Udeležitev tega jezikovnega tečaja se je izkazala za briljantno potezo in ni bil prepričan, ali bi na tem mestu moral svojemu dvojčku vreči v objem in ga posuti z zlatim prahom, ker ga je v vse skupaj pregovoril. Morda bi to preprosto moral storiti, a kaj, ko ni bil tista oseba, ki bi z lahkoto priznal zasluge nekomu drugemu. Toda življenje se mu je v teh nekaj dnevih odlično razvilo - spoznal je toliko novih ljudi, le da ti niso imeli niti pojma, da je resnici prestolonaslednik in da na njem - in na njegovem bratu - leži vsa prihodnost Švedske. Niti ne Beatrix, na katero je naletel nekega tipičnega dneva, ko je brezglavo pohajkoval po otoku - rjavolaska se mu je zdela posebna, ni bila kot ostala dekleta, ki jih je tukaj kar mrgolelo in morda je bil prav to eden izmed ključnih razlogov, da jo je povabil na pijačo v njegovo vilo. No, ne ravno njegovo, ampak pač v vilo, kjer je zdaj stanoval v okviru tega jezikovnega programa skupaj z drugimi študenti. Bila je kar velika posest, kar mu je v bistvu ugajalo - bil je navajen razkošnega življenja, kot prestolonaslednik je pač živel v velikanskem kraljevskem gradu, obdan s prelepimi, zavidljivimi vrtovi. Morda je prav zaradi te navade vsakič znova, ko se je sprehajal okoli vile, imel občutek, da je vse njegovo - k temu pa se je prav imenitno skladalo njegovo obnašanje, ki je marsikomu šel v nos, pa vendar mu je uspelo okrog sebe zbrati dobršen krog prijateljev ali kako bi jih sploh lahko poimenoval osebe, ki jih je imel okrog sebe zgolj zaradi dveh razlogov - ali so se mu na nek način zdele precej posebne ali pa preprosto zaradi tega, ker je od njih lahko dobil nekaj, kar ga je na takšen ali drugačen način zadovoljilo. Beatrix je po vsej verjetnosti spadala v tisto prvo skupino, čeprav o vsem skupaj nikoli ni zares razmišljal - preprosto mu je bilo všeč v njeni družbi, pika. Nihče ni zahteval od njega celotni roman, zakaj se druži z njo, zakaj bi se potemtakem razbijal glavo z nepotrebnimi zadevami? Kakorkoli pač že, ni bilo zares važno.

Zdolgočaseno je zavzdihnil, medtem ko je še vedno čakal, da se ljubka rjavolaska pojavi od kod. Morda je zamujala, morda ni - ni mu bilo mar. Za razliko od drugih, sam nikoli ni bil obseden s točnostjo, zato tudi ni strmel v kazalce in štel minute, ki so šle čez dogovorjeno uro. Pravzaprav se niti ni mogel spomniti, če sta se sploh dogovorila za točno določeno uro njunega srečanja - bilo mu je vseeno, kot je poznal rjavolasko, pa je bilo vseeno tudi njej. Na srečo mu ni bilo treba čakati dolgo - hvalabogu, sicer bi definitivno umrl od dolgčasa. Ljudje, s katerimi je bil trenutno obkrožen, so namreč delovali čisti idioti. »Beatrix. Končno,« se je namuznil in jo sprejel v objem, nato pa z lažnim navdušenjem prikimal na njene besede. »Kajne? Naravnost fantastično!« se je pretvarjal, da je preprosto vzhičen nad celotno zadevo, trenutek za tem pa že naveličano zavil z očmi. »Umiram od dolgčasa.« Nezadovoljno se je namrščil, nato pa si na obraz pričaral zabavljoč nasmešek, saj so ga njene besede tako zelo zabavale. »Se opravičujem, ljubica, če sem dolgočasen,« se je opravičil, kot da bi ga to dejstvo resnično žalostilo, »ampak sem nekako upal, da me boš ti rešila s.. presenečenjem ali kaj si že rekla, da imaš zame?« Radovedno jo je premeril, potem pa znova zavil z očmi. »Ja, trapa, imam led.. nosim ga naokoli, kakor zlato in če se ne motim, ga imam v žepih na cele kupe.«

