bishop, arizona kathryn

Število prispevkov : 12 Age : 30 Kraj : new york, usa

ARIZONA KATHRYN BISHOP
"but you could have waited. you could have locked yourself up
for ten years or so and when you finally came out
there would still be no chances for you."
[Only admins are allowed to see this image]

once upon a time i was a snow white too you know

FULL NAME arizona kathryn bishop
GENDER fmale
NICKNAMES none
AGE twenty four
HOMETOWN, STATE new york city, new york
GROUP the locals
JOB ballerina
SEXUALITY so very homo
PLAYED BY emily didonato :3

--------------------
HI I'M ARIZONA AND THIS IS ME:

saj veste, kako majhne deklice sanjarijo o tem, da bodo nekoč postale primabalerine in praviloma se te sanje klavrno izcmarijo, ko odrastejo. poznate zgodbice? tudi če jih ne, imate eno tako tipizacijo pred seboj. ja, živjo, ime mi je arizona in prihajam iz new yorka. če si odraščal na queensu, je bilo vedno jasno, da nisi najslabši izmeček na svetu, vseeno pa si moral to tudi dokazati. dekleta, s katerimi sem trenirala, so bila bolj ali manj hčere bogatašev, ki so se bremena otrok želeli čez teden preprosto znebiti. balet je popolna rešitev, ker v trenutku popolnoma prevzame tvoje življenje. en tik s prsti, pa si ujet. ne moreš odnehati, ker gre za edino prvino, kjer približek perfekciji še ni dosežek. ne, dosežek je samo perfekcija sama. in veste, kako se nato pričnejo o gledališčih širiti take in drugačne zlobne govorice, češ da se vloge dobivajo samo, če spiš s kom pomembnim ali če si komu enako pomembnemu, no.. dal njihov ud v svoja usta in ga obdelal. poznate te zgodbe? mislim, da niso omejene samo na newyorški teater, ampak da so povsod z nekaj odstopanji bolj ali manj enake. no, tudi te so resnične. žalostno je, da sem bila vedno prepričana, da lahko karkoli spremeniš, če se dovolj potrudiš. ne vem, najverjetneje je bilo za te utopične ideale krivo prekomerno branje popolnoma irealnih romanov, ki so se mi začasa moje rane najstniške faze življenja zdeli.. tako zelo resnični. saj niti ni važno, ne zares. kakorkoli, po končani srednji baletni, za katero, verjemite, je morala moja samohranilska mati iztisniti zadnje prihranke, ki so se kje skrivali, je sledila zagotovitev redne službe v teatru. pa saj sem vedela, da ne bom prifrčala tja in takoj dobila vloge solista, a morda sem pričakovala vsaj kanček odobravanja. veste, ni vse v redu v umetniškem svetu. saj bi bili umetniki potemtakem, najverjetneje, prav takšni, kot normalni ljudje. nismo. v zibelko nam je, naravnost v dušo, posajena izredna ranljivost, v glavo norost, v začrtano prihodnost pa bolečina. drugače razmišljamo kot povprečneži, to nas dela tako posebne. zdi se mi, da bi zdaj, danes, raje razmišljala o novicah v časopisu in o razvpitih osebnostih. samo po vrsti si oglejmo