mikael westermark
Število prispevkov : 31 Age : 30 Kraj : stockholm, sweden.
| Naslov sporočila: westermark, mikael william. Ned Jul 01, 2012 12:34 am | |
| MIKAEL WILLIAM, WESTERMARK
I will be chasing the starlight until the end of my life I don't know if it's worth it anymore
[Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME mikael william westermark. GENDER dude. NICKNAMES -- AGE 22 years old. HOMETOWN, STATE stockholm, sweden. GROUP participant. POSTGRADUATE/JOBstudent of political science and international relations. SEXUALITY heterosexual. PLAYED BY douglas booth.
-------------------- HI I'M MIKAEL AND THIS IS ME: Oh, živijo. Moje ime je Mikael, Mikael Westermark. Rojen sem bil na Švedskem, le nekaj minut za mojim bratom dvojčkom Adamom. Torej ja, sem Šved in imam brata dvojčka. Sicer pa z Adamom nisva enojajčna dvojčka, zato naju ljudje na prvi pogled nikoli ne bi imeli za sorodstveno povezana, pa čeprav zdaj že vsak otrok na Švedskem ve, da sva dvojčka. Stvar je v tem, da nisva bila rojena v navadni družini. Prej nasprotno, rojena sva bila v najbolj znani družini na Švedskem. Sva sinova švedskega prestolonaslednika in zaradi tega nikoli nisva imela ravno normalnega otroštva. Kakorkoli že, ja. Jaz sem bil mlajši, ime pa sem dobil po nekem predniku. Vedno sem bil tisti občutno mirnejši od mojega brata. Že zelo hitro sem odkril svojo ljubezen do knjig in večino časa preživel med branjem takšnih ali drugačnih del. Poleg tega sem hitro osvojil vse, kar so naju z bratom učili. Že od malega sva morala potrpežljivo prenašati takšne in drugačne lekcije o svetovni zgodovini, zgodovini najine države, jezikovne lekcije, pravila lepega vedenja… Dejansko vse. Pa saj ne rečem da ni bilo zanimivo, a zahtevalo je veliko potrpljenja. Dovolili so nama obiskovanje normalne osnovne šole, potem pa so naju z bratom strpali v nek internat. Samo najboljše za prestolonaslednika ali nekaj podobnega, kaj pa vem. Z Adamom sva vedno imela močno vez, čeprav sva v internatu našla vsak svoje prijatelje in začela odraščati v popolnoma različni si osebi. Prav nič nisem podoben svojemu bratu. Jaz sem tisti miren in vljuden, medtem ko je on – no ja, vse kaj drugega. Zelo dobro znam z besedami in v prav vsaki moji potezi se vidijo ure učenja. Močno se trudim, da bi bil točno tisto, kar od mene pričakuje, čeprav to morda ni najbolj pametno. Kljub temu pa imam svojo samozavest in šarm, zaradi katerega znam ljudi prepričati v to, kar hočem. Navsezadnje ne bom nikoli njihova lutka – za kaj takšnega imam veliko preveč lastnih načrtov. Pa ne zase, za Švedsko. Večkrat se zalotim pri premišljevanju o tem, kaj bi bilo za državo dobro in kaj ne; kako bi lahko določene stvari izboljšali in kje bi lahko naredil kaj drugačnega. Morda me preveč skrbi za vse. Navsezadnje vem, da najbrž ne bom nikoli dobil prave priložnosti za vodenje države – Adam je zgolj nekaj minut starejši od mene in s tem pred menoj. A to me ne moti – on je zame najbolj pomembna oseba na celem svetu. Imava tisto tako opevano povezavo in v vsakem trenutku točno vem, kako se Adam počuti. Moj starejši brat? Ne vem, nikoli nisem nanj gledal kot na tipičnega starejšega brata ali pa v njem iskal vzornika. Najina povezava je močnejša od tega, ne morem si ga predstavljati kot več ali manjvrednega; dejansko sva si popolnoma enakopravna. Čeprav