madeline holmes
Število prispevkov : 7 Kraj : marseille, france
| Naslov sporočila: thomas, analeigh elene Sre Jun 27, 2012 12:17 am | |
| ANALEIGH ELENE THOMAS "everyone has their obsession, consuming thoughts, consuming time. they hold high their prized possesion, that defines the meaning of their life.''" [Only admins are allowed to see this image] once upon a time i was a snow white too you know FULL NAME analeigh elene thomas GENDER babe NICKNAMES ana, lei, leigh or just analeigh AGE twenty-five HOMETOWN, STATE marseille, france GROUP the staff POSTGRADUATE/JOB prof. of spanish SEXUALITY heterosexual PLAYED BY jennifer morrison ;3
-------------------- HI I'M ANALEIGH AND THIS IS ME: živjo, moje ime je analeigh elene thomas, po rodu naj bi bila španka, ki prihaja iz francije, petindvajset let, profesorica. prekleto, nikoli mi niso bile všeč uradne predstavitve. ravno meni, ki sem profesorica in bi mi to moglo biti v krvi, kajne? vendar naj vam zaupam- na tem mestu sem komaj pol leta in res ne nameravam biti zatežena coprnica, ne sedaj, ne kdajkoli. priznam, študente jemljem za sebi enako vredne in za razliko od ostalih rade volje sedim zvečer z njimi pri kresu, na plaži ter debatiram dolgo v noč. mogoče delujem celo malce preveč zaščitniška do njih, vendar... preprosto mi je v veselje moje delo ter odnos s študenti takšnega kot imam- in še vedno, nikoli nočem postati zoprna coprnica. kakorkoli, moje življenje pa ni le poučevanje, to se je v bistvu začelo šele pred slabimi šestimi meseci. kaj sem bila pred tem? hja, vse in nič, če sem iskrena. naj začnem na samem začetku. ne bi govorila o zgodbici, kako sta se starša spoznala, saj je po mojem mnjenju le izgubljanje časa. no, saj priznam, da je vse bilo pocukrano, ljubezen na prvi pogled, pomešano z mavricami, samorogi in puhastimi oblački, vendar nekako ne spadam med tiste neustavljive romantike, tako da se tudi v to temo, ne mislim poglabljati. vendar kakorkoli ja- še danes sta skupaj, zaljubljena kot prvi dan, tako da ni nobenega straha, da se je zgodila kakšna tragedija v mojem življenju zaradi katere bi imela danes posledice- ne takšne vrste. kakorkoli ja, odraščala sem v enem najlepših obmorskih mest, v precej razkošni vili, glede na to, da sta imela starša dosti pod palcem, vendar njima to ni uničilo dobrega karakterja. tako sem več kot polovico življenja preživela na plaži, v morju, najbrž več pod vodo, kot nad vodo, glede na to, da so fantje imeli posebno željo po potaplanju punc. na kratko, otroštvo sem imela tako, kot si ga vsakdo želi. ko pa sem prešla v najstništvo, pa se je zadeva malce obrnila. priznam, bila sem le ena več izmed razvajenih bogataških smrklj, ki niso imele pametnejšega dela, kakor da pijejo, kadijo ter se zadevajo na vsakem ovinku, prav tako pa spraviti v posteljo čim več moških- tisti del preteklosti, katerega se najraje izogibam. iskreno ne vem, kaj bi bilo z mano čez čas, ampak zgodilo se je nekaj, kar mi je v hipu streznilo glavo. saj pravim, bila sem neumna, pri svojih šestnajstih sem se vsedla za avto, s prijateljem, ne da bi zares vedela kaj počneva ter se šla sredi noči, z alkoholom in bog ve še s čim v krvi voziti po ulicah in bum. zadela sva v pešca, ne spomnim se niti kako je prišlo do tega, vem le, da me je v trenutku streznilo, v trenutku sem se zavedala, kako zelo je napačno moje ravnanje takrat. bila sem v popolnem šoku, še nekaj nadaljnih dni, celo zbolela sem in vso svojo staro družbo sem nagnala stran od sebe, vključno s tistim prijateljem, čeprav mi je takrat hotel le pomagati in je tudi njega pekla vest. vendar nisem mogla več gledati vseh teh obrazov, potrebovala sem novo življenje. in sem ga tudi dobila. zabave sem zamenjala za učbenike, potikanje po ulicah pa za službo. tako sem pri osemnajstih končala šolo ter nadaljevala s takratno službo- inštruktorico deskanja na valovih in takrat sem komaj prišla do spoznanja, kaj v bistvu je zabava. bilo mi je všeč, zabavala sem se ter takrat sem imela občutek, da bi to rada počela celo življenje. vendar leta so minevala, vedela sem, da se s tem ne bom mogla preživljati. tako sem prišla do odločitve, da nisem naredila zastonj srednje šole- postala sem policistka in ne skrbite, poklic je tudi za ženske. res, da imam malce več brazgotin po telesu zaradi tega kot ostale, vendar tam sem dobila močno kožo. sledi o tisti analeigh, ki se je predajala alkoholu in drogam, ni bilo več. in sedaj se vprašate, kako je bivša inštruktorica deskanja ter policistka prišla med profesorje? hja, kot ste najbrž že ugotovili, tudi prejemanje kriminalcev, borilne veščine, strah, kdaj te bo kdo zabodel v hrbet, tudi ni bilo ravno za mene. tako sem končala službo, ki me je znala izmučiti tako psihično kot fizično ter sem se odločila, da se vrnem med ljudi- ne med tiste nevarne, katere je potrebno loviti ter paziti, da vmes ne pobije polovico ulice, niti kot inštuktorica, saj nekako je bilo to obdobje za mano. dejstvo, pa da sem potem končala študij za profesorico in postala to kar sem danes pa... hja, je bilo nepredstavljivo po eni strani, vendar sedaj sem tu. s prekleto raznoliko preteklostjo, trdo kožo ter hkrati še vedno nasmehom na obrazu. že res, da dobivam komentarje, da se ne znam več zabavati, vendar preteklost je tisto, kar me ustavlja pri tem. še vedno imam tiste lastnosti policistke, kot so hladnokrvnost skoraj ves čas, zaščitništvo do študentov ter igranje po pravilih. pa saj priznam, znam biti tudi dobre volje, nisem zares hladnokrvna kraljica ves čas. le nekako me je strah, da bi zavore zopet spustile.
