Razmerja v Lanovem svetu sicer niso bila najbolj zaželena, dosti raje se je namreč odločil za preprost, neobvezujoč seks, toda z Neith je bilo vse skupaj nekoliko drugače. Saj ne, da bi se odločil za tisto starinsko verzijo in jo dobesedno vprašal, če bi bila njegovo dekle, toda odkar jo je parkrat položil, nekako nima več tiste sle po vsaki ženski, ki mu prekriža pot. Slednje je izredno presenetilo njegovo stalno družbo, predvsem pa njega samega in včasih se dobesedno sprašuje kakšno črno magijo je Neith uporabila, da je njega, nepopravljivega ženskarja pripravila do tega. Kakorkoli že, želje po seksu ni izgubil in dokler mu je svetlolaska bila pripravljena ugoditi in se prilagajati njegovim željam in urniku, kot ga sam rad imenuje, se ni imel kaj za pritoževati. Dvajsetletna Američanka ga je znala očarati, predvsem pa zadovoljiti, na različne načine, in mogoče je bilo prav to tisto kar ga je na njej tako zelo privlačilo. Seveda, imela je svoje skrivnosti, včasih se mu je zdela strašno zakompleksana in zanj popolnoma neprimerna, spet drugič je bila njegov navdih, hrana za njegovo dušo, če se izrazi kot poet (ne, nikoli ni bil pretirano talentiran). Verjetno je imela težko življenje, no, ali pa tudi ne, prav veliko o njej namreč ni vedel. Sicer ne bi mogel reči, da je bila zaprta vase, včasih se je z njim celo poigrala na tako zelo prefinjen način, da še njemu, ne glede na to kako zelo zagovarja svoje obvladanje sarkazma, ni uspelo dojeti njenega prvotnega namena, in je nazadnje moral celo priznati verbalni poraz. Njena karizma, njen značaj, skrivnostnost – vse to ga je strašansko privlačilo, pa vendar ne toliko kot njena sama pojava – svetli lasje, božansko telo, obline in nenazadnje še misteriozen pogled – česa več si od ženske niti ne bi upal pričakovati.

Pozno zvečer jo je nameraval presenetiti s kratkim obiskom v tisti velikanski vili, ki si jo je delila s veliko skupino ljudi, med drugimi tudi s lepim številom moških, katerih oči so gotovo velikokrat počivale na njej, in priznati si je moral, da ga je to prvič v življenju motilo. Lagal bi, če bi rekel, da do nje ne čuti ničesar, res je, njegovega čustva ne bi mogel definirati kot tisto pristno ljubezen, bolj kot ne, ga je mučilo samo dejstvo, da nekoga tretjega zanima njegovo dekle. Ni potrkal na njena vrata, bila so namreč odklenjena, zato je potiho nadaljeval do priprtih vrat njene spalnice. Obrnjena na trebuh je ležala na postelji, na glavi je imela slušalke in bilo je očitno, da ga ni pričakovala (na sebi je namreč imela raztegnjen spodnji del pižame, definitivno ne nekaj kar običajno nosi, ko jo »obišče«). Z dlanjo je zdrsel po njenem hrbtu (kolikor mu je uspelo), Neith pa se je ob prvem stiku njene in njegove kože zdrznila in ga kar malce zgroženo premerila s pogledom. »Hej, umiri se, mala,« se je zarežal, čeprav pogleda z njegovega obraza po par sekundah kar ni in ni spustila. Njegova desnica je še vedno počivala na njenem hrbtu in zlahka jo je potisnil v ležeč položaj in jo ujel pod težo svojega telesa. Poljubil jo je na nos, se za trenutek ustavil na predelu vrata, potem pa končno usidral na njenih ustnicah, ki so se v tistem trenutku že razširile v droben nasmešek. »Vidim, da me nisi ravno pričakovala,« je zamrmral in ji popravil naramnico nazaj na prvotno mesto, potem pa z nežnimi poljubi obsul njen vrat in ves ramenski obroč.