nekaj trenutkov, ki so zaznamovali življenje dekleta, ki stoji pred vami. tri leta in pol: oče naju zapusti; menda je ves ta čas spal s svojo sodelavko. šest let: baletne sanje se pričnejo spreminjati v resničnost. deset: mamin novi partner na maminem obrazu pusti modrice in odvihra iz stanovanja. trinajst: dekleta iz baleta se smejijo mojemu ponošenemu dresu. pol leta kasneje se mi sveže nov dres na vajah pretrga. petnajst: gospod delacour, s katerim smo vadili gibe, prične precej nasilno vdirati v mojo zasebnost preko prav čudnih dotikov na izredno neprimernih mestih in mi zatrdi, da ne bom nikdar balerina, če bom "delala sranje". kasneje sem izvedela, da je bilo tako z vsemi dekleti. sedemnajst: spim s soplesalcem harryjem; on ugotovi, da ga dekleta ne privlačijo, jaz pa, da me. dvajset: po uprizoritvi božičnega hrestača se želim čimhitreje vrniti domov, da bi božič preživela s punco charlotte, ko me ustavi direktor. ne vem, kako natančno naj bi opisala tistih petnajst minut. jokala nisem. triindvajset: charlotte umre. odneham z baletom. izginem iz obličja zemlje. neumno je, ker o takšnih tragičnih junakinjah berete v knjigah. počutim se, kot da me je doletelo prav vse, kar dobrega otroka ne bi smelo. nikdar nisem počela ničesar, zaradi česar bi mi bog moral pokazati, da sem grešnica, da bi bile njegove kazni kdaj lahko tehtne. če je to, da ljubiš drugače, dovolj velik greh, da mi iz rok izpuli vse, kar sem kdaj želela, namesto tega pa mi pred nos potisne bolečino.. potem to ni božje. nisem neprijeten človek, pravzaprav me boste spoznali kot odlično osebo. samo nekoliko otožno, ki nerada govori o svoji preteklosti, zna pa dobro poslušati. veste, charlotte je razumela. skupaj sva plesali, skupaj sva se ubijali za prazen nič in istočasno sva se vračali v stanovanje, jokali zaradi žuljev, pritiska, neuspešnosti, nadlegovanj. in potem sva se ljubili in objeli in nenadoma je svet.. nosil nek smisel v sebi. tak smisel, ki ga je že davno izgubil. razmišljala sem, res zatrdno, ali ni bim ta zadnji udarec dovolj močan, da bi si skozi prsi preprosto potisnila kako bodalo in končala agonijo enkrat za vselej. potem pa sem se spomnila, da c. tega ne bi hotela. da bi me v naslednjem življenju ali v peklu ali - kjerkoli že bi se znašli - prekleto oklofutala in mi povedala, da sem navadna zguba. potem je pa zadišala harryjeva ponudba. vidite, harry je pred nekaj leti pustil službo v new yorku in se s svojim fantom preselil na nek otok, kjer sta živela skorajda nesramno bogato in uživaško življenje. ko sta slišala za charlotte - vidite, bili smo prijatelji in prav pogosto smo zapravljali čas skupaj, ko sta bila fanta še na kopnem - sta me povabila k sebi. zdaj sem tukaj že nekaj mesecev. nehala sem životariti - zdi se, da počasi spet pričenjam živeti.