si nisva niti najmanj podobna, to niti ni pomembno. Izbrala sva vsak svoj študij, ampak v najinem celotnem življenju še ni bilo stvari, ki bi naju sprla ali kaj podobnega. Kakorkoli že, jaz sem se vpisal na študij politologije in mednarodnih odnosov. Ker je zanimivo in ker imam občutek, da mi bo še prišlo prav. Sem praktičen človek; tiste vrste oseba, ki ima strogo urejene prioritete in se jih drži. Večkrat se sprehajam naokrog brez pravega cilja in v mislih premlevam stvari, ne da bi se preveč zavedal zunanjega sveta. Ne prenesem pogleda na pretirano žalostne ljudi; pa ne zato, ker ne bi bil prepričan kaj naj storim, temveč zato, ker je to srce parajoče in jih preprosto moram potolažiti. Sem odprta, prijazna in topla oseba z nekim prirojenim šarmom, ki ljudi privlači. Težko me je opaziti slabe volje ali v čudnem razpoloženju, ker si tega pač ne dovolim. Vedno pazljivo izbiram svoje besede in sem baje zelo inteligenten. Ampak nič od tega ni razlog, da sva se z Adamom znašla na otoku. Stvar je v tem, da je najin oče zbolel in so stvari na Švedskem trenutno precej stresne. Potrebovala sva nek izhod in tole je bila idealna priložnost za neke vrste pobeg od stvari. Navsezadnje sva še mlada; vsaj mama je to rekla, ko smo se pogovarjali o tem. In tako sva pristala tukaj; z denarjem naše družine navsezadnje niti ni bilo težko. Ne boste me ravno zalotili med ponosnim paradiranjem naokrog in razglašanjem mojega porekla, ker pač nisem takšen. Kakorkoli že, najbrž bo zdaj bolje, da neham govoriti. Me je pa veselilo, vsekakor. -------------------- YOUR NAME sarah. HOW OLD ARE YOU eighteen years. HOW LONG TO YOU ROLEPLAY five years. RPG EXAMPLE
- Spoiler:
Ni se mogel popolnoma odločiti, kakšni so njegovi občutki do rjavolasca, čeprav je vedel, da je bila pazljivost le navidezna farsa, ki bi ji skoraj še sam nasedel. Pod tistim hladnim, popolnoma običajnim izrazom zanj je bilo namreč vse kaj drugega kot ravnodušnost ali globok notranji mir – ne, prav nasprotno. Neron je bil neverjetno živčen že vse odkar je dosegel svojo udeležbo na izmenjavi. Pravzaprav ne, še od prej – morda od tistega ključnega trenutka, ko je odložil telefonsko slušalko po dolgem in izčrpnem pogovoru s svojo polsestro. Ki jo je, po pravici povedano, imel že za sestro. Ostala sta v ohlapnih stikih prek facebooka in zaradi tega je bil v zadnjih nekaj tednih več kot hvaležen za čuda tehnologije. Skoraj bi se sam pri sebi nasmehnil, potem pa se je zavedel trenutka v katerem se je končno znašel in obdržal prvotni izraz na obrazu, medtem ko so njegove oči pazljivo preučevale rjavolaščev obraz. Ta je utegnil potrditi svojo identiteto, a Neronu ne bi moglo biti bolj vseeno – prepoznal bi ga kjerkoli, zaradi nečesa nedoločenega se mu je njegov obraz že zdavnaj vtisnil v spomin in vsekakor ga je do zdaj že štel za svojega brata. Pomembnega, starejšega brata, morda celo prvega vzornika v njegovem celotnem življenju. Nikoli se ni pretirano navezoval na ljudi, ker se je na najbolj grd način naučil, da so bili zoprni in da so te pustili na cedilu – a zdaj si je končno dovolil nekaj upanja in sploh po tem ko je spoznal njegovo sestro je sklepal, da se nanj pač lahko zanese. In poleg tega je o njem govorila tako ljubeče in vzneseno – vsekakor je bil nekdo, ki bi si ga Neron lahko samo želel v svojem življenju.
