filip mykhailo
Število prispevkov : 37 Age : 30 Kraj : vladivostok, russia
| Naslov sporočila: mykhailo, filip oleksander Sre Jun 27, 2012 4:22 am | |
| FILIP OLEKSANDER MYKHAILO
"i never ever cried when I was feeling down, i've always been scared of the sound. i'm too young to feel this old."
[Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME filip oleksander mykhailo. GENDER male. NICKNAMES filip, myka. AGE 26. HOMETOWN, STATE vladivostok, russia GROUP the staff POSTGRADUATE/JOB prof. of russian SEXUALITY heterosexual PLAYED BY julian morris
-------------------- HI I'M FILIP AND THIS IS ME: ne bi rad začel te zgodbe s pripovedovanjem o mentaliteti ruske države, o družbenih pravilih in režimu, ki vlada na vzhodu. s težkim srcem se bom sicer dotaknil svoje preteklosti, vendar le zavoljo vašega boljšega razumevanja. nisem pristaš samopomilovanja, pravzaprav ga preziram. je znak šibkosti in nestabilnosti, ker se nisi sposoben sprijazniti s trenutno situacijo in najti rešitve. namesto tega skušaš krivdo prevaliti na druge – naj bodo to ljudje okrog sebe ali pa nekaj tako neverjetnega kot je usoda. lažje se je skriti za izgovori, kot stopiti naprej in se soočiti z resničnostjo. in kaj je ta temni madež na moji preteklosti, da nočem govoriti o njej? zame nič posebnega. drugim se zdi kot travmatizacija, ki pušča večne posledice, česar nikakor ne morem razumeti. oče je bil vojni veteran, otrok prvinskega socializma, ki je to vzgojo prenašal v svojo družino. zasebnost ni bila opcija, stvari nisi smel držati v sebi ali zase. nič hudega, zveni kot moorova utopija – čudovita družba, kjer ne obstaja denar, vsi si vse delijo, delo je razdeljeno in vse je lepo in prav. le da je vojna na njem pustila večje posledice kot bi si mislili in se mu je večkrat zarolalo v povsem drugo smer. padali so udarci in ne samo tisti, ki so puščali rahle modrice na čeljusti. vem, da je bila barva reber mojega starejšega brata temno vijolična in ne vem, če sem kdaj sestro videl brez krvavo rdečih oči obrobljenih s prelivajočimi se barvami plavic. mame raje ne omenjam. na srečo so ga pri mojih šestnajstih strpali na psihiatrijo in začelo naj bi se novo obdobje naše družine. pri osemnajstih sem brez besed ali pojasnila dvignil z bančnega računa vse moje prihranke in odšel. v ameriko. še danes se mi zdi neverjetno, da sem si to drznil naresti. nova država, novo državljanstvo, vse to je pomenilo resničen nov začetek. začel sem v kaliforniji in tam obiskoval državno univerzo, nato pa se preselil na zahod, v new york, kjer med letom živim še danes. nekako mi je uspelo nabirati denar preko priložnostnih del in si tako spotoma plačevati študij angleščine in ruščine, uspelo se mi je celo povsem znebiti naglasa. tako, to bi bilo to. lahko zdaj preidemo k pomembnejšim zadevam? nisem zamerljiv človek, vendar tudi ne prav posebej potrpežljiv. meja moje tolerance je pravzaprav precej nizka, ker obstaja kar dolg seznam lastnosti, ki jih na ljudeh ne prenesem – priznam, sem nadvse izbirčen, kar se tiče družbe. nikakor ne prenašam slabičev, šibkih karakterjev v kateremkoli pogledu, naivnosti, nemoči, ljudi, ki se vedno ozirajo nazaj namesto naprej in najpomembnejše – ljudje, ki verjamejo v usodo in v naprej začrtane poti. prekleto, vse je v tvojih rokah. zagrabi vsako priložnost. uživaj vsak dan. ne, ne sodim med obsedence z adrenalinom, ki zajemajo življenje z veliko žlico ali se čez vikende mečejo s padalom iz letala. vem samo, da ne zapravim nobene priložnosti, če se slučajno že pokaže. ne bom stal na železniški postaji in gledal vlak, kako odhaja. bil bom na tem vlaku. z mojo očitno nagnjenostjo k odklanjanju vseh ljudi, ki mi niso nemudoma pri srcu, je presenetljivo, da imam sploh dovolj moči in volje, da vsak dan poučujem hormonske bombe ruščino. vendar se takrat zavedam, da med mano in ostalimi študenti stoji majhen prepad, ki ga sestavljajo izkušnje in spoznanja. in to me na nek način pomiri. nisem prav dosti starejši od njih, vendar se od njih vseeno distanciram. delo na jezikovnem kampu opravljam zdaj že tri leta, vse od prejetja diplome. zakaj? obožujem ta otok iz milijona razlogov, ki jih sedaj ne bom našteval. sicer pa med letom delam kot nadomestni profesor rusistike na newyorški univerzi columbia. ne izpadem vedno kot najbolj zabavna, prijetna ali družabna osebnost. resnično je vse odvisno od ene same stvari – prvega vtisa.