-------------------- YOUR NAME klavdija HOW OLD ARE YOU 8teen HOW LONG TO YOU ROLEPLAY about 5 years RPG EXAMPLE - Spoiler:
ni še popolnoma prišla k sebi od dogodkov, ki so se zgodili v preteklih nekaj sekundah- prvič je bilo tu dejstvo, da še vedno visi nad morjem ter dejstvom, da lahko zdrsne v naslednjem trenutku direktno vanj, če prijem popusti ter kot drugo je bil tisti, ki jo je sedaj poskusil rešiti, njen bivši fant osebno. globoko je zavzdihnila ter skušala narediti bilo katero pametno potezo, vendar še vedno jo je navdajala tista panika, kje se je v bistvu znašla ter ob vsem tem se je oklenila njegove roke, saj res ni hotela pristati v morju, ki bi jo v sekundi pahnil v smrt. tesno je zatisnila oči skupaj, nato pa končno reagirala na njegove besede. »visim čez ograjo in upam, da bom preživela?« je dejala in mu za trenutek namenila vprašljiv pogled, če to slučajno ni bilo očitno, nato pa pogled usmerila proti morju, kar je v njej le zagnalo dodatno paniko. čutila je, kako ji roka postaja čedalje bolj potna ter trdno se je oklenila leonove, da ne bi pristala v morju pod njo, kateri jo bi ob prvem stiku preprosto obilo- če ne zaradi njegove temperature, pa definitivno ob tem, ko bi trčila ob jahto. ob tem scenariju je zaprla oči ter čutila kako ji je srce glasno bilo ter roke od vsega straha tresle. že je bila pred tem, da bi ga celo prosila, naj jo že povleče gor, saj jo je vsa zadeva spravljala v obup ter zdelo se ji je, kakor da se sekunde vlečejo v ure ter da ji njegova roka počasi polzi iz njenih. »ne vem,… ne vem, če mi bo uspelo« je dejala ter zopet trdno zaprla oči ter globoko zavzdihnila. morala je pozabiti v kakšni situaciji se nahaja ter edino, kar je bilo pomembno je bilo to, da se končno spravi gor. ja, le to je morala narediti in vse bo v redu. že je hotela zopet izjaviti, da jo je strah, vendar vse skupaj je požrla, ko se je spomnila kaj se dogaja ter kdo je tu ter v naslednjem trenutku se je le potegnila gor, toliko, da je zopet stala na ograji. zajela je zrak skozi usta ter se za trenutek zazrla v svojega bivšega fanta ter skozi misli so ji šli vsi spomini- od začetka do konca. no, do tistega konca, ko je ona izginila oziroma so jo starši tako ali drugače spravili stran od njega, ne da bi mu lahko kdaj koli pojasnila, kaj se je v bistvu zgodilo. in ravno to dejstvo, da vsega skupaj nista še razčistila, je bil razlog, da jo je tiščalo pri srcu. ni spustila njegove ko se je le spravila čez ograjo, saj se je tako prekleto bala, da ji bo zopet spodrsnilo. končno je skočila iz ograje, vendar na njeno nesrečo, je oklevanje njegove roke le imelo posledice, da je sedaj nerodno pristala v njegovem objemu. zopet se je zazrla navzgor, proti tistim znanim očem, nato pa kakor da bi ji tisto zopet priklicalo vse spomine nazaj se je s svetlobno hitrostjo spravila od njega ter naredila nekaj korakov stran. kakor da bi se bala njegove bližine ponovno. pobrala je še svojo torbico mimogrede, nato pa le spregovorila. »jaz… hvala ti. in svojo vlogo junaka si čisto v redu za ta večer odigral« je dejala ter kotičke ustnic za trenutek ukrivila v nasmešek, nato se pa nerodno prestopila na mestu, ne da bi zares vedela kaj naj sama s sabo. tako težko je bilo po vseh teh letih zopet biti v njegovi bližini. »torej,…« je zopet začela ter pogled usmerila v neko varno točko na tleh, nato pa le dvignila pogled, ko se je odločila, da je dejstvo, da se odmakne od njega še najpametnejša poteza. »hvala ti, še enkrat. brez tebe bi malo prej najbrž poginila. sedaj se pa lahko brez težav vrneš na zabavo, ne bom te več ovirala« je dejala ter že naredila korak proti njemu, da bi ga v zahvalo objela ali kaj podobnega, vendar je obstala kot vkopana. očitno le ni imela toliko alkohola v krvi, da bi to naredila. čas, ko sta si bila blizu je minil, prav tako pa je bila še vedno prepričana, da je pošteno jezen nanjo, zaradi vseh dogodkov v preteklosti. tako, da se je preprosto le obrnila na petah ter se odpravila po palubi naprej. že se je hotela obrniti skozi ramo ter se posloviti ali znova zahvaliti, vendar tega ni naredila. kljub temu, pa je imela tisti čuden občutek, da ji leon ne bo pustil zopet kar tako odkorakati stran, tako da je definitivno ne bi čudilo, če bi jo nekdo ob tem trenutku povlekel nazaj.
but today i'm only a human with a name
|
|