FABIO ARCANGELO RICCI
"don't go around saying the world owes you a living. the world owes you nothing. it was here first." (by mark twain)
[Only admins are allowed to see this image]

--------------------
HI I'M FABIO AND THIS IS ME:

»včasih se sprašujem, kako bi bilo, če bi se rodil v drugačno družino, z ravno dovolj denarja in ljubečimi starši. neštetokrat sem si že poskušal pred oči priklicati podobo srečne družinice s tremi otroki, ljubko mamo ter odgovornim očetom. in med njimi mene, z iskrenim nasmehom na obrazu in izžarevajoč pozitivno energijo. nekajkrat mi je nekako napol uspelo, tako da so bili obrazi izmaličeni in komaj prepoznavni, v celoti pa še nikoli. vem, da bi mi bilo takšno okolje pisano na kožo, kajti globoko v sebi sem le še ena ranljiva duša med tolikimi, ki si želi biti ljubljena. toda na žalost so to le sanje tiste vrste, ki se nikoli ne uresničijo - kot pravzaprav večina moji sanj. imam pač takšno smolo, da tistemu, ki nadzoruje življenje na zemlji (če kdo takšen sploh obstaja) nisem preveč pri srcu in sem mu najverjetneje še celo v zabavo. saj ne da bi imel kaj smisla za humor – pri takšni družini ga pač izgubiš -, zato pa se toliko bolj poznam s sarkazmom in ironijo, ki sta moja dva življenjska sopotnika. do zdaj me še nista pustila na cedilu (kot me je na primer življenje), je pa res, da sta me že marsikdaj spravila v neprijetne težave.
vendar imam kljub vsemu vsaj glede nečesa srečo – ne morem ravno reči, da sem se rodil v revni družini. pri nas doma ni nikoli primanjkovalo denarja in podobnih materialnih dobrin, v šolo sem se vedno pripeljal v limuzini, ki je imela svojega lastnega šoferja in prebivali smo v gromozanski vili ob robu mesta – skratka, živeli smo na veliki nogi. nekaj časa sem bil nad tem navdušen, v šoli in pozneje v srednji šoli sem bil najbolj priljubljen učenec, tako med dekleti kot fanti. redno sem prirejal velike zabave v naši vili, kajti staršev tako ali tako skoraj nikoli ni bilo doma, glede sredstev pa mi tudi ni bilo treba skrbeti. vsakič sem se zjutraj zbudil z strašnim mačkom in kakšnim lepim, pomanjkljivo oblečenim dekletom ob sebi in vsaj slednje mi je ugajalo. vendar nihče ni vedel, da v takšnih zabavah utapljam svojo žalost in malce tudi jezo, ker sta moja starša vodji razvpitega mafijskega klana costa, razširjenega po severu italije. to so povečini vedeli le člani klana in morda kakšna nedolžna žrtev, ki se je ob napačnem času znašla na napačnem kraju ter navsezadnje skrivnost odnesla s seboj v smrt. drugi so bili prepričani, da sem fabio ricci, sin dveh uspešnih zdravnikov, ki po svetu zavzeto rešujeta življenja. pha, kako so se motili! priznam, mama in oče sta si izmislila lepo zgodbico, ki pojasnjuje tudi njune dolge odsotnosti, ko se pojavita le enkrat na meseca ali pa še to ne. toda zato zame ni nič lažje – že dolgo namreč sumim, da me zasledujejo vohuni rivalskih klanov, ki so se dokopali do resnice, zato venomer gledam čez ramo v strahu, da morda končno zagledam mišičastega plačanca, ki s pištolo meri vame. ne bojim se smrti same, le tega srhljivega občutka, da nikjer nisi varen. ne morem se več sprostiti in vedno bolj sem samotarski, torej posledično tudi manj priljubljen. vrstnikom nisem več tako zanimiv kot sem jim bil včasih, saj od bogastva naše družine brez mene nimajo dostopa. zabave, ki so bile prej redne, so sedaj popolnoma zamrle in bolj kot kdajkoli prej sem se posvetil šoli ter se vpisal na študij ekonomije. smer mi je vse prej kot všeč, toda vem, da mi bo še najbolj koristila, če nočem obubožati, kar bi se brez podpore staršev kaj kmalu zgodilo. za poživitev mojega enoličnega življenja sem se vključil v poletni jezikovni tabor na paradise islandu – jeziki mi gredo kolikor toliko dobro, toda kakšnega posebnega talenta nimam, zato sem moral za sprejem pokazati debelo denarnico, kateri se pač niso mogli upreti. upam da bom tam bolje in bolj sproščeno zaživel ter se odprl, pokazal tistega brezskrbnega in avanturističnega fabia, ki živi v meni že ves ta čas, vendar je bil do zdaj potlačen. kdo bi vedel, lahko da najdem celo ljubezen svojega življenja, najboljšega prijatelja ali pa morda zopet naletim na člana kakšnega rivalskega mafijskega klana – mogoče je praktično vse.«

--------------------