo ne

v vseh pogledih. od tega, da pod prho pojem star-spangled banner do tega, da obožujem hamburgerje

ne, nisem prepričana

tukaj

tole je bolj klavrn izgovor za pižamo. na riti imam homerja simpsona

delaš me nervozno in že po naravi nisem ravno miren zbran človek

najbolje bo, da pripravim vse skupaj. nimam veliko časa. sonce bo kmalu v celoti na nebu in že tako nisem navajena slikati narave ter bo potrebno nekaj časa, da se spet navadim. v vsakem primeru jutri sledi še eno zgodnje vstajanje

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

»Toliko bolje,« je rekel ob njenih besedah in se ji nasmehnil s tisto nenavadno razposajenostjo, ki jo je po vsej verjetnosti pobral od nje – navsezadnje se je na temnolaskinem obrazu nahajala podoben, če ne skoraj povsem identičen nasmešek, ki je nakazoval na to, da je tudi njo celotna situacija po svoje zabavala. »Zdaj pa samo pomisli, kako dolgočasen bi bil svet brez takšnih dogodkov ali vprašanj,« je dodal po krajšem premisleku in se rahlo namrščil da bi s tem izrazil svoje neodobravanje svetu – kakršenkoli bi pač že bil ta svet brez nenavadnih vprašanj, stvari brez očitnega razloga ali pa neobičajnih ljudi. To vsekakor ne bi bil svet, v katerem bi Mikael želel živeti. »In tole je vsekakor nekaj dobrega,« je izrekel nekaj, česar v večini situacij sploh ne bi zaradi svoje večne premišljenosti – ampak nekaj je bilo na situaciji ali pa morda na njej, zaradi česar je bil popolnoma in v celoti sproščen in pomirjen. Jo je želel očarati? Morda, nek del njega – ampak tega se niti ni zavedal, dokler ni pomislil na to in ugotovil, da je želel pustiti dober vtis na temnolaski. Ker je bila – vsaj po njegovih standardih – nekaj posebnega. In Mikaelovi standardi so bili ponavadi nedosegljivi, zato je to veliko povedalo.

In vsaka naslednja beseda, ki jo je izrekla, je potrjevala njegovo prejšnjo ugotovitev. Namuznil se je sam pri sebi, potem pa skomignil z rameni. »Bojim se, da se bova morala strinjati, da se ne strinjava glede tega,« je spregovoril z izrazom, ki je govoril o tem, da bo trmasto vztrajal pri svojem, če ga bo še kadarkoli skušala prepričati v nasprotno. Ker, navsezadnje, niti ni imela prav. Bila je zanimiva, niti sanjalo se ji ni, kako zelo zanimiva se mu je zdela v tem zgodnjem jutru, ko je sama zase najbrž mislila da izgleda kot prava zmešnjava in je bila v resnici daleč od tega, saj je vzhajajoče sonce poudarilo mehke poteze njenega obraza, ki so ga tako dobro uokrivljali temni lasje. A njegovo pozornost je pritegnilo njeno govorjenje in moral se je zasmejati. »Hamburgerji.« je ponovil in nato skomignil z rameni. »Smešno. Večkrat sem že bil v Ameriki, pa si še nikoli nisem privoščil vašega slavnega hamburgerja. In bojim se, da se švedski hamburgerji niti pomotoma ne morejo primerjati z ameriškimi,« se je namuznil. Že večkrat je bil v Ameriki, ampak to po večini niso bili družabni obiski. To so bili tiste vrste obiski, na katerih si moral vzravnano sedeti za mizo in pojesti cel krožnik nesmiselnih stvari, katerih niti nisi znal poimenovati, samo zaradi tega da nato ni izbruhnil kakšen mednarodni škandal. Ampak jasno, tega ona ni rabila vedeti. Kajne? Tako osvežujoče je bilo spoznati nekoga normalnega, ki se mu niti sanjalo ni o bremenu, ki ga je Mikael prenašal s seboj.

