MILA RAFAELA ALEKSOVSKI
"she`s like a cold coffee in the morning"
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M MILA RAFAELA AND THIS IS ME:

težko je odraščati brez enega starša, a še težje je če drugi ne zmore biti to kar ti hočeš da je. da, to sem jaz – mila aleksovski, rojena v makedoniji sredi avtoceste. ne trudim se kaj preveč hvaliti z zabavno zgodbo okoli mojega rojstva, kajti nikoli ni bila in še dandanes ni. starša sta se vračala s počitnic, ko je mama dobila hude popadke. časa za bolnišnico ni bilo in bilo je odločeno- roditi bo morala na stranskem pasu avtoceste popolnoma sama in brez zdravniške pomoči. kako je zmogla ne vem, vem pa da ni vse teklo tako gladko kot bi moralo. oče je bil na drugi strani z idejo v glavi, da mora dobiti otroka ven na kakršen koli način in nekako mu je uspelo. držal me je v rokah, sama sem jokala in sreča v njegovih očeh ni mogla biti izbrisana. kmalu so se slišale še sirene in rešilci so končno po eni uri prišli ponuditi pomoč, a niso pričakovali da se bodo dogodki razpletli kot so se. mamino srce je prenehalo biti in nobena naprava je ni mogla obuditi. preprosto je umrla tam, sredi avtoceste pod milim nebom dve sekundi zatem, ko je rodila mene. najbrž je logično, da brez zdravnika in izkušene pomoči ne moreš kar tako rojevati na lastno odgovornost in to jo je stalo življenja, očeta izguba žene in mene mame katero bi potrebovala. ostala sva samo še jaz in oče, v makedoniji, v majhnem trisobnem stanovanju. življenje je pač takšno in bila sem potisnjena v to, da se navadim življenja brez ženske figure v svojem življenju. imela sem samo očeta, ki se je res trudil da bi mi omogočil življenje kakršno si zaslužim in sem za to hvaležna. kako ne bi bila, moj oče je in imam ga rada, čeprav nikoli ni bil res oče kot bi moral biti. nekdo, ki bi moral stati mi ob strani, hoditi na moje šolske predstave in me pohvaliti ob dobri oceni. ne, prihajal je pozno zvečer domov in si odprl steklenico piva ter se vrgel pred kavč in čez pet minut je že trdno spal. bila sem nekako prepuščena sama sebi in družbi, ki me je vzgajala. pravzaprav ne bi imela pojma o spolnosti, menstruaciji in podobnih zadevah če ne bi bilo odprte družbe okoli mene ter šole in predavanj bi bila še sedaj zabita trapa in tega se dobro zavedam. ne glede na to kako zelo sem se trudila priti v stik z očetom mi ni uspelo. hotela sem se pogovarjati o čemerkoli tudi o športu katerega je vestno gledal in zagotovo sem prebrala celotno enciklopedijo o nogometu in igralcih samo zato, da bi pridobila neko pozornost ter pogovor z njegove strani a je na to pripomnil samo dva stavka in tukaj je bilo konec vsega – mojega truda in želje po tem. preprosto sem se predala in vrgla puško v koruzo. poleg tega pa se mi je ponudila možnost, da sem odšla na potovanje v francijo v okviru izmenjave in nekako mi je bilo bolje tam kot doma. preprosto je bilo ozračje drugačno, jaz sem bila drugačna. ne vem ali bi krivila dejstvo, da sem bila stara sedemnajst in divje dekle ali je bilo krivo to, da je bila okoli mene pač družba ki me ni imela namena naučiti nove matematične enačbe ampak kako uživati po francosko. spoznali smo se z neko drugo družbo na izmenjavi, tam je bilo kar nekaj privlačnih fantov, alkohol in razdivjanost je naredilo svoje in očetova punčka se je spremenila v žensko. prišla sem nedolžna in tiho, prikupno dekle nazaj pa sem se vrnila ne tako zelo nedolžna. ne tako zelo tiha in veliko bolj divja in samozavestna. očetu seveda nisem povedala ničesar, zagotovo še dandanes misli da sem nova marija. vendar si je za to kriv popolnoma sam. vrnila sem se iz francije in na vratih me je čakala neznana ženska, ki se je avtomatsko preselila k nam in stara mila bi bila tiho toda nova ni imela takega namena, obema je vrgla nekaj krepkih ter se zaprla v sobo. čez eno leto pa sta se poročila in tako sem dobila mačeho- tečno, plastično, svetlolaso trapo, ki misli da mi lahko ukazuje in govori kaj smem in ne smem. samo želela sem oditi stran od obeh pa četudi sem očeta spoštovala toda ona si tega ni pridobila niti ni mogla kupiti, kar tako.
razglabljati preveč o svojem življenju nočem. tako ali tako ni nič posebnega. sem pač dekle brez mame in skoraj da brez očeta. poleg vsega pa imam tu še mačeho, ki je s svojim prihodom mojo žepnino zmanjšala za polovico samo zato da lahko ona hodi na manikure in pedikure. meni pa se je nasmehnila sreča, ko sem bila ena izmed redkih izbranih za potovanje na otok, daleč stran od rodne makedonije in v tistem trenutku boljše stvari ne bi moglo biti. priložnost sem zgrabila in tukaj sem pripravljena, da odmislim dogajanje doma in se posvetim dogajanju v svojem življenju ter spoznam kdo sem. ali sem res sedaj tisto dekle iz francije ali ne. definitivno pa vem, da sem dekle katero je težko navdušiti, ki sovraži presenečenja in zeleno barvo. dekle, ki mora vedno biti v pogonu, katero stvari hitro zdolgočasijo, poleg tega sem dekle ki vse pove brez da bi trikrat premislila ali je to prav ali ne in se v resnih situacijah ne zna ravno najbolje obnašati. sem dekle, ki ljubi in sovraži ne glede na vse pa ohrani nasmeh na obrazu in življenje poganja naprej. pri triindvajsetih se še vedno iščem in pravzaprav kako lahko sploh samega sebe opišeš. ne morem se hvaliti da sem najboljša oseba, trudila se bom biti ampak zaradi sebe ne zaradi koga drugega. že dolgo časa nazaj sem se prenehala truditi, da bi ugajala vsem in sem se le predala situacijam. znam biti prijazna ampak znam biti tudi ostra. preprosto ni vse odvisno od mene, kajti še sama ne vem kako bom odreagirala

--------------------