bil je lep, kaj lep, naravnost čudovit dan, sončen, vroč, prav takšen, kot se za otok sredi karibov spodobi. na voljo je bilo na stotine različnih možnosti, kaj bi človek lahko počel, vse od pohajkovanja po otoku do kopanja ali posedanja v kakšnem baru, kjer bi si lahko pasla oči na postavnih telesih, ampak ne, kim je bila sredi takšnega čudovitega dne v hiši, natančneje v tako imenovani sobi za počitek, kjer je s slušalkami v ušesih strmela v zrak in premišljevala. vsekakor nekaj zelo neznačilnega zanjo, a včasih si je človek pač moral vzeti čas in si urediti misli, če se ni hotel izgubiti v vsej zmešnjavi znotraj svoje lastne glave, kot je vedno govorila njena mama. pa saj ne, da bi jo kdo kdaj dejansko poslušal, a če ti take stvari nekdo ponavlja znova in znova si jih po nekem času že zapomniš. prav zaradi tega je imela kimberly vedno na zalogi malo morje raznih nasvetov in pregovorov, s katerimi je ljudem redno parala živce, ko ni imela česa drugega oziroma boljšega za početi. bila je neke vrste zabava, če se na to pogledal s prave strani in ona je to vedno tudi naredila, da je potem imela vsaj trhel izgovor. ni trajalo dolgo preden je začela dolgočasiti samo sebe – tisto o čemer je imela voljo premišljevati je bilo samo po sebi jasno, stvari, ki bi se jih morala lotiti pa je raje pustila pri miru, kajti to bi ji definitivno pobralo vso energijo, pa še dobro voljo za povrhu. ni vedela, kako se ji je vedno uspelo zaplesti v neke čudaške odnose, ki so še njo samo kdaj strašili, kaj šele ljudi, ki so dejansko premišljevali sami o sebi in se trudili biti normalni. pa vseeno, kar je prišlo je pač prišlo, s tem se res ni nikdar kaj preveč obremenjevala. vse je poskušala preživeti z veseljem in nekim zagonom, kar ji je ponavadi pomagalo prebroditi še tako trpko in žalostno stvar, zato se je te že preizkušene metode z veseljem oklepala. vendar, sedaj je bila sredi karibov, na rajskem otoku - lahko bi razmišljala o čem drugem kot o težavah, hm? ravno se je namerava odpraviti v sobo ter nato ven, ko je njen pogled pritegnilo gibanje pri vratih. na pragu se je za hip ustavila kimberly dobro poznana svetlolaska, neith, in nasmešek na njenem obrazu je pridobil še navihan odtenek. s svetlolasko nikakor nista našli skupnega jezika; nieth je bila obvladana, previdna, uvidevna, skratka vse to, kar kim nikoli ni bila in najbrž tudi nikdar ne bo in je zato z veseljem vihala nos nadnjo, temnolasko pa je vse skupaj neznansko zabavalo in je zadevo z veseljem obrnila sebi v prid. kadarkoli je imela priložnost jo je zbadala, izzivala in komentirala njeno vedenje, samo, da ji je razjezila in se je vnel prepir, iz katerega je sama najpogosteje odšla z nasmeškom na obrazu. saj ne, da dekleta res ne bi marala, konec koncev je vedno sprejemala najrazličnejšo družbo, toda dekle je dajalo nek snobovski vtis, tega pa res ni marala in tako je dekle hočeš nočeš postalo njena nova tarča. ''neiiith!'' je zavlekla ime namesto pozdrava in dekletu tako dala vedeti, da jo je opazila – takoj, ko je ona namreč opazila kim sedeč na naslonjaču je hotela po najkrajši možni poti izginiti, a ji temnolaska tega seveda ni nameravala dovoliti. ''neith, dragica, pa ne da se mi hočeš izogniti?'' je nalašč slabo hlinila prizadetost in osuplost ''če ne bi vedela bolje bi si mislila, da me ne maraš.'' se je užaljeno našobila, nato pa vstala in se približala nesrečnici. ''povej dragica, kaj vendar počneš tukaj? si iskala miren kotiček, da bi se lahko učila?'' je spustila prvo zbadljivko in ni se imela namena ustaviti samo pri tej. ''ali pa se samo izogibaš vsakomur, ki bi te morda utegnil pripraviti do nasmeha?''