Počutil se je nenavadno zadovoljno, ko je sledila njegovim besedam in obstala tam, kjer je bila. Ob njenih besedah je privzdignil svoje obrvi, potem pa se nasmehnil. »Dobri stari Homer,« je skomignil z rameni. Podal ji je platno in pogled skoraj presenečeno uprl vanjo, ko je rekla, da jo dela nervozno. »Nervozno?« je ponovil, potem pa se rahlo namrščil sam pri sebi. »Se opravičujem, nisem vedel. Ne vidim jasnega razloga za to,« je izrekel besede, ki so bile mešanica opravičila in vprašanja – navsezadnje se mu ni niti sanjalo, zakaj bi jo delal nervozno, in to tako ali tako ni bil njegov cilj. Poleg vsega pa se je ponovno pokazala njegova skoraj prirojena očarljiva vljudnost, ko ji je namenil polovičen, opravičljiv nasmešek in se nato osredotočil na njene besede. »In tukaj sem jaz, ki te delam nervozno in kar nočem utihniti,« je stresel z glavo, čeprav ni mislil popolnoma resno. Čeprav je bilo res, da je še vedno govoril – in to popolne nesmisle. Uprl je pogled vanjo. »Če te motim, se lahko odstranim. Brez problema,« je rekel, medtem ko se je skoraj že premaknil proti vratom – pa ne da bi želel iti, daleč od tega, o tem pa je jasno govoril pogled, ki ga ji je namenil. Izbira je bila njena, čeprav je obstajal del njega, ki si je močno želel, da bi lahko preprosto ostal.

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 793

preveč dolgočasen. vendar vsi ljudje ne cenijo spontanosti

pomisli samo, koliko ljudi se drži vseh možnih pravil, ustaljenih smernic. koliko ljudi bo prej poslušalo ljudi okrog njih, kakor sebe

svet bi bil morda res dolgočasen, vendar varnejši. spontanost privede do težav, težave do bolečine, bolečina do padca. verjemi, včasih si želim, da bi lahko ustrezala merilom ljudi okrog mene, če ne drugega že samo zato, ker me potem karma ne bi dnevno zalivala s sranjem

si prepričan? si prepričan, da je tole nekaj dobrega? nikoli ne veš. morda se boš skrajno nespametno zaljubil vame in ti bom v nekaj tednih strla srce

in ne trdim, da se boš zaljubil vame ali da sem ti sploh všeč. mislim... samo govorim o možnostih. verjetnost je skrajno majhna

ne morem verjeti,

enkrat ga preprosto moraš poskusiti. ampak pravi hamburger, ne tisto ceneno mini pici buci reč iz mcdonaldsa ali burger kinga

sem prepričana, da tudi švedski hamburgerji niso tako zelo slabi,

razlog je povsem jasen

prijetne vrste nervoza. nisem ravno navajena igre, kdo bo prvi umaknil pogled. in z mojo srečo si verjetno samo domišljam, da zadnjih deset minut strmiš vame. šment, res ne znam nič obdržati zase,

ne

ne odhajaj... prosim.

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

Poslušal jo je, ne da bi se ob tem zavedal resnobnega izraza, ki se je za trenutek pojavil na njegovem obrazu ob njenem govorjenju o ljudeh, ki raje poslušajo druge kot sebe in se držijo ustaljenih pravil. Ni mogla vedeti, kako zelo je bila ta tema dejansko pomembna zanj, koliko je že žrtvoval za druge in kako je moral vedno znova pred svoje želje postavljati tisto, kar je bilo primerno ali v marsikaterem primeru celo zaželeno. »Tudi res, je priznal in se potem nekoliko namrščil, ko je skomignil z rameni. »Še vedno pa določeni ljudje to morajo početi,« je bil ton njegovega glasu rahlo zamišljen, v njem pa je bilo tudi nekaj prepričanega – nekaj, zaradi česar je Becca morda lahko uganila, da je bila ta tema zanj pomembna iz nekega njejnpovsem neznanega razloga. Ampak da, Mikael je kot član kraljeve družine v svoji vlogi bodočega švedskega prestolonaslednika – četudi je bilo to precej vprašljivo – posvečal veliko svojih misli določenim temam, med katere je spadalo tudi vprašanje o tem, kako naj bi se ljudje pravzaprav obnašali in kakšna mera spontanosti je bila dovoljena. Ni hotel biti zatežen, po svoje je občudoval tiste ljudi, ki so vse počeli brez pravega premišljevanja, ampak obenem je vedel, da se sam nikoli ne bi mogel prištevali med njih.

