še vedno se je v družbi s toliko različnimi karakterji počutil kar malce nenavadno, toda nenadna selitev na otok, daleč stran od tistega domačega, kjer je preživel dobrih petindvajset let življenja, mu je po drugi strani kar prijala. zavedal se je, da okrog njega kar mrgoli študentov, pa tudi profesorjev, ki so bili novega načina življenje že popolnoma vajeni, sam pa se je mnogokrat počutil kar malce čudno, sploh ko se je v zgodnjih jutranjih urah malce spozabil in se neprimerno razgaljen pojavil v kuhinji, kjer je zajtrkovala kopica deklet. ni potrebno izgubljati besed o tem, da je bil tisti dan na tapeti pač on, in da je bilo težko slišati kogarkoli govoriti še o čemerkoli drugem, kot o njegovem drobnem spodrsljaju. na srečo je nase navlekel vsaj spodnji del pižame, tako da so dekleta čebljala le o njegovih tako imenovanih radiatorjih, s katerimi se sicer ni hvalil, je pa vanje vložil kar nekaj truda. v preteklem letu se je sicer dodobra zapustil in nabral kakšen kilogram ali dva, načeloma pa se je kar dobro držal. ženina smrt ga je strla. pravzaprav je bil pravi čudež, da se je po enormnem šoku sploh uspel pobrati, toda navsezadnje mu je le uspelo, in parker od takrat dalje o njej sploh ne izgublja več besed. včasih se čuti krivega, spet drugič mu catherine po nekaj tednov sploh ne prečka misli, načeloma pa se ob samem spominu na temnolasko, ki mu je pred leti ukradla srce, le še kislo nasmehne. postal je popolnoma drugačna oseba, kot je bil včasih, ne le da se ne želi več vezati, niti do krajše zveze mu ni, in marsikdo (ki se ne zaveda, da mu posteljo prav vsak dan greje drugo dekle) si verjetno predstavlja, da bo do konca življenje ostal samski in nedotaknjen.

s svojim sarkazmom, prefinjenim značajem, iskrenim nasmehom in lažnimi obljubami očitno uspešno prepriča prav vsako dekle, da se mu pridruži v kakšni izmed hotelskih sob, ki jih pogosto najema, občasno pa si kakšno pripelje celo k sebi domov (sploh če njegove nadvse simpatične cimre ni doma). to je bil še eden izmed razlogov zakaj mu sprva življenje tukaj na otoku ni bilo najbolj všeč. sobo naj bi si delil s profesorjem, ki ga je pred dobrim mesecem videl prvič v življenju. nazadnje pa se je zgodilo nepričakovano, za cimro je dobil seksi profesorico, kar je stvar še dodatno otežilo. namesto, da bi se zaradi strahu v posteljo odpravljal z nožem v levici, se sedaj težko upira svojemu na novo pridobljenemu značaju. kakorkoli že, po prijetno preživetem prostem večeru se je še zadnjič odpravil v kuhinjo, ker se mu je ob tej nadvse neprimerni uri zaljubilo kofeina. ne le da to ni bila dobra ideja zaradi vpliva na njegovo telo (zgodaj zjutraj je namreč predaval kopici študentov, ki so se verjetno že sedaj prav zabavali na račun njegovega liverpoolskega naglasa), temveč tudi zato, ker kuhinja ni bila prazna. naslanjala se je na pult sredi prostora in srkala svoj zeleni čaj. vonjal ga je, pa žal ni bil dovolj oduren, da bi ga to odgnalo od samega poželenja po tistem kar je kanadčanka skrivala pod svilenim nočnim plaščem, ki je komajda pokril njeno zadnjo plat.

»o, kdo bi si mislil, da bom v kuhinji naletel ravno na to kar potrebujem ta trenutek,« se je pošalil (čeprav je bilo v tem tudi precej resnice), medtem ko je v eno izmed večjih skodelic stresal vsebino kavne vrečke. mogoče pa deljenje istega prostora le ni bilo tako slabo, čeprav se bo slednje zdelo kar malce perverzno, mu je pogled na raznorazne mladenke, ki so se pomanjkljivo oblečene sprehajale po prostorih vile in se hihitale, kar pošteno ugajal. čeprav je bila heaven njegova kolegica in bi se zato moral do nje vsaj poskusiti vesti normalno, jo je že ničkolikokrat poskusil pripraviti do tega, da bi se mu prepustila, pa mu za enkrat še ni uspelo. videti je bilo, kot da si globoko v sebi želi malce zabave, po drugi strani pa je v njenih očeh zeval (po njegovem mnenju premostljiv) strah. »upam, da ne pričakuješ nikogar, ker se ti bom v tem primeru pridružil,« je začebljal, »saj te ne moti, kaj?«