»Ja, Trixy, tako zelo obupan sem,« je priznal in zavzdihnil, kot da je bilo njegovo razpoloženje resnično tako črnogledo, brez trohice upanja za kaj boljšo prihodnost. Seveda je pretiraval – zaradi tega, ker je pač to počel, kadar mu je bilo dolgčas in zaradi tega, ker je v tem vedno videl zabavo z opazovanjem, kako njegova igra vpliva na posameznika. »Ampak, če sem te resnično vesel, da si svojo rit končno prinesla sem. Hočeš, da ob tem še zaploskam?« je zavil z očmi in za spremembo ostal povsem ravnodušen, namesto, da bi še tisti trenutek pričel skakati okoli nje in se zahvaljevati bogu, da jo je poslal – ali kaj podobnega. »Mar bi tudi meni prinesla kaj pijače, če jo že tako rade volje nosiš naokoli,« je pripomnil in zmajal z glavo, kakor da nad tem, da je prišla praznih rok, ne bi bil povsem zadovoljen. Pravzaprav je pozabil, da je bila v bistvu natakarica – oziroma, ni bil prepričan, če je to sploh vedel, glede na to, da ni imel nekega interesa ljudi spraševati o zaposlitvah – nič sočnega ni bilo v tem, zakaj bi se potem trudil z iskanjem takšnih podatkov? Kot bodočega novinarja so ga zanimale pomembnejše stvari, čeprav je včasih mnogim dajal vtis, da ga svet okoli njega ne zanima – a to je bila le maska, ki jo je z leti pridno izpopolnil in s pomočjo katere je bil po pičlih dnevih življenja na temle otoku, povsod znan kot sarkastični prasec, kreten, osel in še kaj bi se našlo, a bi bilo potrebno čez linijo najmanjšega napora. Kar pa se mu v tem trenutku vsekakor ni ljubilo. »Bi lahko nehala z uporabo besede fantastično? Resno,« ji je podaril enega izmed svojih naveličanih pogledov, a si ob tem ni mogel kaj, da se ne bi namuznil – njene besede so delovale tako zelo zabavno, ko ga je pravkar predstavljala kot prihodnost, čeprav mu je bilo še kako jasno, da je bilo to zgolj še eno izmed brezpomenskih govoričenj. Kako zanimivo je znala prikazati ljudi, ki dejansko so to počeli ves čas – govorili, govorili in še enkrat govorili, a so bile vse skupaj le prazne besede, ki navsezadnje nikoli niso obveljale. Bila so tista pobožna upanja, da bo svet boljši, tiste obljube, za katere se je že vedelo, da se nikoli ne bodo uresničile.

»Pravzaprav sem pričakoval, da mi ne bo potrebno dajati napotke, kaj moraš z mano početi,« se je za trenutek nezadovoljno namrščil, a njegov obraz se je že trenutek za tem očistil vse napetosti, ko si je na obraz priklical nasmešek. Nasmešek, ki je bil prej izumetičen kot zares pristen, a vedel je, da se rjavolaska za to ne bo zmenila – navsezadnje mu je bila podobna, hkrati pa je bila zagotovo že vajena, da so ji ljudje, ki so jo obdajali, vedno namenjali podobne sladke nasmeške. Ponavadi bolj tiste, s katerimi so hoteli zakamuflirati svoje dejanske misli, pa jim ni najbolj uspevalo. »Sama presenečenja, torej. Hvala ljubica, izredno si prijazna, da mi ponujaš takšne dobrote, čeprav moram reči, da me ne ravno mikajo študentke, ki se do mene obnašajo, kot da sem jebena slavna osebnost. O moj bog, Adam? Si to ti?« je z visokim glasom nenadoma pričel oponašati eno izmed pretirano navdušenih študentk, ki je v trenutku, ko ji je namenil pogled, začelo prhutati s svojimi trepalnicami, kot da bi dejansko to rešilo zadevo. Nazadnje je stresel z glavo in zavil z očmi – nikakor mu ni bila všeč ta dekliška podivjanost, čeprav mu je zadeva vseeno malce ugajala – toda šele takrat, ko je bila oseba z njim v postelji. »Ah ja, življenje je bedno,« je skomignil na njene slednje besede, čeprav je bil v resnici zadnja oseba, ki bi lahko to trdil – navsezadnje je imel denar, polno deklet, živel je v razkošnem gradu in trenutno se je prav prijetno relaksiral na temle otoku s tole prikupno rjavolasko. »Kaj če..« Za trenutek je še obstal na mestu, potem pa pohitel za njo in jo ujel tako, da so se mu roke ovile okoli njenega pasu. »Princeska, tvoja odločitev je, kaj bova počela, čeprav..« Z ustnicami je nenadoma prijel mečico njenega ušesa, ko ga je v tistem zadelo dejstvo, kako je bila v resnici očarljiva – v navalu samega navdiha ji je natrosil par poljubov prek vratu, potem pa jo je osvobodil in ji podaril enega izmed svojih najočarljivejših nasmeškov. Morda na njej ne bodo delovali – toda vredno je bilo poskusiti.