Za nekaj trenutkov je obstal brez besed ob njenih besedah, njegov pogled pa je bil presenečeno uprt vanjo. Je imel prisluhe? Ne, temnolaska je res rekla, da se bo zaljubil vanjo in mu bo strla srce, čeprav očitno ni mislila najbolj resno, kar so potrdile že njene naslednje besede. Vse skupaj ga je nenadoma zabavalo, čeprav se je nekje v kotičku svojih mislih poigraval tudi s to možnostjo. Bi se lahko zaljubil v nekoga, kot je bila ona? Odgnal je to misel in se zbral ter nekaj trenutkov užival ob opazovanju Becce, ki se je skušala nekako izviti iz svojih besed. »Ne morem si pomagati, da ne bi opazil, da nisi omenila možnosti, da mi ne bi zlomila srca. Si res takšna lomljivka src ali…« je pustil stavek obviseti v zraku, ton njegovega glasu pa je bil nekje med šaljivim in resnim. »Ampak hej, kdo bi vedel,« se je nenadoma zasmejal, skomignil z rameni in pogled skoraj izzivajoče uprl v njene oči. »Verjetnosti je zelo težko napovedati.« S tem ji je obenem dal tudi neko potrditev njenih besed, ki je bila dovolj zakrita, da je morda ne bi niti prepoznala. Mu je pa bila vsekakor všeč, da. Ni ga dolgočasila in v pogovoru je dejansko užival. »Pravi hamburger?« je ponovil njene besede in pogled ponovno zbrano uprl vanjo. »In kje bi dobil kaj takšnega?« se je moral pozanimati, saj ga je stvar nenadoma začela zanimati. Pristne ameriške stvari, nikoli ni bil ravno navdušenec. Kdo bi vedel, morda pa se bo to spremenilo. Ob njenih besedah se je nasmehnil. »Švedski hamburgerji? Ko bom poskusil ameriškega, ti bom lahko povedal,« je dejal, ne da bi izbrisal nasmeška iz svojega obraza.

Morda je tudi sam začutil neke vrste nervozo, ko je čakal na njen odziv in bil obenem že popolnoma pripravljen, da ji da tisti mir, ki ga je tako zgodaj zjutraj iskala. Potem pa ga je ustavila z lahnim dotikom dlani in njegov pogled je najprej zdrsnilo na mesto dotika, potem pa višje, do njenih oči. Njegov prej resen izraz je razbil polovičen nasmešek na ustnicah. »Ojej, sem bil res tako očiten?« je dejal in se obenem potrudil za kar najbolj nedolžen izraz na svojem obrazu, nato pa je stresel z glavo in prikimal. »Ja, prav, priznam. Strmel sem vate,« je ponovno zmagala njegova iskrenost, pogleda pa ob tem niti za trenutek ni umaknil od njenih temnih oči, ki so ga očarale že v trenutku, ko se je tega jutra prvič zazrl vanje. »Moram se ti opravičiti, če je bilo to nadležno, ampak resnica je--« se je nenadoma ustavil na sredi stavka, zajel sapo in se za trenutek boril s samim seboj, potem pa je prevladala tista njegova očitno močnejša plat. »Resnica je, da si ne morem pomagati.« Tako, pa je rekel. Saj ni bilo preveč težko, kajne? Vedno je bil iskren z ljudmi in njegova direktnost je bila večino časa precej stroga, tako da je v vseh situacijah našel način, da je povedal vse, kar se mu je pletlo po glavi. »Ne vem, samo… Nekaj posebnega se mi zdiš, Becca,« je moral dodati v duhu svoje iskrenosti, a ni se mogel ustaviti tukaj. »In vesel sem, da sem te spoznal,« je bilo še zadnje priznanje, potem pa je le obmolknil in skomignil z rameni, kot bi hotel reči 'ne morem pomagati, ampak tako pač je'. Navsezadnje je govoril zgolj in samo resnico.