dobro je vedel kakšen odnos je neith imela do presenečenj, in čeprav mu je že večkrat precej odločno zatrdila, da jih prezira, ji tudi tokrat ni imel namena prihraniti nekaj (če pretirava) trpljenja. tudi sam je sicer o presenečenjih delil njeno mnenje. ker je pogosto skakal čez plot (seveda ne v tem trenutku, ker je do neke mere svetlolasko le spoštoval - verjetno predvsem zato, ker mu je po vsem tem, kar je o njem vedela, bila pripravljena zaupati) je dobesedno sovražil besedo 'presenečenje', prav tako pa ga je bilo izredno strah, da bo kdaj deležen kakšne neprijetne klofute, ko bo prizadel kakšno najstnico, ki ima za sabo celo hordo starejših bratov. do sedaj je sicer imel veliko srečo, dekleta ga po skupaj preživeti noči niti niso obupano iskala, tu in tam je kakšno še srečal v klubu, potem pa je za njimi izgubil vsakršno sled. seveda je med več desetimi žrtvami bilo vsaj nekaj takšnih, ki so porabile cel naslednji dan in ga poskušale izslediti na kakšnem izmed socialnih omrežij, in nazadnje uspele najti svetlolasega skrivnostneža, ki se je včasih zlagal ne le o samem poreklu, temveč tudi o imenu in ostalih podrobnostih, ki jih ni bil pripravljen deliti. "no, se mi je kar zdelo," se je zarežal, ko je začutil rahlo nelagodje, vedel pa je, da se bo vse skupaj nazadnje le spremenilo, in se bo neith popolnoma predala njegovim nežnostim.

"ah saj veš, kot vsak drug," se je kar malce zlagal, ker je bil seks pač vse kar si je v tistem trenutku želel. niti en sam ni bil enak drugemu, nenazadnje je bil lastnik nočnega kluba, in vsakdo, ki je vsaj tu in tam zašel v kakšnega izmed mnogih, je vedel, da se tam zgodi vse in še več. če bi ji povedal, da je tistega dne srečal dekle, ki ga je pred dobrim letom ali dvema popolnoma očaralo, ali da je še malce prej istega dne izvedel, da je taisto dekle sedaj poročeno; ne, definitivno ne bi bila zadovoljna. daleč od tega, verjetno bi ga pregnala, še prej pa mu v obraz zabrusila par krepkih in ga prikrajšala nekaj minut užitka, ki bi mu v tem trenutku precej izboljšale dan. "malo tu, malo tam, tisti in oni sestanek z nehvaležnimi varnostniki, mislim, da bom spet počasi začel iskati nove. tale tazadnji je popolnoma neuporaben, sem slišal, da se ga je nazadnje napil do neprepoznavnosti in potem obležal na sekretu, saj ti pravim, bolje bi bilo, če ga sploh ne bi imeli." zaposlene je imel seveda načez on, on je bil tisti, ki se je odločal kdo je v klubu dobrodošel in kdo ne. navadno se je seveda raje odločal za ženske, ki so seveda morale biti privlačne na videz, toda potreboval je tudi dva (v najslabšem primeru kar tri) varnostnika, ki sta delala izmenično. in ker je bilo vsaj dobrih deset procentov zaposlenih nesposobnežev, je prevelikokrat opravljal tisto nehvaležno delo odpuščanja, ki ga nihče ni maral. načeloma mu je posel šel dokaj dobro, seveda ne tako dobro kot očetu, toda to je bilo za pričakovati. bil je dvakrat mlajši, prav tako pa je v življenju imel bolj malo izkušenj. starega je seveda pogosto opazoval, toda to vsekakor ni dovolj, res pa je, da mu sarkazem in njegova preprostost pri samem sprejemanju slabih (in seveda tudi dobrih) novic zelo pomagata. "pa ti in tvoj dan?" je iz vljudnosti vprašal še po njenem, čeprav je resnično želel pohiteti nazaj k početju, zaradi katerega je pravzaprav prišel. verjetno se marsikdo sprašuje kako za vraga nima niti kančka slabe vesti, ali zakaj se preprosto že ne odloči spraviti k sebi ter vsaj za odtenek spremeniti svojih navad. že zdavnaj bi lahko kaj naredil v tej smeri ter se odločil prihraniti vsaj nekaj nedolžnih dušic, ki si ne zaslužijo izkoriščanja, temveč resnično razmerje, v katerem sta oba partnerja popolno predana le drug drugemu.