Imel je nekoliko slabo vest, ker je ignoriral vprašanje o poznavanju, ampak tako ali tako je pojasnil dovolj, da je bilo lahko Julianu popolnoma jasno, da ga ni poznal. Ne še, sta si pa vsekakor delila nekaj genov in to je bilo najbrž bolje kot kakršnokoli poznanstvo – poleg tega pa je bilo zagotovo tudi boljša osnova za nekaj resničnega. Dokler ni izvedel da ima še nekaj sorodnikov, se niti ni zavedal, kako močno je hrepenel po takšni povezavi. Ne glede na to kako močno se je pretvarjal da je v redu v svoji osami in da je raje sam kot s komerkoli drugem, ni nikoli zares užival v odrivanju ljudi od sebe. Prej nasprotno, potreboval je nekoga, na katerega bi se lahko oprl. Večino časa je bil tista močna oseba, ampak včasih se je tudi on zrušil in se znašel v kakšni dilemi. In v njegovih očeh je bil tudi tisti rahlo upajoči pogled, ki je nakazoval na to, da bo končno našel svojega človeka – nekoga, ki ga bo lahko zares imel rad, brez kakšnega posebnega strahu ali česa podobnega, ker je navsezadnje bil njegov polbrat, čeprav ga je že zdavnaj štel za brata. Zakaj bi se obremenjevali s podrobnostmi? Ignoriral je čudni občutek, dokler ni nenadoma Julian znova spregovoril in v tistem trenutku se je Neron počutil prav smešno – kot da bi mu rjavolasec počasi in načrtno zlomil srce, v trenutku porušil vse njegove načrte in poteptal upe. Ker ga je, preprosto rečeno, zavrnil – a v resnici je bilo to veliko bolj zapleteno, le da se tega niti ni zavedal. Za trenutek je Neron začutil črn, globok obup, ki se je mešal z grenkobo in občutkom popolne osamljenosti ter zapuščenosti, dokler se ni zbral in osuplo hlastnil po zraku, ne da bi vedel, kaj bi lahko rekel. »Ime mi je isto kot tvojemu očetu. Mama ga je poimenovala po njemu. Imela sta avanturo, katere rezultat sem jaz. Tvoja družina živi v Riu de Janeiru. Govoril sem z Mayaro. Polsestro, ampak vztrajala je, da ji rečem kar sestra. Napotila me je na izmenjavo in rekla, da me boš ti znal najbolje sprejeti v družino,« je bil njegov glas najprej nabit s čustvi, na koncu stavka pa je ledenel zaradi hladu in jeze, ki ju je nenadoma občutil. Bil je zlomljen – prekleto, kako si je lahko to dovolil? Še če bi ga pretepli, bi se počutil bolje, pa čeprav bi bil popolnoma prekrit z modricami.
Ni se znal soočati s čustveno bolečino in tako se je skoraj panično oklenil edinega obrambnega mehanizma, ki ga je poznal. Postajal je jezen, skoraj besen, vse skupaj pa je bilo uperjeno proti rjavolascu, ki mu je tako brezbrižno vrgel nekaj ignorantskih besed, še preden bi sploh pomislil, kaj govori. »Lahko bi ti pokazal svoj rojstni list, navsezadnje me je tudi tvoj oče priznal za svojega. Ampak da tega nisem vedel do pred kratkim,« skoraj je jezno pljuval besede v Juliana. Kako neumen je sploh lahko bil? In to on sam, Julian se kljub Mayarinim besedam ni izkazal kot dobrodušna, prijetna oseba. Prej vase zagledan, ignorantski tepec, ki ga je zdaj z vso močjo preziral. »Ampak hej, saj ti ne rabim kaj dokazovati. Tvoja sestra se ne bi mogla bolj motiti o tebi. Ampak ne morem je kriviti. Deluje kot prijetna in topla oseba, ki v vsem vidi samo najboljše. Žal mi je samo, da ji bom moral v najinem naslednjem pogovoru povedati, kako vase zagledan, ignorantski in aroganten je njen ljubljeni bratec,« je s pogledom ustrelil v rjavolasca in se šele takrat zavedel, da je še vedno stal v njegovi neposredni bližini, zaradi česar ga je popolnoma avtomatsko in nagonsko nekoliko odrinil – njegova pest je pristala na njegovem prsnem košu, ko ga je potisnil stran od sebe, še vedno razočaran in jezen sam nase, ker si je enkrat v življenju dovolil upati – in se je tudi to izkazalo za prekleto potrato časa.
but today i'm only a human with a name
|
|