nicole ellingsen
Število prispevkov : 14 Kraj : stockholm, sweden
| Naslov sporočila: ellingsen, nicole anellie Sre Jul 04, 2012 10:58 pm | |
| NICOLE ANELLIE ELLINGSEN "time you enjoy wasting, was not wasted." (by john lennon) [Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME nicole anellie ellingsen GENDER female NICKNAMES / AGE twenty years old HOMETOWN, STATE stockholm, sweden GROUP participant POSTGRADUATE/JOB student of arts & photography SEXUALITY heterosexual PLAYED BY behati prinsloo :3
-------------------- HI I'M NICOLE AND THIS IS ME: Predstavljajte si prizor s Hughom Grantom. In ga pretvorite v dvajsetletno rjavolaso žensko. To sem jaz. Vendar to ni film, ampak resnično življenje. Moje življenje. Moje skrajno nerodno življenje. Moje ime je Nicole in prihajam iz Švedske. Zanimivo je, kako veliko ljudi o prvi omembi te države najprej pomisli na lepo modrooko plavolasko, in če se v tem trenutku tudi po vaši glavi pleta kaj podobnega, naj vas že takoj razočaram, saj namreč niti približno ne ustrezam tem stereotipskim merilom. Da nisem tipična Švedinja, se moram pravzaprav zahvaliti mami ter njenim močnim genom, ki izvirajo iz južne Amerike, a kakorkoli - stara sem 20 let in rodila sem se prav toliko let nazaj v majhnem mestu Lycksele, vendar že odkar pomnim skupaj s starši živim v Stockholmu. Ko sem bila stara eno leto, smo se namreč preselili sem zaradi očetove nove službe, in čeprav je moje življenje vedno bilo pisano kot rožica, bi si včasih vendar želela, da bi bilo drugače. Da me ne boste narobe razumeli – s tem seveda ne mislim, da bi si želela kaj tragičnega ali kaj podobnega, sploh ne. Težava je samo v tem, da imata moja starša zelo pomembne in zahtevne službe. Na primer moja mama. Veste, ona je odvetnica – in to v resnici kar precej znana. Pred leti je celo odprla svojo pisarno in lani je prejela neko nagrado za uspešno delovanje na področju prava. In tu je še moj oče, ki je vodja oddelka za investicije pri nekem podjetju in so ga lani razglasili za enega najuspešnejših poslovnežev v Stockholmu. Kot lahko razberete, sta oba kar precej zaposlena in že odkar pomnim sta delala nadure in prihajala pozno zvečer domov. Včasih celo tako pozno, da sem ju videla šele naslednje jutro, ali pa še to ne. Tako sem večinoma svojega otroštva preživljala sama, oziroma skupaj z našo hišno pomočnico, ki je bila hkrati tudi moja varuška. Ampak, če priznam, se s tem nisem nikoli preveč obremenjevala. Čeprav je res, da sem se večkrat počutila osamljeno, sem po drugi strani tako imela več časa zase in za stvari, ki so me zanimale. Kot na primer umetnost. Že od nekdaj sem rada hodila po raznih galerijah, občudovala slike znanih umetnikov in pri tem sanjarila kako bom nekoč sama odprla svojo razstavo. Toda že takrat sem se zavedala, da imata moja starša drugačne načrte zame in za mojo prihodnost. Še posebej moja mama, ki nikoli ni odobravala teh klišejskih stvaritev, kot je temu pravila sama in je menila, da bi morala dekleta, ki imajo dobre ocene v šoli, kakršne sem imela jaz, postati kasneje uspešne tudi v poslovnem svetu, kamor pa seveda umetnost ni spadala. Tako je bilo skoraj že očitno, da bom po končani srednji šoli vpisala pravo. Kar tudi sem. A še preden se je prvo študijsko leto končalo, sem spoznala, da nočem tega. Nisem se hotela več podrejati željam drugih in pri tem zanemarjati svoja. Nisem hotela biti več marioneta v rokah svojih staršev in tako pustiti, da odločata o mojem življenju namesto mene. Kratko malo sem imela vsega dovolj, zato sem se že v naslednjem semestru prepisala na drugo fakulteto, in še danes mi ni žal, da sem to storila, čeprav sva se takrat z mamo tako hudo skregali, da ni bilo videti, da se bova sploh še kdaj pobotali. Imela je namreč tisoč in en razlog zakaj je pravo boljše, zakaj je poklic odvetnice bolj primeren zame in kako si bom lahko s svojo trmo popolnoma uničila svojo obetavno kariero, če je ne bom poslušala. A kljub temu sem še vedno vztrajala pri svojem, saj sem vedela, da bo prej ali slej sprevidela, da me z ničemer več ne more prepričati, in imela sem prav. Sčasoma se je res sprijaznila s tem, da njena hčerka pač ne bo ena izmed uspešnih poslovnih žensk kakršna je bila ona, in odnehala. Kakorkoli, sedaj se s polno paro ukvarjam s fotografijo in počnem to, kar sem si vedno želela. Na nek način so se mi sanje že uresničile, in čeprav vem, da se bo to sedaj slišalo nekoliko pretirano, kljub temu še vedno upam, da bom nekega dne razstavljala v elegantnih galerijah v Sonu, moje fotografije bodo krasile naslovnice revij in časopisov. Ne dvomim, da mi bo nekoč uspelo, ampak saj veste - edine ovire, ki stojijo ženski na poti uspeha so tiste, ki si jih postavlja sama.
