kakor vsako jutro je anceline vstala v svoji postelji, se oblekla, pozdravila casy, svojo varuško, pojedla zajtrk in se odpravila na predavanja. kakor vedno je zbrano poslušala o zgodovini, za katero jo je navdušila že prva varuška emilie, že v otroštvu, ko je domov prinašala debele knjige o zgodovini. toda emilie je bila mrtva... zdaj.
po šoli se je ancel na hitro ustavila doma, pobrala nekaj učbenikov, ki jih je zjutraj pozabila, in se odpravila v kavarnico red diner, ki jo je obiskovala že kar nekaj časa. pa ne, da bi bila občasna obiskovalka; prišla je skoraj vsak dan po šoli, zasedla eno od mizic, naročila kavo ali čaj ter se spravila k učenju, da bi pozabila na njega, ki jo je zapustil. še vedno je imela zaročni prstan, vsak dan ga je nosila na prstancu; toda to ni omililo dejstva, da je on odšel.
tako je bilo tudi danes... zasedla je mizo ob oknu z dovolj svetlobe, da je lahko brala, naročila čaj z okusom jabolka ter se lotila učenja. že pa je v roke vzela debelo knjigo o srednjem veku, ki jo je že nekaj let skrivala v najtemnejših kotičkih svoje hiše, v upanju, da je ne bo potrebovala za šolo, je trznila. spomin je bil tako zelo živ-temna noč v majhni hišici, ona v njegovem naročju, mala, svetla lučka, on pa ji je bral prav to knjigo.
ancel je presenečeno dvignila roko in si obrisala solzo. čudno, je pomislila. pa sem mislila, da so se moje solze že pred leti posušile. ni potrebno razlagati o tem, kako domače so bile rjavolaski solze; po tem, ko je on odšel, je v svoji hiši prejokala mnogo noči in niti pokukati ni hotela ven.
pozabi. uči se, je siknil glasek v njeni glavi, glasek njene zavesti; kakor vedno je prevladal podzavesti, ki je hotela žalovati še naprej. na rjavolaskino presenečenje ga je celo ubogala, spomin prepodila izven zidov njenih misli, zavzdihnila in odprla knjigo. spomina ni bilo več nazaj, na srečo.
zelo hitro se je zatopila v branje več sedemsto besedne knjige o srednjem veku; še prejšnji trenutek je brala o režimu kraljev in kraljic, princev in princes-bilo je zelo zanimivo in poučno branje, čeprav je vse že vedela. knjigo je zdaj prebirala že petič, šestič? da ne omenjamo dvakrat, ko ji jo je bral on... dovolj, spet je posegel glas njene zavesti. kaj pa je morala; njeno življenje je bilo takšno. živa beda. najprej je umrla emilie. potem je spoznala mamo in izvedela, da je njen oče že leta nazaj umrl. potem je spoznala njega in potem, ko sta bila že zaročena, je odšel. brez pozdrava. brez kakršnega koli sporočila. ancel se je živo spominjala svoje mame angele (po kateri je tudi dobila drugo ime; angelika) , ki je prekinjala ves svet in tolažila svojo hčerko, ko se je le-ta jokaje vrnila k materi.
ancel je dvignila glavo in se ozrla po kavarnici. noben ni buljil vanjo, kot prvi dan, ko je prišla po nekaj letih, ko je bila odsotna; takrat je veliko pomenil že prstan na njeni roki. toda neka rdečelaska je stopala proti njej in se kmalu tudi ustavila zraven mizice ob oknu.
ancel se je prislijeno nasmehnila-malce pretiravanja ji tako ali tako ne bo škodilo. "pozdravljena," je rekla z glasom, ki pa se je bil skoraj zlomil. "moje ime je anceline in ti si..." njene besede so zamrle v vrvežu kavarnice.