-------------------- YOUR NAME sandra. HOW OLD ARE YOU 8teen. HOW LONG TO YOU ROLEPLAY 7+ years. RPG EXAMPLE
- Spoiler:
as adrian belmonte @ defying gravity''če bi bila malo manj trmasta, bi morda ugotovila, da te nočem bolje spoznati,'' je njene besede samo nekoliko preuredil in ji postregel s praktično istim stavkom. trma je bila zagotovo dvorezen meč, na eni strani ti je koristila, ko se je šlo za pridobivanje kakšnih ugodnosti, plezanje po družbeni lestvici in na poti k uspehu. kadar pa si vztrajal pri jalovem početju in se tako z glavo zaletaval v zid... izpadel si kot slep bedak. ''res ne vem, zakaj se ti zdi, da potrebujem karkšnokoli pomoč pri izboljšanju mojih komunikacijskih sposobnosti. morda sem povsem družaben in me samo tvoja družba preprosto ne pritegne?'' je sarkazem pronical skozi njegova vprašanja, ker je tako ali tako sklepal, da ga ima svetlolaska za nekega nestabilnega samotarja, ki hodi po svetu s sklonjenim pogledom in kupom problemov ter ga je obvezno treba rešiti preden se povsem utopi v tej svoji osamljenosti. že samo z govorom ga je napravila kanček nervoznega, saj se nikakor ni vdala pod težo njegovih hladnih besed, temveč vztrajala pri prostodušnem in skorajda veselem tonu, kakor da ji ni pravkar na dolgo in široko užalil. in niti slučajno ni dvomil, da je pogled izpod vek, ki mu ga je namenjala sedaj, hitro odtajal vsakega. ''oh, praviš da te gledam, kot da te hočem ubiti? kako naj te potem gledam? kot da te hočem sleči?'' se je tokrat nagnil malce naprej čez mizo in se z vidno zdolgočasenim pogledom zazrl vanjo. lahko bi preprosto naravnost povedala, kakšna sta namen in cilj njene zasede v knjižnici, nato pa mu pustila, da nadaljuje z delom. ''aha, torej si užaljena, ker ti nisem segel v roko in te nočem spoznati?'' je rahlo privzdignil obrvi in se še vedno nagnjen naprej opiral na podlahti. ''osnovni bonton je navadno sranje. če mi nekdo ni po godu, ne vidim smisla v tem, da bi mu dajal roko, lažen nasmešek in mu lezel v rit,'' je zmajal z glavo, ob njenih naslednjih besedah pa se celo zasmejal. ''boš rekla, da ni vsaj malce psihopatsko, če me nekaj časa opazuješ in nato lezeš k meni, ne sprejmeš ne za odgovor in še kar visiš poleg mene, potem ko sem ti dal jasno vedeti, da je bolje zate, da odideš stran?'' se je sedaj naslonil nazaj v svoj stol in odložil kemični svinčnik na mizo predse, ko je postalo že zdavnaj očitno, da bo moral opraviti ta pogovor in se je ne samo znebiti z nekaj besedami. saj ni vedel ali bi občudoval ali pa nergal nad njeno trmoglavostjo. ob njenih zagotovilih, da ni premaknjena zasledovalka je samo kimal ob vsaki navedbi – niti ni pomislil na to, da bi imela sobo polepljeno z njegovimi slikami ali da bi shranjevala njegove lase. ''tukaj sva vsak dan ob isti uri na isti dan? neverjetno, res fascinantno – sploh glede na to, da sem v knjižnici vsak dan ob isti uri. in ne vem koliko ima usoda prstov zraven, ker te do zdaj še nisem opazil,'' je skomignil z rameni. tukaj je bil res vsak dan in večinoma ob istih urah po koncu predavanj, vendar z namenom, da dela za študij in ne, tako kot ona, zija okoli in gleda kdo je v knjižnici. ni dvomil, da bi pred desetimi mesecimi tole priložnost spoznavanja pograbil brez pomislekov, segel v njeno dlan, se predstavil, morda pristavil še kakšno spogledljivo opazko. svetlolaska si je vsekakor izbrala napačen čas za svoj pristop. in napačno osebo. ''sem ugotovil,'' je samo potrdil – res se ne bo premaknila niti za centimeter dokler ne dobi tistega po kar je prišla, četudi se mu zaenkrat še vedno ne sanja, kaj ženska sploh hoče. ''dvomim,'' je najprej nič kaj preveč prikrito zavil z očmi ob omembi tega, da mu bo morda še prirasla k srcu, nato pa nadaljeval: ''torej, kaj hočeš od mene? prej kot ti ustrežem, prej boš odšla, zato kar preidiva k stvari.'' ko je segla proti platnici knjige pred njim, jo je nemudoma potegnil nazaj k sebi, vanjo vtaknil svinčnik in zaprl. ''psihologije in sociologije. italijan da, domačin ne,'' je pričel s suhoparnimi odgovori na njena vprašanja. ''naj uganem, dolg jezik, predrzna, trmasta in vztrajna. študentka novinarstva ali pa katerega od jezikov? in francozinja, nosnikov se ne da skriti,'' je predvideval, da je na vrsti on za ugibanje. če morda malo sodeluje pri njeni misiji spoznavanja, bo morda hitreje odšla. ''za razliko od nekaterih uživam v študiju,'' jo je moral zavrniti. učenje ni bilo vedno zabavno, a zadnje tedne je moral prekleto garati, če se je hotel obdržati na univerzi. že tako je izgubil en letnik. za trenutek je rahlo priprl pogled, ko je preučeval njeno mimiko, nato pa s skrajno previdnostjo iztegnil dlan proti njej: ''adrian.''
but today i'm only a human with a name
Nazadnje urejal/a filip mykhailo Sre Jun 27, 2012 4:24 am; skupaj popravljeno 1 krat |
|