[Only admins are allowed to see this image]

tagged; crystal
words; 764
comments; i'm so so sorry you had to wait so much time :O i'm such a terrible person :O

Vdihnila je svež morski zrak, ki se je vil od valov, medtem ko je sama stala blizu obale in k obrazu pritiskala svoj fotoaparat. Gledala je skozi optično iskalo in pri tem strmela daleč v obzorje, ki se je v večernem polmraku v čisti modrini bleščečega indiga lesketalo daleč v daljavi. Prizor je bil čudovit, a kljub temu je njen pogled ostajal prazen, kot da se ne bi zares zavedala kaj natanko gleda. Nekaj trenutkov je tako brezizrazno strmela v daljavo, nato pa je kazalec samodejno položila na črni gumbek in pritisnila na sprožilec. Njeno telo je pri tem delalo avtomatično in ko je povesila roke, se je nehote namrščila. Zopet je napravila posnetek, ne da bi pri tem vedela sploh kaj počne. Njene misli so ponavadi bile vedno zbrane, ko je fotografirala, a ne danes. Danes so ji letele na vse strani in povzročale, da je že cel dan tekala naokoli in pritiskala na sprožilec kot kakšna navdušena turistka. Globoko je zavzdihnila, nato pa se obrnila proč.

Ponavadi ji je fotografiranje pomagalo, da se je vsaj za nekaj časa zamotila in pregnala misli iz svoje glave, a tokrat je imelo ravno nasprotni učinek. V njeno zavest so prihajale kot ponorele čebele in ni se jih mogla znebiti, pa če se je še tako trudila. Le kako pa bi se jih? Vsaj glede na to, kar je zjutraj izvedela, bi le težko še razmišljala o čem drugem. Znova se je namrščila, ko se je njena sostanovalka že stotič tisti dan pojavila v njenih mislih. Dejstvo, da je temnolaska v resnici neka znana igralka in ne tisto, za kar se je pravzaprav izdajala, namreč ni mogla kar tako mirno pozabiti. Če je tudi to v resnici sploh zares držalo. V tistem namreč ni morala biti več prepričana, čemur naj verjame, a eno je vedela zagotovo – punci ne gre zaupati, saj je gotovo morala nekaj prikrivati, da se je tako grdo zlagala o svoji identiteti. Sicer pa se ji je dekle že od prvega dne, ko sta se srečali vedlo nekam čudaško. Vsaj sodeč po tistem, ko jo je temnolaska skoraj nahrulila, po tem, ko jo je sama prav prijazno vprašala, če bi jo lahko fotografirala za v svoj album, v katerem je imela zložene vse fotografije, ki jih je do sedaj posnela na tem otoku. Resno, kot da bi jo prosila, da stori kaj ilegalnega ali česa podobnega.

Zavila je z očmi, nato pa se počasi ozrla navzgor. Nebo je postajalo vse temnejše in vedela je, da je čas, da se odpravi nazaj proti svojemu domovanju, čeprav bi v tistem trenutku raje odšla kam drugam. Nenazadnje je ni prav nič srbelo, da bi se znova srečala z lažnivko, ki bi v resnici prav lahko bila kakšna zatežena čudakinja, ki ji le nekoliko primanjkuje na duševnem zdravju in se zaradi tega pretvarja, da je nekakšna slavna filmska junakinja. A po drugi strani pa tudi nima nikamor drugam za iti. Zavzdihnila je. Zakaj mora imeti vedno ona takšno nesrečo s svojimi cimrami?

Nenadoma se je oglasil njen želodec in s tem povzročil konec dileme ter oznanil, da pravzaprav nima druge izbire, kot da nemudoma odpeketa nazaj proti svoji sobi. Vdana v to spoznanje je že naslednji trenutek pospravila svoj fotoaparat v črno torbico, ki ji je visela ob boku, nato pa ubrala najdaljšo pot do vile, ki jo je poznala. Med potjo je, da bi se zamotila, razmišljala o hrani in ko je pol ure zatem prišla do vhoda, se je na nebu zasidrala že trdna tema. Počasi se je odpravila do svoje sobe in čeprav je zaradi pozne ure temnolasko v njej že pričakovala, je kljub temu presenečeno zazijala, ko jo je zagledala na svoji postelji, gledajoč v rokah neke fotografije. Njene fotografije! Od šoka so ji usta skoraj treščila na tla in preden se je zavedala je bila že na sredini sobe. »Hej!« je zavpila in hitro planila proti temnolaski ter ji iz rok izpulila šop svojih posnetkov. »Kaj te niso starši naučili, da ne smeš brskati po tujih stvareh?« Iz police je vzela svoj album in jih začela zlagati vanj, kot kakšen pustolovec, ki čim hitreje skuša skriti svoj zaklad. Kako je bila tako neumna? Rjavolaska bi prav lahko ukradla kakšno fotografijo. Spoznanje jo je spreletelo kot srh in nenadoma se je sredi giba ustavila ter se obrnila proti svoji sostanovalki. »So to vse fotografije ali imaš še kakšno?« Nezaupljivo jo je premerila, nato pa jezno stisnila ustnice in zožila oči. Hladen val je nenadoma zavel iz njenih oči, medtem ko je kot kakšen jezen ris strmela v temnolasko in čakala na njen odgovor.