-------------------- YOUR NAME katia HOW OLD ARE YOU eighteen years old HOW LONG TO YOU ROLEPLAY few years RPG EXAMPLE - Spoiler:
V tistem trenutku je temnolasec bruhnil v glasen smeh, da so se mimoidoči radovedno ozrli proti njima, a to ni bilo se nič v primerjavi s tem, da je glavni razlog posmeha bila ravno ona oziroma njena naivna pamet. Če bi bila kaj boljše volje, bi si morda celo čestitala, da je tako neokusno nasedla njegovi neslani šali, a njena dobra volja jo je že zdavnaj zapustila in tudi njeno potrpljenje se je že počasi bližalo meji alarma. Pa vendar to ni bilo prvič, da se je nekdo pošalil na njen račun, in čeprav je bilo včasih težko pogledati resnici v oči, si je morala priznati, da tudi ne zadnjič. Resno, včasih se je morala prav vprašati, ali se je tako naivna že rodila ali si je to spretnost z vztrajnostjo pridobila. Kakorkoli, v tistem trenutku se je odločila, da bo rjavolascu tokrat pustila vso veselje, ki ga je bil deležen na njen račun, čeprav ji tudi to ni bilo ravno bo godu. Pravzaprav bi mu z veseljem povedala nekaj krepkih, a namesto tega ga je raje ignorirala, čeprav se pri njegovemu naslednjemu vprašanju tudi temu ni mogla več upreti. »Oh, kaj bi rad, da koga zadene srčni infarkt?« je sarkastično odgovorila, nato pa začela zmajati z glavo, kot da bi bila ogorčena nad njegovim vprašanjem. Pa saj je tudi zares bila. Nenazadnje se njej, v nasprotju z njim, strašenje drugih ljudi ni zdelo niti najmanj smešno, a očitno je že moralo biti nekaj na tem, da se je neznanec pri tem tako zabaval, ali pa je bila morda samo ona oziroma njen smisel za humor tisti, ki je bil toliko zastarel, da je takšno početje dojemala kot nekaj povsem nesprejemljivega. »Poleg tega pa se to nikakor ne spodobi in ni lepo,« je sedaj svoje misli še ubesedila, čeprav se je pri tem za kratek hip počutila kot da pravkar razlaga dvoletnemu otroku kaj je prav in česa ne sme. A da bi neznancu sedaj pridigala o osnovnih človeških manirah, je bilo zadnje, kar ji je v tem trenutku padlo na pamet, zato se je raje obrnila proč in se znova posvetila svojemu fotoaparatu oziroma brisanju neuspelih slik. Upala je, da bo temnolasec s tem, ko mu je obrnila hrbet, razumel njeno gesto in se odpravil stran, a očitno je njena želja v tistem morala biti prevelika, da bi jo kdo uslišal, saj je temnolasec še vedno ostajal na svojem mestu. Oziroma še huje, sedaj se je pomaknil prav za njen hrbet in to tako, da je dobesedno dihal za njen vrat, pri tem pa svojo glavo radovedno stegoval čez njena ramena proti ekranu fotoaparata. Ko je opazila, da stoji tik za njo, je hitro sklonila glavo, da so njeni lasje padli v dolgo rjavo zaveso, fotoaparat pa potegnila bližje k sebi in ga povesila tako, da temnolasec ne bi mogel videti kaj je na ekranu, čeprav se je kljub temu še nekaj časa zatem močno trudil, da bi videl kakšno sliko. In najbrž jo tudi je, saj jo je že naslednji hip ozmerjal z lažnivko, glede na to, da ga je ravno ona še nekoliko poprej skušala prepričati, da ga ni ujela na noben posnetek. »Pravzaprav,« je rekla, takoj zatem ko je opazila njegovo namero, »te moji posnetki prav nič ne brigajo. Če dovoliš…« Zaprla je fotoaparat in ga pospravila v svojo torbico, za vsak primer, če bi ji ga temnolasec slučajno zares hotel vzeti in sam pogledati posnetke, čeprav se ji to sedaj ni zdelo več tako pomembno, saj je tako ali tako nameravala že naslednji hip oditi. »No, me veseli, da se vsaj nekdo od naju danes tukaj zabava,« je nazadnje jedko pripomnila, še preden se je zasukala na petah, »ker jaz se namreč ne.« Še zadnjič ga je pogledala, nato pa se, kakor hitro je le mogla, obrnila proč in pospešila korak, da bi odšla čim dlje od njega, a ni napravila niti pet korakov, ko je za sabo znova slišala znani glas in že naslednji trenutek jo je moška dlan močno zgrabila za nadlaket ter jo ustavila. Tako se je bila znova prisiljena soočiti s temnolascem, ki jo je sedaj vlekel za majico, medtem ko mu je na obrazu kraljeval taisti nasmešek, ki je bil prisoten ves ta čas in ji je sedaj že pošteno šel na živce. »Kaj vedno tako zelo težiš ljudem ali si se to dejavnost odločil početi samo danes?« je sarkastično vprašala, čeprav tokrat v njenem glasu ni bilo več zaznati tistega ostrega tona, ki ga je še nemalo poprej tako rada uporabila. Pravzaprav se ji je vedno le manj ljubilo prepirati, saj je bila že tako slabe volje, da je bilo v tistem vse, kar si je želela, samo še to, da bi čim hitreje prišla nazaj v svojo študentsko sobo, prižgala muziko in se zleknila v svojo posteljo. »Prav, če že hočeš vedeti,« je nazadnje rekla in pri tem glasno zavzdihnila, kot da bi se pravkar vdala v usodo. »Moje ime je Nicoleen in prihajam Južne Afrike, vendar sem tukaj na izmenjavi.« Naredila je kratek premor in ga pogledala. »Si zadovoljen zdaj? Potrebuješ še kaj?« Dvignila je obrv, nato pa se že tretjič danes zasukala na petah in kakor hitro je le mogla odhitela proč.
but today i'm only a human with a name
|
|