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 813

no saj, zato pa pravim, da preveč spontanost ni dobro. mora obstajati ravnovesje

če bi bili vsi kot jaz, potem bi po cesti hodili ljudje z majicami spongeboba, vsi bi bili večni optimisti in verjeli v ljubezen. tudi to bi bil svojevrsten dolgčas

'sliši se, kot da moraš to početi ti,

moj dolgi jezik

zmeniva se takole. če se po kakšnem čudnem spletu naključij zaljubiš v nekoga kot sem jaz, potem ti obljubim, da ti ne bom zlomila srca. vendar pričakujem, da bo tudi moje na varnem. velja?

verjetno je v centru kak bistro. nisem se še spravila raziskovat mesto

hm, še nikoli nisem bila na švedskem. pravzaprav je moje popotništvo omejeno na pet zveznih držav in tale otok

cenim iskrenost

ura je pet in jaz se spogledujem z neznanci. bravo, becks, bravo

oprosti, ampak... hočem reči...

ne opravičuj se. nisem te mislila obtožiti, da strmiš ali kaj takega. ni ravno neprijetno, samo... jaz stojim na drugi strani, ne vem, kaj vidiš

saj sem nekaj posebnega. te dni ljudje ne verjamejo več v...

pridi sem

poglej proti obali in povej, kaj vidiš

sonce ali kaj drugega?

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

»Svojevrsten dolgčas, kaj?« je ponovil njene besede in si obenem v mislih skušal naslikati podobo, ki jo je opisovala – po nekem naključju se je v njegovih mislih pojavil sončen dan, v katerem so ljudje po ulici korakali s širokimi nasmeški na obrazih in majicami z motivom precej priljubljenega risanega junaka. No ja, vsekakor to ni zvenelo kot svojevrsten dolgčas, ampak imela je prav. Če bi bili vsi ljudje enaki, bi bil svet dolgočasen. Zato so bili vsaj zanj med množico povprečnežev dobrodošli ljudje, ki so izstopali in ki so se vsaj Mikaelu samemu zdeli kot popolnoma očarljivi predstavniki človeške vrste. Morda je bil samo on takšen, ampak nenavadni ljudje so ga fascinirali in zaradi tega ni bilo prav nič čudnega, da je zadnjih nekaj trenutkov pogled tako zavzeto upiral v Becco. »Na nek način moram res,« je odvrnil na njene besede in skomignil z rameni. Res je to moral početi; navsezadnje je bilo izpolnjevanje pričakovanj nekaj, kar so ga učili že od malih nog in to ni bilo nekaj, česar bi se bilo lahko znebiti. »Ampak dovolj o meni, nočem te dolgočasiti,« je skušal s svojo običajno spretnostjo pokopati to temo, še preden bi prišla do tega, zakaj natanko je moral to početi. Priročno je ravno takrat spregovorila in sprejel je njeno roko. »Glede tega mi lahko popolnoma zaupaš,« je bil njegov glas dovolj resen, ko je ravno prav močno stisnil njeno dlan v svoji in se potem zavedel, da je postalo vse skupaj morda že preveč resno za tako zgodnje jutro. »Saj veš, teoretično in za vsak primer, če se to kdaj zgodi,« ji je pomežiknil.

Svoj pogled je z neko mešanico zanimanja in zamišljenosti uprl vanjo. »Nisi še raziskala otoka? Sva že dva,« se je zasmejal in pomislil, da morda to navsezadnje le ni bila takšna škoda, kot je mislil. Rad je poznal prostore, kjer se je nahajal, in otok je bil zanj še precejšnja uganka. »Lahko bi šla kdaj skupaj na lov za temle bistrojem,« je popolnoma spontano in sproščeno predlagal, čeprav je ob tem, ko je izrekel svoj predlog, pogled z nekim zanimanjem uprl vanjo, saj ga je v resnici zanimalo, kakšen bo njen odziv. Pa saj to ni bilo kaj takšnega, kajne? Je to lahko štelo kot povabilo na zmenek? Nenadoma si je zaželel, da bi vse skupaj bolje premislil in se potem oglasil, ampak zdaj ni več mogel spremeniti izrečenega in lahko je samo čakal na njen odziv. In upal, da ni bil preveč – kakšna je bila beseda? – napadalen. »Torej te vabim na Švedsko,« je rekel ob njenih besedah, spet nekoliko prehitro, da bi lahko dobro razmislil, in ravno zaradi tega so se njegove ustnice razširile v polovičen nasmešek. Če prej vabilo ni bilo dovolj jasno, tokrat ne bi mogel biti bolj neposreden. Le da Becca ni vedela, da je prestolonaslednik in bi jo zato lahko v naslednjih štiriindvajsetih urah z letalom spravil na Švedsko – kar tako, povsem mimogrede.