»kavo seveda, kaj pa drugega,« se je zarežal, ko ga je sumljivo pogledala izpod čela. ni imel namena priznati, da bi mu v tem trenutku kaj drugega prijalo dosti bolj kot nekaj kofeina (ki bi si ga najraje kar vbrizgal v žilo, v tolikšni meri ga je zadnje čase namreč resnično potreboval). kolegica se je v tistem trenutku verjetno res dobro zavedala, da bi jo parker najraje položil kar sredi kuhinje, toda v pretvarjanju je bila očitno res dobra, in včasih je svetlolasca to še dodatno podžgalo. »ker očitno česa drugega še dolgo ne bom dočakal, si bom privoščil veliko skodelico kave, sicer me bo jutrišnji sestanek ob sedmih dobesedno pokopal za par dni,« je hitel razlagati v enem dihu, potem pa nadaljeval, »saj res, če želiš lahko greva skupaj, mislim, da to velja tudi zate, nimam sicer pojma zakaj so se odločili za tako zgodnjo uro, mogoče gre za kaj zaupnega.« rad je razglabljal in ugotavljal za kaj gre, in v tem trenutku ga je to še dodatno sproščalo in odvračalo njegov pogled z njenih stegen, ki jih nočni plašček ni uspel pokriti, ne glede na to kako zelo se je heaven trudila storiti prav slednje. »ne bi si ravno mislil, da si se takole uredila le zase, ha?« je pogled nato le ponovno uperil proti zanj prepovedanim delom njenega telesa, izgledala je resnično mamljivo in prav gotovo njeni nameni niso bili le 'no pa si bom privoščila še zadnji čajček preden zaspim'. Nekdo si je danes prav gotovo moral zaželeti malce moške družbe v osamljeni spalnici. čeprav ji je bila ta priložnost dana že na začetku tega »šolskega trimesečja«, kajti dodeljena jima je bila skupna soba.

»kaj za vraga počnem tukaj? podobno kot ti, kakor vidiš.« brez zgornjega dela pižame se je lahko dokaj dobro kosal z njenim nočnim plaščkom, s komolcema se je naslonil na barski pult, ki so ga imeli, ter ji dal priložnost, da si je dobro ogledala njegovo telo. »kavica pred spanjem, nekaj nadvse nespametnega, ampak sem se že navadil spati tudi s tem, tako da mi jutri ne bo hudega. zate tega sicer ne bi mogel reči, zeleni čaj namreč vsebuje ravno toliko kofeina kot sama kava, tako da me je resnično strah, da te bom jutri zjutraj moral buditi s skokom med tvoje rjuhe. upam, da te to ne moti.« še bolj pa je v tistem trenutku upal, da ne spi v pižami. nasmešek se je avtomatsko narisal na njegovem obrazu in heaven je verjetno lahko predvidevala kaj vse kroži po njegovih mislih.

»čakaj, čakaj, tole je že drugič da omenjaš dojenčke, da nisi slučajno … eh, ne more biti res, ali pač,« se je zahahljal in zagrabil njen trenutek nemoči in nepozornosti ter na hitro potegnil za drobno vrvico, ki je njen plašček držala skupaj. »ah ne, še vedno si v tisti pravi formi,« je zaigral olajšanje, ko je oči sprehodil vse od njenega prstnega koša pa ponovno do stegen, ki jih je opazoval že prej. heaven je seveda zgroženo pograbila za svilo in pokrila svoje telo, pa ni bila dovolj hitra. parker je njeno krpico že stiskal v levici in jo držal dovolj visoko, da je v spodnje perilo oblečena temnolaska ni mogla doseči, potem pa jo zalučal na lestenec, ki je krasil lepo opremljeno kuhinjo. »to je to, tvoja kazen za primerjavo z dojenčki, še vedno ne morem verjeti, da si šla tako daleč,« je z dobro slišnim sarkazmom potihem rekel, saj si sedaj resnično ni želel dodatne družbe. resda se je rad pošalil na račun nekoga drugega, toda vsekakor si ni želel, da bi kolegico še kdo drug videl pomanjkljivo oblečeno. »predvidevam, da te že zebe, kaj,« jo je poskušal potegniti v objem, ampak mu je to temnolaska hitro preprečila. »tistega tamle še dolgo ne dobiš nazaj!« še enkrat jo je premeril, potem pa se le postavil v njeno kožo in se počutil kot zadnji osel na planetu, pograbil nočni plašč ter ji ga vrnil, preden bi ga profesorica zasovražila.