MATTHIEU ZACHARIE BOILEAU
when she was mine, everything was easy, everything was simple, never felt so good.
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M DEBORAH AND THIS IS ME:

matthieu. saj niti ne vem kaj naj drugega rečem. mislim, da je to prvič, da bom nekomu zaupal vse o sebi - saj razen deborah nihče ne ve vsega. mogoče se sliši malce morasto, da začnem s takim začetkom, a vsak ima pravico vedeti kako se je začelo. torej verjetno ste že slišali za jude, kajne? o tem, da je bila to prva monoteistična vera in da je bil hitler tisti gnoj, ki je ubil nedolžne judovske ljudi samo zaradi užitka in evforije, da je lahko ubijal. mogoče je bilo tako prav, da se je to zgodilo, mogoče ne. sedaj se verjetno držite za glavo, ko berete to nakladanje in razmišljate kaj ima to zveze z mano? jud sem. nič kaj podoben nisem tistim, ki nosijo kapice na glavi in ne jedo svinjine in mesa ne mešajo z mlečnimi izdelki. za vero mi je prav malo mar in če se ne bi rodil v tako močno-verski družini, potem se danes ne bi ubadal s tako neumnimi rečmi. rojen sem bil v družini petih otrok, precej bogati za moje pojme. oče je imel v lasti nekaj zlatarn v franciji, med tem ko je mama ostajala doma in pazila na nas otroke. že od otroštva so nas vzgajali v judovskem duhu in tako je bilo vse do takrat, ko sva z deborah pobegnila od doma - a več o tem kasneje. prestal sem več molitev in praznikov, ki si jih sploh lahko predstavljate, prav tako pa smo imeli v družini do sedaj že kar 17 bar/bat micva. ironično - ni kaj.
torej, mama in oče sta bila že od nekdaj obsedena z bogom. bog gor ali dol, mislim da sem bil edini v družini, ki je do teh tradicij čutil nekakšen upor. nekako so bili odnosi med nami veliko bolj površinski kot na prvi pogled. nikdar nismo bili preveč ljubeči med seboj, čeprav sta se starša morda trudila, da bi bilo tako. oče je prisegal na trdo židovsko vzgojo, med tem ko se je mama trudila, da bi mu v vsaki stvari ugodila. otroci tako nismo imeli veliko možnosti, da bi dneve preživljali zunaj na igrišču, pač pa smo se v hiši učili hebrejščine, brali toro ali pa se učili za šolo. res da sem bil odličnjak, a brez pravega piflanja sem neumen kot les. verjetno zato, ker mi nikoli ni nihče pokazal kaj pomeni pravo razmišljanje in kaj filozofija. če povem po pravici, mi je bil predmet vedno bolj interesanten kot pa medicina - katere prva dva letnika sem opravil z odličnimi ocenami.
po gimnaziji so se mi torej zaradi dobrih ocen odprla vrata v širni svet, a sem po očetovi želji izbral medicino in študiral kot nor. verjemite, da mi je bilo vseeno kaj bo na koncu z menoj in da sem se vdal v usodo, da bodo krojači mojega življenja moji starši in ne jaz. potem pa se je lepega dne vse spremenilo, ko so moje oči uzrle njo. komaj jo opišem, kajti tako prečudovitih besed človeštvo sploh ne pozna. bila je tista boljša polovica mene, ki me je dopolnjevala. skupaj sva preživela tisto večino časa, ko bi moral študirati, a sem namesto tega splezal po žlebu hiše in odšel k njej, da sva bila le lahko skupaj. deborah je bila tista plavolaska, ki mi je stopila srce in o meni vedela več kot sam. bila je popolna in če bi bila židovske vere, bi verjetno živela srečno do svojih dni, tako pa je imela le eno napako - bila je kristjanka. sprva me to sploh ni motilo. bil sem neumen in nisem vedel, da sem bom tako močno zaljubil vanjo. potem pa me je kar naenkrat prešinilo, da bi z njo rad preživel preostanek življenja in sem jo zasnubil. ni bilo preveč romantično, no vsaj ne tako kot v filmih. jedla sva pico in srebrala sodo. ko sem jo vprašal sploh ni bila presenečena, pač pa je v naslednjem trenutku dahnila da in na njenem prstancu se je znašel srebrn prstan, ki je naznanjal da bo moja. večji problem je bil povedati doma, kar pa je oba predstavljalo najtežjo stvar. očeta je skoraj kap, ko sem naznanil, da se nameravam poročiti z kristjanko in najverjetneje se vam svita kaj je sledilo. bil sem izgnan iz hiše, za nameček pa me je oče še razdedinil in od takrat naprej niso več slišali zame. problem je bil le v tem, da so njeni starši želeli narediti vse, da bi preprečili poroko in ni nama preostalo nič drugega, kot da sva pobegnila.
in sedaj še vedno neporočena sva se znašla na karibih. ne vem točno zakaj ravno tu, a bog ima za naju zagotovo boljše načrte, kot da se skrivava pred ponorelimi starši.

--------------------