Stala je pred odprtim oknom, z cigareto v ustih in opazovala siv dim, ki se je vrtinčil skozi zrak. Na njem je bilo nekaj pomirjajočega, nekaj zaradi česar bi ga lahko opazovala ves dan. Lahko bi, ampak ne bo. Nikoli ni imela celega dneva samo zase. Še celo če si ga je vzela jo je prej ali slej kdo zmotil. Navadno so bili to odvisniki, ki so po nekem čudnem naključju izvedeli kje stanuje in so prišli prosjačit za novo dozo. Brez denarja seveda. Takih se je Monique prav hitro znebila, sicer se je zgodilo da niso hoteli oditi sami, vendar to ni bil ravno velik problem. Zgradba v kateri je živela je imela vsega skupaj okoli deset varnostnikov, ki so kolikor toliko dobro opravljali svoje delo. Cigareto si je odmaknila od ust in pihnila. Zrak je zalil nov val sivega dima, ki je z razdaljo postajal vse manj in manj razločen. Tako zelo se je potopila v opazovanje, da se je ob melodiji ki je nenadoma zalila sobo, zdrznila. Zožila je oči in cigareto previdno položila v pepelnik. Nato je odšla preko prostora do svoje torbice in začela brskati za telefonom. To ni bila tako lahka naloga kot bi se morda zdelo. Ležal je namreč med vso mogočo šaro kot so recimo ličila in vrečke z drogo. Monique je morala torbico obrniti za glavo in stresti ven vso njeno vsebino, da je lahko dosegla telefon. "Ja?" je revsknila in se spomnila, da sploh ni pogledala kdo jo kliče. "Imamo nekaj težav..." Glas je bil francoski kar je pomenilo, da jo kliče njen stric. Nad tem ni bila ravno navdušena, po značaju je bil namreč zelo podoben svojemu bratu, torej njenemu očetu. Očetu ki ga je sovražila. No mogoče je to malo pregrobo rečeno... "In kličeš mene? Misliš da se spoznam na to? Ti nisem rekla, da pozabi da obstajam? Ne kliči me več!" prekinila je in globoko zajela sapo, nato pa samo zmajala z glavo. Le kaj je njen stric mislil, da jo je poklical? Zelo jasno mu je dala vedeti, da hoče da jo pusti pri miru. Ni se želela spominjati svoje preteklosti. Njena starša sta jo razočarala in to ne samo enkrat ampak večkrat. Nikoli ju ni bilo tam zanjo, nikoli ji nista pomagala... Večino časa sta se pretvarjala da ne obstaja. In zdaj se bo ona pretvarjala da ona dva ne obstajata, da nikoli nista. Ravno zaradi tega je pustila svojo dediščino na banki in ni imela niti najmanjšega namena, da bi jo kdaj uporabila. Telefon je zagnala na kavč in se vrnila k oknu. Medtem, ko je opazovala dim, so njene misli kar vrele. Bila je besna na svoja starša in strica, ki si jo je drznil poklicati. In bila je radovedna kaj ji je imel povedati. Pomislila je celo, da bi ga poklicala nazaj, vendar je to takoj pregnala iz glave. Prekinila je, če bi klicala nazaj bi se samo osramotila. Zakaj mora biti njeno življenje tako zakomplicirano? Zakaj se ni mogla roditi običajni družini? Taki s tremi otroki, s skrbno mamo in zabavnim očetom. Taki v kateri bi se ob sobotah igrali družabne igre ob nedeljah pa bi šli kam na izlet. Če taka družina sploh obstaja. Bolj je Monique gledala okoli sebe, bolj je bila prepričana da ne. Svet je bil poln hudobij. Tatovi, morilci, izkoriščevalci, droge... No sama ni bila ravno na mestu da bi lahko sodila. Navsezadnje je ona preprodajala droge. Predvsem mafiji, imela pa je tudi nekaj običajnih strank. Ni je zanimalo kdo človek je, kaj je po poklicu ali iz kakšnega okolja prihaja. Edino kar jo je zanimalo je, ali ima denar. Včasih, ko je v temi ležala v postelji, se je spraševala ali je njeno početje pravilno. Vendar je vedela, da ne more prenehati. Če bi to samo poskusila bi se znašla v kakšnem jarku s kroglo v prsih. Toliko egoizma je pa že premogla, da ne bo izgubila svojega življenja zaradi dobrega drugih. Zaprla je oči, še zadnjič potegnila dim v svoja pljuča, nato pa ugasnila cigareto. Zaprla je okno in zagrnila zaveso. To je vedno počela, čeprav je bila tako visoko, da je z ulice sigurno ni bilo videti, zgradba nasproti njenega stanovanja pa je bila zapuščena in je čakala na prenovo. Monique je za trenutek zamižala, nato pa zagrabila pepelnik in ga nesla v kuhinjo. Položila ga je na mizo in stopila k lijaku, kjer si je umila roke. Potem je odprla majhno omarico in iz zgornje police potegnila žvečilko in se vrnila v dnevno sobo. Tam se je nameravala zavleči pred televizor in si mogoče pogledati kakšno puhlo hollywoodsko oddajo, narejeno posebej za ljudi z zelo majhnim iq-jem. Njen načrt je zmotil zvonec. Zaškrtala je z zobmi. Včasih si je resnično želela, da bi živela v eni izmed tistih zgradb z domofoni, kjer človek lahko stopi skozi vhodna vrata samo, če mu eden izmed prebivalcev to dovoli. Stopila je do vrat in pogledala skozi kukalo. Anabelle. Ravno je že hotela sneti verigo in odkleniti, ko se je spomnila da drog ni zložila nazaj v torbo. Pridušeno je zaklela, se pognala čez sobo, vse vrečke zmetala v torbo, torbo pa vrgla pod mizo. Nato si je nadela sproščen nasmeh in se vrnila k vhodu. "Živjo. Kaj pa ti počneš tu? Saj nisva bili za kaj dogovorjeni, kajne?"