--------------------

YOUR NAME rosemary
HOW OLD ARE YOU eighteen
HOW LONG DO YOU ROLEPLAY six or seven
RPG EXAMPLE

Spoiler:

[this was written for roselyn costello @ dg]

čas je bilo za miselne igrice, v katerih je bil tako dober, čas je bil, da ji pokaže, kakšna prasica je, čas je bil, da roselyn končno vidi, kakšno razvalino je naredila iz njega, čas je bil za to, da nanjo preobrne vse svoje grehe, preprosto zato, ker sam z njimi več ni bil sposoben živeti. morda je bila res vsa krivda na njem, a vsekakor ji ni bil željan dati te satisfakcije. ne, nikdar ne bi priznal, in če je imel možnost, da ji z miselnimi igricami dokaže, da je vsega kriva sama, možnost, da izkoristi vsa njena iskrena čustva, vse iskrene besede, izgovorjene v preteklem polletju - pa še prej, odkar se poznata - in da ji pokaže, da je sama zanetila čisto vse, potrem bo to storil. delno zato, ker s sabo enostavno ni bil več sposoben živeti, najbolj pa zato, ker je bil pijan in ker se mu je v tistem trenutku zdelo prav vse, kar je storil, pravilno. sam v sebi je najbrž vedel, da dela napako za napako, a njegove pijane misli so ga samo spodbujale iz manjšega udarca k večjemu, ne da bi pomislil na tisto prekleto očitno: da je to roselyn, da jo ljubi in da je nikdar ne želi prizadeti. »zelo navdušen!« je vzkliknil in se nasmejal, kot da bi pravkar slišal šalo stoletja. »zdaj ti namreč lahko, ljuba moja, končno priznam, kako si me navdušila.« morda je za hipec izzvenelo, kot da ji bo znova odprl srce in ji priznal, da jo ljubi in obožuje, a sam je imel drugačne načrte. »saj veš, kako o meni govorijo kot o največjem kretenu daleč naokrog, kajne? daj no, roselyn, poznaš moj sloves,« je zahteval od nje potrdilo. »in tako zelo navdušen sem, ker si me prekašala. prav v vsem, v čemer bi me lahko; v manipulativnosti, v teh bednih ljubezenskih igricah.. vzela si vse, samo zato, da bi v sebi potešila to bedno potrebo po tem, da bi bila ljubljena.« pritiskal je na njeno zgodovino in sam v sebi je čutil, da gre predaleč, a prenehati enostavno ni hotel. moral ji je povedati, še več, prav je bilo, da ji končno da vedeti, da gospodična svetnica še zdaleč ni tako sveta, kot misli, da je. »ne, ne,« je zmajal z glavo in ob tem napravil še gesto s kazalcem, ob čemer je še jasneje izrazil nestrinjanje. »sploh ne govorim o tem. tega dvojega res nisi kriva ti. kriva si prav vsega drugega. tega, da si me držala na nitki, da sem se zaljubil vate in da si se vsake toliko vračala, ker te tvoj ljubi pač več ni hotel. kaj si mislila, da sem tvoja kurba, ki jo pokličeš, ko greš s svojim lepotcem narazen, pa se bova lepo pozabavala? potem pa, ko se bo on znova oglasil, me lahko brez sramu zavržeš?« dobro se je še spomnil tiste križarke in tega, da sta preživljala čas skupaj, čas, ko je bil do nje popolnoma iskren, še več, pustil je catalino, najboljši seks njegovega življenja, da bi bil lahko z rose. pa ji očitno ni bilo dovolj, takoj, ko je tisti kreten mignil s prstkom, se mu je vrnila v objem. zavedal se je resnosti svojih obtožb in krutosti svojega glasu, a preprosto ni bil zmožen odnehati. občutek je imel, da ga je roselyn popolnoma izigrala, izkoristila, kot kakega tepca, in zdaj je ostal brez vsega, še brez zmožnosti, da se spravi v posteljo s kakšno lepotičko, ne da bi pomislil na tole svetlolasko. obupno! »jaz nisem kriv, če nisi sposobna videti ljubezni, ko jo imaš pred sabo. ali sploh tvoji.. možgani razumejo, kaj bi lahko imela z menoj?« se je pozanimal in zdaj je zadnji znak kakršnegakoli olepševanja izginil iz njegovega tona in zadnji znak usmiljenosti iz njegovega obraza. »si kdaj pomislila, da smo v tvojem življenju ljudje, ki te nočemo samo zajebati in te hočemo samo zato, ker si izjemna?