mónica dambrozio
Število prispevkov : 8 Kraj : mayarí, cuba
| Naslov sporočila: dambrozio, mónica dalia Tor Jul 03, 2012 1:38 am | |
| MÓNICA DALIA DAMBROZIO "spotlights don't do you justice baby, why don't you come over here you got me saying" [Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME mónica dalia dambrozio GENDER female NICKNAMES móni or nica AGE twenty years old HOMETOWN, STATE mayarí, cuba GROUP participants POSTGRADUATE/JOB student of astrophysics SEXUALITY bisexual PLAYED BY the oh-so-amazing ashley sky
-------------------- HI I'M MÓNICA AND THIS IS ME: ko sem začela s srednjo šolo so me vsi poznali kot zlato punčko, veste. bila sem zabavna, glavna navijačica, ena izmed priljubljenih na šoli. blazno, kajne? pa ne bom prehitevala dogodkov, začela bom od lepo od začetka, kot se spodobi, in se končno prebila do največjih skrivnosti. moja starša sta se spoznala na koncertu takrat noro znane skupine in čisto naključno skakala drug ob drugem ne da bi se zavedala, da ju čaka skupna prihodnost. da ju čakajo vzponi in padci ter da sta sorodni duši. pravzaprav precej preprosta zgodba, ki se je potem v nekem viharno hitrem času odvrtela naprej v trenutek, ko je mama zanosila in dobila mojega brata. in leto kasneje sem sledila še jaz. drugi nosečniški test katerega je držala v rokah in drugi skupni otrok. še pred časom pa sta bila le neznanca, ki sta izražala veselje da lahko ujameta žive ritme najljubše skupine. kot otrok sem bila prekleto naporna, vtikala sem nos, kamor se mi je zahotelo in marsikomu parala živce, ko sem vprašala malo morje neumnih vprašanj, ampak bila sem daleč od tipičnih malih deklet, ki so tako noro želele novo barbiko, jaz sem bila nekoliko bolj preprosta, tako rečeno. prijela sem za žogo in jo po zelenem travniku brcala z bratom. pravzaprav sem se z njim v tistih letih res dobro razumela, bila sva kot rit in srajca, nekako tako kot najboljša prijatelja v dobrem in slabem. veliko več kot le preprosto brat in sestra. on je bil preprosto edini, ki me je razumel ter edini kateremu sem res lahko v življenju zaupala ter jokala na ramenu , ko sem imela nočno moro ter sem le v njemu videla mojega viteza. in tako iz leta v leta, ko sva skupaj rastla je bilo moje otroštvo srečno skupaj z njim. mnogi otroci so ostajali po šoli na dvorišču sama pa sem tekla domov in tisti čas raje preživela z bratom. no, v srednji šoli sem, kot že na začetku omenjeno, bila koristna punca, če je kdo potreboval zapiske, je vedel na koga se je moral obrniti – name. bila sem piflarka, ampak kam bo svet prišel brez briht? imela sem rada matematiko in fiziko, bog pomagaj, ampak pisanje spisov in leposlovje se mi je zdelo skrajno nesmiselno. raje sem iskala neznanke kot postavljala pike in vezaje na konce različnih povedih. vseeno pa nisem bila dekle v kotu ampak dekle v ospredju, glavna navijačica naše košarkarske in takrat so vse punce hotele ta naziv, ker je izražal to, da zlahka dobiš vsakega fanta iz nogometne ekipe, kar pa mene niti ni toliko ganilo. bila sem preprosta in ta pridevnik je zame držal kot pribito. življenje je pa vseeno še zmeraj nepopolno, tako lahkomiselno in tako lomljivo. bila je samo ena brez vezna noč, a zame je bila življenjska prelomnica. beden večer, kot že povedano, le ena bedna in zame prva zabava. nisem bila stalnica na zabavah in zato sem se takrat odločila, da bom pa poskusila to preizkušnjo. dekleta so pač silila glavo tam kot trmasta in preprosto je nisem mogla kar tako prepustiti in še moja simpatija je bila takrat. nekako sem vedela, da moram spoznati tudi ta svet. bilo je samo nekaj kozarčkov in že sem bila dovolj opita, ko sem dojela da tam ne bom mogla ostati. da bom storila še kakšno neumnost, a kako zelo malo sem vedela da je bila večja neumnost se odločiti klicati brata. brat me je prišel iskati ob uri in bil pravzaprav zgrožen nad tem, da sem bila vinjena. zanj sem bila še vedno majhna sestrica katero je moral zaščiti pa četudi sam ni bil kaj preveč boljši. skupaj sva bila v avtu in imela sva prvi pravi spor. o čem se je šlo pravzaprav ne vem. edina stvar, ki se je spomnim je bilo drvenje v prepad in moje obračanje volana, nato pa jutro v bolnici in objokani obrazi ljudi okoli mene. grozljivo, vam pravim. jaz sem preživela, on ni. vsa krivda je ležala na mojih ramenih in, če bi kaj obžalovala, bi obžalovala to. od tega dogodka nisem več enaka, ne vidiš več tako nasmejane in karizmatične punce, ampak vseeno se pretvarjam, da sem. samo tako, da ljudje ne bi mislili, da sem neka zatežena depresivnica, ki zraven tega, da spravlja sebe v slabo voljo, enako spravlja druge. ampak vseeno hodim po svetu kot, da je vse v najlepšem redu, čeprav vem, da ni. in da tistega dekleta ne bo več nikoli nazaj tako kot mojega brata ne bo in vse to zaradi mene. Ker sem morala biti trmasta in zaletava ter neumna, da sem iskala njegovo pomoč namesto da bi poskrbela zase. zakaj sem na prvem mestu sploh morala oditi na zabavo? zaradi alkohola, družbe, simpatije, glasbe? vse skupaj je pomenilo nič, če je zaradi tega moral moj brat plačati z življenjem.