Je res morala biti tako presneto očarljiva? Rahlo se je nasmehnil ob njenih besedah, nato pa je stopil do nje, ko je to rekla. S pogledom je res ošinil obalo, tako kot mu je rekla, medtem ko se je rahlo namrščil. Kaj je videl? To je bilo dobro vprašanje; takšne vrste vprašanje, o katerem bi prav lahko premišljeval sam in ki ga je tako rad razvozlaval. »Seveda vidim sonce,« je odvrnil in potem rahlo zmajal z glavo. »Ampak bilo bi veliko preveč preprosto, če bi rekel, da vidim samo sonce. Toliko drugih stvari je še, ki so bolj zanimive. Način, s katerim valovi butajo ob obalo in se vedno znova vračajo, kako je tisto drevo nagnjeno stran od ostalih treh, da oblika oblaka levo od sonca spominja na ogromno, precej puhasto ovco… Milijon stvari je. In navsezadnje vidim nov dan, začetek nečesa novega v nastajanju,« je rekel, čeprav bi lahko povedal toliko več – le da ni hotel postati dolgočasen ali pa naštevati vse tiste malenkosti, ki si jih je ponavadi vzel k srcu. »Vidim pa tudi očarljivo temnolasko poleg sebe, ki se mi zdi nekoliko zbegana ampak še vedno presneto prikupna,« ga njegova iskrenost niti tokrat ni pustila na cedilu. Nasmehnil se je, potem pa uprl pogled v njene oči. »Kaj pa ti vidiš?« ji je vrnil vprašanje, potem pa le obmolknil.

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 699

ker si mi res povedal blazno veliko o sebi. vem tvoje ime, od kje prihajaš, da nisi še jedel hamburgerja in zanimivo se ti zdi, da poimenujem predmete okrog sebe. na kratko povedno, o tebi ne vem praktično nič

ojoj, res sva grozna!'

morda bi ga res lahko poiskala skupaj. vendar to pomeni, da bi potem moral z mano tam tudi jesti, piti in vse kar se običajno počne v bistrojih – graditi stolp iz solnice, popra in zobotrebcev

in moral bi gledati, kako planem nad hamburger kot da nisem jedla že teden dni. ni preveč lepo na pogled

vabiš me na švedsko?

seveda, kupiva karte za letalo in pojdiva tja čez vikend, brez problema. prav zdaj se mi je res zahotelo sprehoda po stockholmu

seveda

nov dan, začetek nečesa novega v nastajanju

očarljiva in prikupna, kaj?

'vidim milijon stvari. ampak žal nisem tako spretna z besedami kot ti, tako da se boš moral zadovoljiti s tem, da boš čez nekaj dni videl sliko tega, kar vidim. ne znam opisovati. sploh

morala bi...

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

»Mar ni to dovolj podatkov?« je skušal Mikael opravičiti svojo skopost z informacijami, čeprav se je moral obenem tudi nasmehniti. Saj ji res ni povedal veliko – ji je pa vsekakor povedal dovolj, da si je lahko ustvarila vsaj približno predstavo o njem in o tem, kakšne vrste oseba je bil. »Verjemi, nisem tako zanimiv,« ji je zagotovil s svojim bolj resnim glasom – pa saj je imel prav, po vsej verjetnosti ni spadal med zanimive ljudi. Vsaj njegov dragi brat dvojček Adam mu je vedno znova z veseljem povedal, da je dolgočasen s svojim pisarjenjem v knjižico, kot je Adam imenoval pisanje dnevnika, in pa seveda branjem knjig, ki so bile po bratovem prepričanju globoko dolgočasne in bi moral sam kar umreti, če bi se moral dotakniti kaj tako strašnega, kot je bila knjiga. Je pa cenil to, da ni drezala vanj – določeni ljudje so znali biti tako nadležno radovedni in so morali vedeti praktično vse v prvih petih minutah. Mikael ni bil takšne vrste človek – moral je spoznati človeka in za to si je ponavadi rad vzel čas, saj ni ničesar počel brez premišljevanja ali načrtovanja. Ni si mogel pomagati, takšen je pač bil.