« ob tem je zakrilil z roko, da bi z gestikulacijo dokazal, kako resno misli, a sredi giba je enostavno odnehal in dlani stisnil v pesti. stopil je korak bliže k njej in z roko jo je želel pogladiti po laseh, pa se je spet ustavil, ker je vedel, da ga lahko en sam dotik potegne nazaj. ne, nič dotikov, nič prijaznosti, hotel ji je pokazati, kakšna kuzla je in to bo tudi storil. »jaz nisem kriv, da si zaradi okoliščin odrasla v dekle, ki ne zna ljubiti in ne zaupa nikomur, okej? jaz zagotovo ne.« čutil je, da je z vsako besedo šel dlje preko dovoljenega roba in čutil je, da je njegova neizprosnost iz trenutka v trenutek postajala okrutnejša. kaj, pizda, morala je slišati to od nekoga; ji bo pač on pokazal, kako je na stvari, če so jo vsi ostali zato, ker ni imela nikdar prave družine, nosili po rokah. predolgo jo je poznal, da bi ji hotel stvar olepšati. njene besede so seveda preobračale zgodbo, a vedel je, da ima sam nekje za vsem tem nesramnim govoričenjem veliko več smisla kot ona. zakaj bi se sicer spet vračala k njemu in mu dovoljevala.. vse? »taisti večer si vedela, da ga ne ljubiš. oboževala si vse moje besede, vsa moja dejanja, želela si si, da bi bil lahko namesto njega jaz tvoj spremljevalec. ničesar nisi upala storiti samo zato, ker si bila nanj navajena. mislila si, da on nikdar ne bi odkorakal, jaz pa. kajne?« pokimal je svojim besedam in se oddaljil za nekaj opotekajočih se korakov nazaj, dokler se ni s hrbtom dotaknil stene in dvignil roke v zrak, kot bi hotel reči viva la festa. in to se mu je tudi zares zdelo, namreč, da se je med njima odvijala še kako dobra zabava in da kmalu prihaja tisti odlični vrh. če bi bila filmski par, bi bili v njune prepire vsi naravnost zaljubljeni. tako sta bila nevidna, vse, kar se je dogajalo med njima, pa je bilo zmerom zaprto med štiri stene. »in kaj se izkaže? rose, on bo izginil, bum, ne bo ga več, gospod popolni te bo prej ali slej zapustil. jaz sem tukaj že, se spomniš, odkar sva skupaj plezala preko tiste ograde, ker sem hotel ostati s teboj ves dan. se spomniš? in si rekla, da si prijatelja, kot sem jaz, želiš vse življenje.« vsega se je spomnil; spomini so, odkar sta se srečala v rimu, vedno intenzivneje vreli iz njega in njegova nostalgija je bila naravnost neverjetna. »jaz se spomnim.« ko je govorila, se je kot ranjena žival naslonil na steno z obrazom, obrnjenim stran od nje, ki ga je uničevala. samo nemo je poslušal še njene obtožbe in dovolil, da so mu v prsih rezale spet nove rane, dovolil je, da so ga nevidne roke tako močno davile, da je hlastal za zrakom; vse to samo zato, ker je dovolil tudi, da se je zaljubil v to dekle, ki mu enostavno ni bilo jasno, kako naivna in slepa je. tudi ko je prenehala govoriti, je še kar ostal tako naslonjen, v očeh pa je začutil solze, ki jih je moral pregnati, ker njej enostavno ni upal pokazati svojega šibkega obraza. že tako ga je dovolj uničila. nenadoma je zbral še zadnjo moč v telesu, roko stisnil v pest in z njo z vso močjo usekal po steni, se obrnil in iztisnil še zadnje obtožbe: »veš kaj? okej!« dovolj je imel tega mučeništva. skrajni čas je bil, da se konča. »okej! bodi tako naivna, kaj mi mar! upam samo, k bogu upam, rose, da boš kdaj našla koga, ki bo imel vsaj potencial, da bi te lahko ljubil, tako kot jaz. pizda, prečesati boš morala oceane, če boš hotela kdaj najti pravo ljubezen, vse samo zato, ker si preveč prekleto ponosna in slepa, da bi videla, da jo imaš pred svojim nosom! upam samo, da vidiš, da si sama uničila svojo srečo. pa saj mi ni mar. tako ali tako si me že dokončno uničila.«

but today i'm only a human with a name

Število prispevkov : 91 Age : 30 Kraj : verona, italy

[Only admins are allowed to see this image]