-------------------- YOUR NAME larra. HOW OLD ARE YOU thirteen HOW LONG TO YOU ROLEPLAY i don't know. a year or a two RPG EXAMPLE - Spoiler:
zvok budilke je bilo tisto, kar jo je že ob prvem znanem pisku zbudilo in preprečilo nadaljevanje spanca, ki si ga je tako hudičevo želela ta trenutek. odprla je oči, se prevalila na bok, pogledala naokoli in se hotela prepričati, da se ni zbudila v kakšnem neznanem stanovanju, kar se je, mimogrede, rade volje zgodilo, ampak jo je pogled na poznano budilko umiril in se je le lahkotno nazaj ulegla, zaprla oči in le zadremala še za par minutk, dokler jo budilka zopet ne bo zbudila. brez dvoma je spadala med ljudi, ki so lahko ure prespali v postelji, dokler se ob poznih dopoldanskih urah niso zbudili in ona je prav to počela vsak dan, kadar je bila priložnost, četudi je to pomenilo, da bo zamudila in imela malo časa za ureditev na karkoli je že bila zmenjena, ampak glede na to, da ni imela nobene službe, niti iskala jo ni in ni imela namena, je bila ves čas prosta in počela čez dan v bistvu kar je hotela. vsaj ni bila tista izmed odraslih, ki so imeli tako vsakdanja rutino, da so ob sedmih vstajali in za zajtrk popili kavo in šli v službo in se pozno zvečer vrnili samo, da so lahko skočili v posteljo in padli v globok spanec in naslednji dan pa ista pesem, take stvari jo enostavno niso mikale in je vedla, da enkrat bo že mogla hoditi v službo, a očitno je s tem zavlačevala in je uživala v brezdelju. ko jo je gledanje v beli strop in iskanje pojasnil brez veznih stvari že zdolgočasilo, je počasi vstala iz svoje mehke in udobne postelje in se ogledovala v ogledalu in dokaj hitro prišla do sklepa, da se mora urediti za nov dan in se preobleči iz pižame, kar je tudi storila. Svoje lase je nežno počesala in iz njih naredila visok čop in pobirala svoje stare majice iz tal, dala k nosu in pregledovala, če so čiste ali zgolj umazane in bolj kot ne za v pralni stroj. sicer ni vedela, kam je sploh namenjena, ampak je vedela, da ji presedanje v sobi cel dan kmalu pobralo živce, zato ji vsekakor kakšen manjši sprehod po mestu po znanih ulicah ne bo škodil ali pa bo že kakšnega prijatelja srečala s katerim bo zabredla v dolg pogovor, da ji bo dan hitreje minil. pobrala je svoj telefon in ključe, ki sta čakala na omarici in vse spravila v manjšo torbico, ki si jo je navesila na ramena in že hotela oditi, a na podbojih vrat se je prikazal njen brat s katerim pa tokratni hotela imeti opravka. »oh,« se je prestrašila, ko je z očmi ga lahko preletela. »ti si,« ga je hladno pozdravila, ko ni se spomnila ničesar drugega za povedati, saj sta še vedno bila v nekako čudnem odnosu. »ustrašil si me,« je brezizrazno pripomnila in si popravila koder las za svoj uho, ki ji je ušel iz šopa spetih v čop . »nočem biti nesramna, ampak, če boš spet kaj mi pridigal, kar lepo spizdi iz moje sobe,« mu je brezobzirno zabrusila v obraz , ko je med njima za nekaj sekund zavladala tišina in se je prisiljeno nasmehnila ter takoj za tem zavila z očmi, s prstom je pa konkretno pokazala na njena vrata, češ da naj odide že. brez dvoma je bila še zmeraj besna od včerajšnjega prepira, ki sta ga imela in v tem trenutku ni imela nikakršne želje z njim iti skozi eno in isto stvar, čeprav jo je prepiranje od nekdaj že vznemirjalo in je v tem v bistvu kar uživala. »tako ali tako je moje življenje, boš ti govoril, kako ga moram izkoristiti?« mu je namenila oster pogled in prekrižala svoje roke.
but today i'm only a human with a name
Nazadnje urejal/a mónica dambrozio Pon Feb 11, 2013 7:13 am; skupaj popravljeno 1 krat |
|
valerie raveneto
Število prispevkov : 91 Age : 29 Kraj : verona, italy
| Naslov sporočila: Re: dambrozio, mónica dalia Tor Jul 03, 2012 1:50 am | |
| [Only admins are allowed to see this image] |
|