»Ojej, zveni strašno,« je z zaigrano zgroženostjo rekel ob njenem opisu vsega, kar bi moral prenašati, nato pa ga je premagal smeh. Zmajal je z glavo, ko je ponovno prišel do ugotovitve, da je bilo to dekle nekaj zares posebnega. Poznal je množico deklet, ki bi se raje resno poškodovale, kot pa da bi morale iti v bistro in pojesti nekaj konkretnega. Počutil se je tako izgubljenega, če se je znašel nekje z nekim dekletom, ki si je namesto prave hrane naročilo skodelico solate. Nasmehnil se je ob smeri, v katero so zašle njegove misli, potem pa je pozornost usmeril na sogovornico. »Becca, popolnoma resno. Bi šla?« se je pozanimal in v zraku pustil obviseti bolj konkretno vprašanje, ki ni bilo več teoretično – navsezadnje bi jo z veseljem peljal v bistro in z njo zgradil stolp. V njeni družbi se je počutil nenavadno sproščenega in še bolj mirnega, kot je bil običajno – kot da bi mu dala občutek, da lahko opusti svojo sicer skrbno miselno načrtovanje vsega in se samo prepusti toku. Ob njenih naslednjih besedah o Stockholmu se je zgolj nasmehnil – pojma ni imela, kako zelo lahko uresničljiv načrt je bil to, kljub temu pa je nenadoma ugotovil, da bi veliko raje ostal tisti normalen povprečnež. Ljudje so se začeli čudno obnašati, ko so ugotovili, da je bil Mikael prestolonaslednik – in njune na novo vzpostavljene povezave ni hotel kar tako uničiti.

Resno je prikimal ob njenih besedah. Očarljiva in prikupna, vsekakor. Ali pa je bil spet preveč iskren? Nikoli ni točno vedel, a v otroštvu je zelo resno vzel celotno zadevo o iskrenosti in direktnosti, ki jo je občasno znal zaviti tudi v celofan in jo lepo postreči, kadar resnica ni bila najbolj lepa. A tokrat je lahko uporabljal samo presežnike in ni videl potrebe po tem, da bi stvari olepševal. »Saj nisem tako zelo spreten z besedami,« se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Veliko berem, to bo to,« je našel tudi razlago za to. Spreten z besedami? Morda, včasih – ampak kdo pa ne bi bil spreten z besedami, če bi ga že od malih nog dobesedno trenirali, da se je znašel v prav vsaki situaciji? A tudi to ni bila tema, o kateri bi se trenutno splačalo premišljevati. »Torej mi boš pokazala končni izdelek? Obljubiš?« je uprl pogled v njene oči z iskrico zanimanja v lastnih, vmes pa popolnoma pozabil na čudovito okolico, ki ju je obdajala, saj so ga njene oči vedno znova skoraj hipnotizirale. Zbral se je, ko se je premaknila, nato pa jo opazoval, ko je naredila skoraj presenečen korak nazaj – ker se je znašla tako blizu? Njegove ustnice so se ukrivile v polovičen nasmešek, medtem ko je z roko iz bližnjega grma odtrgal cvet in nato naredil korak proti njej – zgolj toliko, da je z neko nenavadno mešanico skrbnosti in nežnosti potisnil bel cvet v njene temne lase, medtem ko je njegova dlan kot mimogrede zdrsnila po koži njenega lica, nato pa je rahlo nagnil svojo glavo, da je ocenil narejeno. »Da, vsekakor si zelo zanimivo bitje,« je z njo delil svoje misli, medtem ko so njegove oči poiskale njene, nato pa se je zavedel svojega početja in se nekoliko umaknil, da je imela svoj tako imenovani osebni prostor, saj je ni hotel prestrašiti ali karkoli podobnega.

Število prispevkov : 41 Kraj : charlotte, north carolina

[Only admins are allowed to see this image]

WORDS: 760
COMMENT: shall we sum this up? :3

zaenkrat je dovolj,

nekako dvomim v to – mislim, da si več kot zanimiv. samo malce preveč skromen

če bi šla s tabo v bistro? na prigrizek? seveda, ne rabiš sploh spraševati

ali to pomeni, da se moram spraviti v neka lepa oblačila in te poskusiti očarati v tisti eni uri? samo toliko da vem, kaj naj pričakujem

knjižni molj, torej? tsk tsk, mikael, čedalje bolj si mi všeč,

če boš prišel naokrog, da ga vidiš, potem ni problema. trajalo bo nekaj dni, kaj več pa ne. ne bo se mi ljubilo vedno vstajati tako zgodaj

tako ali tako sem že v nekaj dneh povsem napolnila beležko z raznimi skic, s katerimi bo potrebno nekaj narediti

mikael

hvala

torej, hotela sem reči, da bi se res morala lotiti dela, če hočem kaj ustvariti preden se vsi zbudijo

Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.

this was fun, I am sorry for being late and yes, he is gone.^^

»Skromen?« je moral ponoviti njene besede s polovičnim nasmeškom na obrazu, potem pa je nekaj trenutkov premleval to možnost v mislih in navsezadnje le skomignil z rameni. »Ne bi rekel. Ampak hej, saj boš imela še več kot dovolj časa, da se prepričaš o tem,« mu je nekako uspelo izdati upanje, ki je z vsakim trenutkom v njeni družbi v njegovi notranjosti naraščalo. Upanje, da jo bo še videl in upanje, da bo lahko z njo preživel veliko več časa ter jo dodobra spoznal. Čeprav ji tega nekako ni nameraval izdati, ji je na svoj način to dal vedeti, ker si pač niti ni mogel pomagati. Takšen je pač bil. Vedno vljuden, vedno iskren in navsezadnje vedno morda tudi nekoliko zadržan, ker se je že zelo zgodaj naučil, da je bilo vedno bolje k stvarem pristopiti z nekaj previdnosti, sicer so se lahko končale presneto slabo. Ampak tokrat, tokrat je bilo to drugače. Všeč mu je bila, to mu je bilo kristalno jasno. Ni bila kot kdorkoli, ki bi ga Mikael kadarkoli spoznal. In občutek, da je Becca nekaj posebnega, se je z vsakim trenutkom v njeni družbi krepil.

Njegov nasmešek je bil popolnoma iskren in na njegov obraz ga je priklicala zgolj s parimi besedami. »Poskusiti očarati v tisti uri?« je ponovil, izraz na njegovem obrazu pa se je spremenil v rahlo zbeganega, ko je skušal razvozlati pomen teh besed in se je naposled moral ponovno nasmehniti. »Lahko poskusiš,« je skomignil z rameni in se pošteno potrudil za brezizrazen obraz, potem pa ga je premagal smeh. »Ampak ne vem kaj se bo zgodilo z menoj, če me boš še bolj očarala,« je hlinil zaskrbljenost, čeprav je bilo v njegovem glasu tudi nekaj resnosti. Navsezadnje, dekle ga je že v enem samem jutru prav pošteno očaralo in če je pomislil, da bi ga še bolj – no ja, potem bi bil z glavo nekje visoko nad oblaki precej neuporaben prestolonaslednik, če ne kaj drugega. Namuznil se je. »Samo, saj veš, bodi to kar si. Deluje,« je priznal in se nato zavedel, da je ponovno izdal preveč informacij in upal, da se rdečica ni poznala na njegovem obrazu. Bil je odkrit, da, ampak tako zelo? Presneto. To je bilo novo, to dekle je imelo nanj zelo nenavaden učinek.

»Prav, vsekakor bom prišel pogledati tvojo umetnino,« je resno pokimal. Nekako ni dvomil, da bo končni izdelek vsekakor nekaj posebnega – čudovita slika, ki jo je preprosto moral videti. In navsezadnje se ni mogel upreti možnosti, da bi jo ponovno videl – Becca mu je v teh nekaj trenutkih popolnoma zlezla pod kožo in to ga je rahlo begalo. Pa še vedno ne dovolj, da bi lahko kar odkorakal. Bila je ljubka, še posebej z rožo v laseh in v trenutku, ko ni točno vedela, kaj naj bi storila. Stopila je mimo njega in sledil ji je s pogledom in se zavedel, da je bil res precejšnja distrakcija. »Ojej, oprosti, popolnoma te oviram pri delu,« se ji je opravičujoče nasmehnil in stresel z glavo v znak presenečenja nad samim sabo. »Saj bom šel, obljubim,« je nadaljeval in se zazrl v njene oči. »Ampak ne bom pa pozabil na obljubljeni hamburger,« se je nasmehnil, pogled pa je zadržal na njenih ustnicah za trenutek dlje, kot bi bilo to še primerno. Zbral se je in vzel svojo knjigo ter se nekoliko umaknil. »Do naslednjič, Becca,« je rekel, potem pa se ji še zadnjič nasmehnil in zakorakal v notranjost hiše.

» becca's profile
» westermark, mikael william.
» bedroom no. 06 (becca & kimberly)
» bedroom no. 09 (adam & mikael)

porch (becca & mikael)

porch (becca & mikael)

Similar topics

Similar topics